Iskanja - Stane Škrjanec: Ostrina grebena Zeleniških špic, ki se spod Staničevega vrha potegne proti Srebrnemu sedlu, je na prvo oko dobesedno grozljiva! Človek le stežka verjame, da je vse skupaj prehodno v okviru dobre druge težavnostne stopnje plezanja ...
Se še spomnite svoje prve ture v visokogorje? Jaz se je dobro. Bila je Planjava. Ljubezen na prvi dotik.
Kako neki bi mogel sploh kdaj pozabiti na svoja takratna tresoča kolena, ko sem v družbi na Kamniškem sedlu 'špilal' junaka, češ, »Seveda grem z vami na vrh! Zakaj le ne? Če gredo že punce ...«
Ob podrobnosti se v tej zgodbi tokrat raje ne bi spotikal, ni me pa sram podati sklepno priznanje; na sedlo sem se tistega dne, povsem nasprotno od prvotnih pričakovanj vseeno vrnil živ in v enem kosu, s strahom napolnjenih hlač, a vidno 'zadet'. Nekje globoko v meni se je nekaj zgodilo. Lahko bi rekel - zganilo. Mejduš, saj danes skoraj ne morem verjeti, da me še vedno drži. In da si z nezmanjšano slo še vedno želim, da ne popusti do konca dni ...
S prečenjem najzahtevnejšega dela grebena Zeleniških špic sem dolgo, dolgo odlašal. In to ne le zavoljo pridobitve ustreznih izkušenj, temveč verjetno tudi zato, ker me je v svojih prvih brezpotnih korakih ravno pod njegovim okriljem, v svarilno pest zgrabilo neizogibno! Takrat sem nad Kamniško jamo iskal prehod proti nekdanji planini Zelenici, po kateri celoten greben nosi ime. Bil sem še kot poskočen kozliček; neustrašno zagnan ter docela prepričan, da se mi v gorah ne more zgoditi nič hudega. Nad jamo sem se držal prepadnega roba, ki me je kmalu pripeljal pred skalno zaporo. Čeznjo sem se namenil po strmi, ozki in vlažni razpokici, ki se je ponujala kar sama od sebe. Sicer sem že od spodaj uvidel, da ji do vrha (z)manjka dobra dva metra, za katera pa se nisem kaj prida sekiral. »Bom že nekako«, mi je kliknilo v glavi. Tik pod zaraščenim robom nad gladko steno, skoraj na dosegu roke, pa me je vendarle zaskrbelo. Enostavno nisem našel oprimka! Malček ob strani se je v pomoč pokazal velik skalni izrastek, ki mi je nudil odlično oporo za stop. Povsem prepričan, da je le 'anomalija' v kompaktni steni, sem se mu brezbrižno prepustil ...
Ko tako stojim z obema nogama na njem in stikam z rokama po gladki plošči za oprimkom, naenkrat poči! Kot bi me spodsekal, padem! V zraku se nagonsko obrnem in kot hlod telebnem na rit, v naslednjem trenutku pa že po hrbtu drsim proti majhnemu macesnu, za katerega pa se na srečo ujamem. V istem hipu spodaj močno zabobni (odtrgana skala) ... Kako se mi je nato uspelo privleči nad rob, o tem bom znova raje obmolčal, ni me pa sram podati sklepno priznanje; bila je šola in pol!
Odtlej sem se okoli grebena med Staničevim vrhom in Najvišjim robom smukal kot maček okoli vrele kaše. Vse do nedavna ...
Že drugo nedeljo zapored se znajdem na Jermanci. Ko stopim iz avta, mi sunek vetra skoraj v trenutku odpihne srčen namen. »Madonca, če že tukaj s takšno močjo vleče, kako mora biti šele na grebenu!« Med skrušeno hojo proti Repovem kotu misli prevrtim za teden dni nazaj ...
Po užitkarskem poplezavanju se znajdem na Staničevem vrhu, kjer naletim na samotnega jezdeca. V pozdrav kaj hitro sprožim prijeten klepet.
»Kako? Bo?«
Možakar mojih let umirjeno odvrne: »Bo, bo. Če je soplezalski kolega zaseden, se kaj takšnega, kot je tole, prav prileže. Pa ti? Kaj plezaš?«
S ponosom in obenem z zadrego v glasu navržem: »No ja, ravno semle gori sem letos preko južne stene zlezel svojo prvo petico, seveda varno zadaj na vrvi.«
»Oho, lepo!« odgovori.
»Iz katerega AO pa si?« me stisne v kot, jaz pa z nasmeškom odvrnem: »Iz šodrovskega.«
Naenkrat se ni več hotel kaj prida zgovarjati, temveč se je po prijaznem pozdravu raje odpravil naprej po grebenu. Njegov suveren spust v prvo ozko škrbino pod Staničem sem goltal široko odprtih oči. Kot bi mignil, se je kot pajek po spustu z naslednjega stolpa znašel v drugi škrbini, sam pa sem komaj začel s sestopom v prvo. Naenkrat mi zbranost preusmeri njegov svareči glas.
