Janez Pikon: Zavarovana pot Via Amalia je zahtevna in zelo dolga plezalna pot, ki se po težavnosti lahko meri s potmi Via Italiana na Mangart in Via della Vita na Vevnico. Te ferate so brez dvoma najzahtevnejše zavarovane plezalne poti v Julijskih Alpah. 
Montaž, 2753 m ali Špik nad Policami je najvišji vrh Zahodnih Julijskih Alp in za Triglavom (2864 m) drugi najvišji vrh celotnih Julijcev. Kar pa se tiče razsežnosti, bi mu v Julijskih Alpah le stežka našli primerno goro. Njegova velikanska gmota obvladuje tri globoke doline, Zajzero, Dunjo in Reklanico. Vsaka od teh dolin mu daje svojevrsten pečat. Najmanj strma je sončna Reklanska stran, vendar tudi tod prevladujejo mogočne stene, da ti ob pogledu nanj jemlje sapo. Sredi pobočij se je na tej strani izoblikovala prostrana planota planine Pecol (1519 m), nad katero se vzpenja trapezasta vršna zgradba Montaža.
Montaž z severno steno, smer poti Via Amalia, v ozadju Veliki Nabojs in Viš
Severna stran je nekoliko podobna južni, tudi tu leži ob vznožju vršnih sten velikanska terasa, ki se nižje strmo lomi v dno Zajzere. Tudi s te doline je gora vidna, kot velikanski trapez, vendar vsakdo takoj opazi razliko. Tu nad Zajzero se vzpenja v nebo ena izmed velikih, za Julijske Alpe tako značilnih severnih sten. Vanjo le redko prodre sončni žarek, zato so njene grape vkovane v večni sneg in led. Steno veličastnih razsežnosti razčlenjujejo številni stebri in vmesne grape.
Veselje, bivak Stuparich (1578 m), rumene stene in sivi stolp pod steno
Vzhodni rob stene tvori greben Brda, na sredi se vzpenja naravnost proti vrhu ostri in izredno strmi srednji greben, zahodno pa se zvrstijo divji zobje Zmajevega grebena, čigar najvišji stolp se imenuje Špik nad Zadnjo polico (Torre Nord, Montasch - Turn, 2680 m). Docela drugačno podobo pa nam kaže Montaž, če ga gledamo od zahoda in to z Dunje. Nad lepo dolino pada njegova najvišja, dasi ne najbolj strma stena. V njeno vznožje se zarezuje najbolj divja soteska Julijskih Alp, Clapadorie se imenuje. S te strani je videti Montaž kot vitek, ostro nazobčan stolp. Nemara je to njegova najlepša in najmogočnejša stran. Ostane nam še vzhodna stran, kamor pa Montaž ne pošilja strme stene, temveč enega izmed najmogočnejših grebenov Julijskih Alp. Vrstijo se številni visoki vrhovi, Špiki, vse do zadnjega, Špika nad Špranjo (2554 m).
Zvonec ob križu na vrhu Montaža, Strma peč, zavarovana pot Via Amalia
Skratka, Monaž nima nobene zložne, krotke strani. Od koderkoli ga gledamo, povsod stoji pred nami velikan, ponosno se zavedajoč mesta, ki mu pritiče v Julijskih Alpah. Zaradi vsega tega spada Montaž že od nekdaj med najbolj zaželjene cilje ljubiteljev Julijskih Alp. Dolgo je veljal za nepristopnega, a je vendar dovolil prve vzpone že v klasični dobi alpinizma. Prva sta dosegla vrh leta 1877 Findenegg in Brussofier z Nevejske strani. Zahodno steno na Dunjo so prvi zmogli grof Brazza (našel je smer današnjega običajnega pristopa s planine Pecol), Siega in Marcon leta 1882. Večino pristopov na Montaž, zlasti s severa pa je odkril veliki raziskovalec Julijskih Alp, dr. Julius Kugy, pri čemer so imeli seveda prvo besedo njegovi odlični vodniki Komac, Ojcinger in Pesamosca. Kljub zavarovanim potem je Montaž do danes ohranil sloves težko dostopne gore. Najlažji pristop pelje z južne strani, pot čez severno ostenje pa je zelo zahtevna. Zahodno ostenje nad Dunjo je dostopno le plezalcem. Mogočnosti te plati Montaža se najbolje zavemo ob obisku soteske Clapadorie, v njen iztek je mogoče vstopiti s ceste, ki pelje iz Dunje na sedlo Rudni vrh (1384 m) in višje mimo Rifugio Elli Grego (1389 m), odkoder smo preko bivaka Stuparich (1578 m), tudi mi začeli pot (Via Amalia) z vstopom v severno steno mogočne gore.
