Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinist in akademik

ponedeljek, 26. oktober 1998, ob 09:36, Franci Savenc, ogledov: 4036

Dr. Daro Dolar - Grif 20. oktober 1998

ALPINIST IN AKADEMIK
Dr. Daro Dolar


Verjetno je vsak alpinist, kl je kos peti težavnostni stopnji, že preplezal smer Dolar - Kilar -Vavken oziroma popularno »DKV« v Trapezu Velikega Draškega vrha. tudi dr. Daru Dolarju se ta smer zdi najlepša od njegovih prvenstvenih vzponov v naših gorah. Če se ga alpinisti spomnijo po tej smeri in po prvi ponovitvi Čopovega stebra, pa se ga nekdanji študenti spominjajo kot profesorja na Kemijski fakulteti, ki je kot znanstvenik postal tudi akademik.

Gospod Dolar, vi ste predstavnik prve močne povojne generacije plezalcev...

Dolar: Ja, toda plezati sem začel že pred vojno. Čez Steno sem prvič šel pred svojo šesto gimnazijo (danes drugi razred gimnazije, op. pisca) in sicer leta 1936, ko sem imel 15 let. Družinski prijatelji so pregovorili mamo, da me je pustila plezat, čeprav sem z očetom veliko hodil po hribih. Pri osmih sem bil na Storžiču, na Triglavu pri desetih, veliko pa sem hodil sam tudi po brezpotjih, po skrotju. To je dober trening za plezanje. Veliko ljudi dobro pleza v strmi steni, kjer je dobra skala, kjer pa je položno in krušljivo, pa so kar nekako zbegani. Takoj pred vojno sem pravzaprav največ plezal, nisem pa si vzponov beležil, kot sem to počel po vojni in za to belo liso moje danes kar žal. Zelo pa mi je ostala v spominu nekakšna odprava pozimi v Durmitor. Povabila nas je Planinska zveza Jugoslavije in takrat smo s Filipičem in Dovjakom opravili prvo zimsko prečenje gore Minim Bogaz.

Toda vaše najpomembnejše smeri so pa nastale po vojni.
Dolar: To pa. Od teh mi je najbolj ostal v spominu Trapez v Krmi. Enkrat sta prišla k meni v službo Mitja Kilar in Vido Vavken in sta rekla: »Midva sva gledala tole steno in sva slišala, da jo imate v načrtu vi.« »Pa gremo skupaj,« sem rekel. To je bilo v četrtek, zmenili smo se za nedeljo in zadevo preplezali. Podobno je bilo s Cicom Debeljakom za varianto Prusikove smeri v Triglavu. Srečala sva se zvečer v Vratih, se zmenila in naslednji dan splezala. Tak način »zk-zk« mi je bil zelo všeč. Greš ali pa ne. Rečeš. »Oprosti, to je zame pretežko« in je v redu. Ne maram pa cincanja in odlašanja.

Če pogledamo vašo generacijo, vaše prijatelje se hitro vidi, da ste v Tamarju sicer plezali, tudi v Vratih, največ predvsem novih smeri pa ste preplezali v Krmi. Zakaj?
Dolar: V Krmi je bilo še bolj malo preplezanega in ni tako težko kot npr. Travnik in Šite. Smeri in stene v Krmi so nam bile dosegljive. Tam sva z Lasičem preplezala eno smer, ki je sicer bolj ponesrečena in ne vem, zakaj so jo dali v knjigo najlepših 100 vzponov (Poševna zajeda v Velikem Draškem vrhu, op. pisca), je pa zgodba okoli smeri zelo zanimiva. Dušan Lasič me je namreč povabil, da bi skupaj preplezala smer po levem stebru v Draškem vrhu. Šla sva gor in sva spala v pastirski koči. Ko bi le vedela, da bo tam toliko bolh! Skoraj nič nisva spala Vsa neprespana sva zjutraj pod steno še zadnjič iztresla bolhe iz obleke, namesto v steber pa sva se nato vsa pogrizena odpravila v tisto bolj položno zajedo.

Kaj pa prva ponovitev Čopovega stebra?
Dolar: To je bila zelo luštna plezarija. Z Avčinom sva takrat imela manjšo nesrečo, ko je France nad »haken-galerijo« padel, ko je iskal morebiten prehod izven smeri. To naju je malo utrudilo in še megle so se pripodile. Zato sva v zadnji luknji bivakirala, čeprav je bil ta bivak pravzaprav nepotreben. Vsekakor bi bilo bolje iti še isti dan ven, ne pa spati v tisti blatni in mokri votlini. Sicer pa je naslednji dan nad zadnjim težkim raztežajem začelo deževati in voda mi je tekla pri rokavih noter in pri hlačnicah ven.