»Jaz bi na tvojem mestu obrnil.«
»Kaj je res tako težko?« ga povprašam, nakar navrže še zadnje besede: »Ja, je kar krušljivo. Pa saj bodo špice čakale ...« in v isti sapi izgine za rob.
»Ti šment presneti,« si mislim, ko mi skoraj uide, da bi se zadrl za njim: »Ampak, saj špice že dolgo čakajo name ...«
Navkljub opozorilu, nežno, kot po jajcih splezam navzdol v prvo škrbino. Tam se za hipec ustavim. A glej ga, zlomka; namesto, da bi me preplavil občutek ugodja (ker se zavedam, da je pri prečenju grebena spust s Staniča menda še najtežji), me zapopade tesnoba. Pridih bridkega konca, iz povsem rane zgodbe v Julijcih, polne najrodovitejšega hrepenenja, kar ga premore gorniško srce, je glavni razlog, da me nadaljevanje prečenja naenkrat odbija ...
Mirno splezam nazaj na Staničev vrh ter se odpravim domov.
Tokrat v pristopnem grabnu pod grebenom dohitim mlad alpinistični par. Kot jaz sta tudi onadva namenjena v prečenje. Pred skalnim razom, ki pripelje na Staničev vrh, si privoščita dušek, sam pa odplezam naprej. Čeprav na hrbtu tovorim vse prej kot lahek nahrbtnik (med drugim 30m vrv), sem pri temenskem možicu hitro kot strela. Tu se 'sprostim'.
Ostrina grebena Zeleniških špic, ki se spod Staničevega vrha potegne proti Srebrnemu sedlu, je na prvo oko dobesedno grozljiva! Človek le stežka verjame, da je vse skupaj prehodno v okviru dobre druge težavnostne stopnje plezanja. Kolikokrat že sem do tega trenutka, s strahospoštovanjem gledal tja čez! In vedno, ko sem se v podzavesti že videl, kako z eleganco zaplešem premišljenih preprijemov in stopov po vrtoglavi grebenski osti, me je tresavica nagnala nazaj.
V sestop se podam popolnoma umirjen ter osredotočen na vsak svoj gib.
Počasi privijugam v prvo škrbino, iz katere proti naslednjemu stolpu sledi izpostavljen korak. Spust proti drugi škrbini se mi zazdi presenetljivo lagoden (šoder, hehe). Že z vnovičnim dvigom na greben pa se prvič znajdem v razcepu. Tule čez? Pred menoj se znajdejo čvrsti stolpički, med katerimi pa se po podrobnem razvedu vendarle da. In to s kakšnim užitkom (eden najlepših detajlov grebena)! Naprej pozorno sledim najlažjim prehodom, sem pa tja je kakšen popopran tudi z izredno izpostavljenostjo, a vsak nadaljnji korak me vse bolj prevzema. Fantastično!
Kmalu z nestrpnostjo pričakam tisto opevano 'nebeško lojtro', za katero pa nisem čisto prepričan, da sem jo najbolje 'vdel'. No ja, če je tako imenovan kar celoten vzpon na Največji špic, mu ime vsekakor pritiče (odlični oprimki in stopi). Strm vzpon opravim po ozki zajedi na desni, skozi katero se s preobilnim nahrbtnikom komaj povlečem. S pogledom nazaj na Staničev vrh zapazim skupinico, ki se pripravlja na spust ob vrvi. Za pozno popoldne so napovedane plohe (k sreči ta dan vreme zdrži).
Kmalu sledi kratek, a zelo zahteven in izpostavljen sestop po čvrstem grebenu, za njim pa še eden, precej bolj nagruščen po strmem pobočju nazaj v škrbino. Iz nje me povabi stezica. Napredovanju povsem po grebenu se izognem z globokim sestopom na severno stran. Po krajšem vzponu pri robu gladkih plati odkrijem možica. Za njim znova skoraj ne morem verjeti, da me ozka in zelo nagruščena gredinica vodi pravilno 'okoli riti v žep'! Povzpnem se pod gladek, navpičen ladijski kljun, kjer bi moral, če bi sledil rezi grebena, tako ali tako malček nazaj in levo v sestop. Sklepni vzpon na Najvišji rob je ena sama poezija poplezavanja v sanjski skali (I).
S travnatega vrha na Srebrno sedlo sestopim mimo naravnega okna ter se po udobni markirani poti povzpnem na vzhodno teme Planjave. Tam me pod vtisom za hipec oblijejo solze. Sreče, seveda. Goram nad Okrešljem so sive meglice nadele klobuke, le Ojst'rca si na vzhodu pred soncem še mane oči.
Navkljub prvotni zamisli, da bi sestopil skozi Movzino, se preko Sukalnika spustim na Kamniško sedlo in z njega v dolino.
Zeleniške špice, globoko hvaležen priklon!
Opozorilo!
Prečenje Zeleniških špic se smatra za alpinistični vzpon (plezanje najmanj II. težavnostne stopnje!)
Pa lep gorniški pozdrav.