Vstop v plezalno smer, navpična smer poti Amalia, smer Via Amalia
Zavarovana plezalna pot Via Amalia (nekdaj pot italijanskih lovcev) pripelje na Montaž iz Zajzere čez del severne stene in se pri Suringarjevem bivaku (2430 m) priključi Findeneggovi smeri. Izhodišče je bivak Stuparich (1578 m). Od bivaka se pot vzpne naravnost proti ledeniku ob vznožju Montaževe stene. Nadaljujemo mimo dobrega studenca, kjer se pod snegom pot obrne proti zahodu proti navpičnim rumenim stenam, zaradi nasutih predelov, slabše vidna steza se kasneje pod pečevjem zahodno od rumenih sten zopet prikaže in ji sledimo do vstopa v steno pri sivem stebru.
Zajzere z bivalkom Stuparich, travnate vesine, greben Pleče in bivak Suringar
Prvi del poti je najtežji. Poteka po strmih in kamnitih žlebovih, včasih pa tudi navpično po odprti steni. Vsa težja mesta so dobro zavarovana z jeklenicami in klini. Vzpnemo se čez spodnji najbolj strm predel stene in nadaljujemo proti zahodu v veliko kotanjo, ki jo zgoraj zapira strma skalnata pregrada. Čez njo običajno pada slap, mi se tu prvič srečamo z novozapadlim snegom (tudi sodra). Prehod omogoča gruščnat žleb po katerem dosežemo v zgornjo kotanjo, nad katero se sklanjajo strme stene Montaževega Severnega stolpa (Špik nad Zadnjo polico, 2680 m). Pot se drži vzhodnega roba kotanje, zatem krene zahodno iz nje ven. Preden se vzpnemo na Pleče (2349 m), nas čaka še prehod čez strme in izpostavljene travnate visine. Pot po grapi je pomanjkljivo zavarovana, plazovi poškodujejo varovanja na strmem pobočju.
Prečenje strmega žrela do grebena Pleče, Montaž in Viš, srečanje na Montažu
Po vodoravnem slemenu grebena Pleče v smeri proti Montažu se odpre pogled na veličastno Montaževo zahodno steno, kjer steza zavije navzdol v strme trave, danes je bil na stezah novozapadli sneg s sodo, vendar je bil prehod kljub temu dovolj varen. Spotoma zbudi pozornost ogromna temačna jama ob stezi. Prečimo širna pobočja v vznožju globoke snežne grape, ki se spušča z Rdeče škrbine izza Severnega stolpa. S travnatega hrbta onstran grape se nam razkrije velikanska grapa, po kateri pelje pristop čez zahodno steno iz Dunje. Vstopimo v zadnjo veliko globel pred Montaževim zahodnim razom, preko katerih nas peljejo vodoravne police. Prehod okrog zračnega raza nas preseneti bivak Suringar (2430 m). Nekoliko dalje in malo nižje se priključimo stari Findeneggovi smeri, kjer nadaljujemo navzgor v steno. Sprva nepregleden svet se višje preoblikuje v globok žleb, ki je poimenovan po prvopristopniku Montaža, Beljačanu Hermannu Findeneggu. Pred vstopom v žleb se nahaja votlina (Caverna Brazza), kjer so prenočevali nekdanji pristopniki. Dno žleba je sprva razcepljeno v več jarkov, zgoraj se žleb zoži v tesno grapo, kjer pod zaključnim previsom dosežemo prehod čez poličasto pečevje na vršni rob, kjer po izpostavljenem grebenu dosežemo vrh gore. Srečamo se z našimi planinci, ki so vrh dosegli s planine Pecol po Pipanovi lojtri, po tej isti poti smo se po daljšem odmoru vsi skupaj vrnili na planino in v dolino.
Pot je zelo zahtevna, na mestih dobro zavarovana, v samem ozebniku je potrebno tudi kar nekaj plezati. Tura je za izkušenega planinca veliko doživetje, njena značilnost je izredna divjina. Plezanje po ozkih poličkah nad vrtoglavimi prepadi, po temačnih grapah nad veličastnimi skalnatimi kulisami Montaževega zahodnega ostenja.
Vir: Julijske Alpe, Tine Mihelič
Janez Pikon