France Zupan je v intervjuju povedal, da ste pravzaprav vi navdušili Belača za smer v Šitah, ki sta jo potem preplezala onadva.
Dolar: Tiste dm sem bil v Tamarju z Cicom Debeljakom in bi lahko z njim vstopila v Šite, pa sem bil za to smer že zmenjen z Belačem. Čakal sem ga, da bo prišel v Tamar, pa ga ni bilo. Zato sem naslednje jutro sam odšel proti steni in preplezal prvi raztežaj. Sedel sem na polici, na to pa se je pod steno pojavil Belač. Rekel sem mu, naj se kar priveže. Bilo je že malo pozno, vendar sem mu rekel, da bova do večera že zunaj in bova spala na vrhu, toda nisem ga mogel pregovoriti. Predlagal pa je, da bi splezala Jesih-Potočnikovo smer in si zadevo ogledala s strani. Ne bom pozabil njegovega zaskrbljenega obraza, ko je na sredi stene gledal v zgornji del stebra in rekel. »Mejduš, tole je pa zelo strmo ...« »Saj zato pa greva v steber«, sem rekel, »tisti konec bo zanimiv«. No, naslednji dan nisva šla v steno, dan kasneje tudi ne in odšel sem domov, takoj potem pa sva s Francetom Avčinom odšla v Dauphinejo. Tam sem zbolel, in ker sem dobil vnetje žil in še šen, sem ležal nekaj časa v bolnišnici. Takrat pa je Belač z Zupanom zlezel Šite. Pa še to ne tam, kjer sem hotel sam, torej po zgornjem dolu srebra, ki ga je kasneje preplezal Ante Mahkota, ampak je zavil po gredini na levo. Zato bi se smer morala pravzaprav imenovati »Umik pred težavami.«

Kako pa gledate na razlike v alpinizmu v vaših časih in danes?
Dolar: Takrat nas je bilo bistveno manj. Morda je razmerje 1:10 ali še več. Vsi smo bili v službah, danes pa so najboljši več ali manj profesionalci, kaj napišejo, vodijo, v službi pa jih v glavnem ni. Tudi trenirali nismo, kot to počnejo danes. Takrat smo bili na začetku sezone bolj zanič, proti koncu poletja pa smo bili že kar v formi, pozimi pa smo v glavnem smučali. Predvsem pa smo takrat imeli strahospoštovanje do legendarnih plezalcev in njihovih smeri. Ko sva z Urošem Bašem preplezala leta 1939 Prusikovo v Triglavu, naju je zvečer v Vratih srečal Joža Čop in nama rekel, da sva naredila šesto, morda sedmo ponovitev te smeri in zakaj ne bi šla jutri v Gorenjsko smer. Rekla sva, da tega še ne moreva, ker nimava dovolj izkušenj, da morava prej preplezati še kaj drugega, pa naju je kar na sredi prekinil in naju skoraj napodil v steno. Čop je sploh zelo spodbujal mlade plezalce, povsem drugače kot tista Kamničana Režek in Modec, ki sta na mlade gledala zviška. Zato sem več plezal z Jeseničani in seveda Kranjčani. No, Modec je bil kar v redu, Režek pa ... To je bila družba, ki je bolj pila in moževala. Jeseničani, Čop, Potočnik, Medja in še kdo - ti so bili bolj alpinisti. Od mlajše povojne generacije pa sem najbolj cenil Mahkoto, ki je bil velik naravni talent, Milana Scharo, s katerim sva opravila eno prvih ponovitev Aschenbrennerja in Aleša Kunaverja, ki se je alpinizma lotil zelo studiozno. Obstaja pa skupna točka vseh generacij alpinistov. Med njimi namreč ne boste našli bedaka oziroma človeka, ki ni inteligenten. So ljudje vseh poklicev od profesorjev do delavcev, so pa vsi brihtni.

Ali spremljate tudi nove oblike plezanja, kot je športno plezanje in tekmovalno plezanje...
Dolar: Ja, to je fantastično. Kaj vse športni plezalci ne zmorejo. Lansko jesen sem bil v Kranju na mednarodni tekmi in pravi užitek je bilo gledati tekmovalce. Saj so tako rekoč brez teže! Če se to vzame kot trening za hribe, je to res prima zadeva. Če pa je to samo sebi namen, ... Potem pa ne vem. Po moji oceni je to premalo. Je za telo, ni pa dovolj za dušo. Za to so hribi. Težavnost je seveda nižja, ker tako težkih smeri se na predvsem velikih višinah ne da preplezati, je pa čisto drugo zadovoljstvo, če preplezaš težko visoko steno.

Torej je za vas pri alpinizmu najpomembnejša pustolovščina?
Dolar: Ko sva z Avčinom prva ponavljala Čopa, je bilo v smeri 17 klinov. Sam sem zabil samo na stojiščih, vmes pa bolj malo. Pozneje pa sem slišal, da je v smeri že 50 klinov ali še več. Ne vem, kako je danes, ampak s tem pa del svoje privlačnosti stena oziroma smer zgubi. Saj samo še vpenjaš, ni več tako težko. Težavnost pade, posebej tista psihična težavnost. Ampak ravno to, psihični izziv, se mi zdi privlačen. To je strast. Saj je lepo, ampak samo zato ker je lepo, jaz nisem hodil po hribih. Saj sem užival in še danes uživam, ko hodim v hribe, ker na žalost ne morem več plezati.

Ste znanstvenik in redni član Slovenske akademije Znanosti in umetnosti. Kako bi primerjali alpinizem in znanost?
Dolar: Najprej je pomembno to, da ko začneš resno hoditi v službo, ni več toliko časa za plezanje, predvsem pa ni tiste psihične pripravljenosti za težje vzpone. Takrat ti hribi pomenijo bolj sprostitev in greš zato plezati lažje stvari. Pri mojem delu, ukvarjal sem se s teoretičnim računanjem, pa so bile sanje o enačbah pogosta stvar. Večkrat sem se zbudil, napisal enačbo, o kateri sem sanjal. Bil sem zatopljen v to. Ko sem intenzivno razmišljal, sem padel v nekakšno ekstazo, ko drugi svet sploh ne obstaja. Če si v težkem položaju v steni, je podobno. Vse okrog tebe zgine, ostane samo stena in težava, ki jo je treba razrešiti. Nekoč sva se z Mihom Potočnikom srečala na nekem sprejemu na izvršnem svetu in ko sem mu omenil takšno podobnost med znanostjo in alpinizmom, češ ali ni to takšna koncentracija, kot če si pod težkim previsom in vse ostalo izgine, se je tako vživel v to, da je sredi dvorane zavpil. »Jaaaa, sevedaaa!« Vsa dvorana se je ozrla, ker so mislili, da se tako kregava. Ko so ugotovili, da se smejiva, je bilo takoj vse v redu.


Armand Charlet na Aig. Verte (skrajno desno).

Prej ste rekli, da ste bili v Franciji. Toda v tistem času je bilo iti v Francijo kar težko.
Dolar: Če si hotel leta 1950 plezati v Franciji, si moral zaprositi za vizo in za tranzitne vize že marca, nujno je bilo imeti prijatelje v Franciji, da so napisali garantno pismo. Do srede julija si potem imel vse papirje in si lahko šel. Vozil si se seveda z vlaki, moral si prestopati in vsa pot je trajala dlje, kot če bi šel iz Ljubljane v osrčje perujskih Andov Leta 1951 sva bila z Avčinom na tečaju v ENSI v Chamonixu in takrat sem naredil nekaj tur z Armandom Charletom. On, nek pripravnik za vodnika in jaz smo šli na Aig. Verte po Whymperjevem ozebniku in všeč mu je bila moja tehnika plezanja z derezami. Tega se je Charlet spomnil tudi dvajset let kasneje (1971), ko sem bil spet malo v Chamomxu. Šel sem ga obiskat in podaril mi je svojo knjigo, za posvetilo pa mi je napisal nekaj vrstic o skupnem vzponu na Verte, na katerem je že 72-leten osvojil vrh te gore.

Še kaj hodite v gore?
Dolar: Hodim še, imam pa malo težav z umetnim kolkom. Zdravniki pravijo, da ne bom mogel več smučati ... No, bomo videli. Se pa večkrat uležem v travo pred svoj vikend nad Trento in z očmi in mislimi plezam po tamkajšnjih stenah in neizmerno uživam.


Članek ni bil podpisan, pripravil pa ga je Urban Golob, ki je intervjuanca tudi fotografiral.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker