Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mala Martuljška Ponca

Kje si jo imel pa včeraj? In naravnaj si jo!Gorniška potepanja: Brez čelade nikar na to turo! Z glavo sem tako »uspešno« treščil v strop, da sem komaj končal tole objavo ter mimogrede izgubil še nekaj krvi in zajeten šop las.

Prenočevanje v »orlovskem gnezdu«


Le redko sva si na najinih potepanjih po gorah čez rame oprtala težka nahrbtnika. Ponavadi naju je bolj vleklo na ture, ki so se pod večer, včasih pa Proti Veliki Dninitudi v trdi temi, končale ob vznožju gorá. Glavni razlog je bila seveda teža takšnih »kredenc«. Rajši sva hodila lahkih nog, brez teže, ki bi naju pritiskala k tlom. Nekajkrat pa sva vendarle naredila izjemo. Ena takšnih je bila tura v osrčje Martuljške skupine. Bivak I je v naših gorah nekaj posebnega. Z njegovim položajem bi se lahko primerjal le še Bivak na Konju, a se je zamisel izpred nekaj let znašla le med prvoaprilskimi objavami

Doma je bilo treba samo še sestaviti turo in že sva se, polno naložena kot dve tovorni muli, opotekala po gozdni cesti od Erike proti Koči v Krnici. Saj ne, da je bila na hrbtu kakšna posebno velika teža, ki so je vajeni pravi dolgoprogaši, a ponavadi še takšne nisva bila deležna. Res sva razvajena ... Morda je bila v nahrbtnikih kakšna stvar preveč, a če je želja dovolj močna, se preživi marsikaj. Bila je čarobna zgodnja jesen, dnevi pa tako zelo lepi, kot so v tem tednu.

Do stene pod »enko« je bilo treba nesti vse, naprej pa malo manj. Opis poti do orlovskega gnezda in naprej na vrh Male Martuljške Ponce (2502 m) najdete pri Miheliču, Škrlatica z Male Martuljške Ponce'Velika' z 'Male'Habjanu in še kje. Za izurjene težav ne bo, si je pa zelo priporočljivo dobro zapomniti, kje smo iz »zelenja« stopili na obširno melišče pod stenami Škrlatice, Rakove špice in Rogljice. Pozimi z vrnitvijo ni bilo problemov, ker sva si shodila gaz na Malo in leto kasneje še na Veliko Martuljško Ponco, v kopnem pa naju je udobna prečnica popeljala čisto predaleč. Z malo iskanja se je vse kmalu uredilo.

Grapa med Poncama je seveda krušljive sorte. Veliko bolj užitna postane, kadar je prekrita z debelo in dobro predelano snežno odejo. V kopnem pa … No ja, preživela sva, a kakšne posebne želje po vnovični »obdelavi« za zdaj (še) ni. Najlepši del grape je bil za naju skok pod škrbino, pa čeprav je to plezalsko najtežji del celotne ture iz Krnice na Malo Ponco. Če ste uspešno prestali vse pasti v tej grapi, boste tudi kratki vršni greben. Krušljivo je precej manj in tudi izpostavljenost ni prehuda. Ob naslednjem obisku pa se boste na vrh verjetno rajši povzpeli s severa čez Kotle ali mimo Treh macesnov …

Punca, ne se hecat! Čelada spada na glavo!!!

Brez čelade nikar na to turo! Po nobeni izmed smeri. Je pa glava v nevarnosti tudi v dolini. Pri meni še posebej. Včeraj zvečer sem v prostoru, kjer niti Ko se uspeš naravnati, se nekako dà stati na skopo odmerjenem vrhu Male Martuljške Ponce. Zadaj levo Špik.Spominska plošča pri Bivaku Islučajno ne bi nihče pomislil na zaščito glave, z njo tako »uspešno« treščil v strop, da sem komaj končal tole objavo ter mimogrede izgubil še nekaj krvi in zajeten šop las. Z višino meter osemdeset ne spadam med velikane, a očitno sem še vedno prevelik. Ne, ne, strop je prenizek! Če verjamete … Moje skakanje z naslovnice, ki ga včasih zganjam tudi v dolini, je krivo! Ah, bo že ...

Pa pustimo to. Kri se je že ustavila, rana se bo zacelila, lasje bodo (vsaj upam) še zrasli in kmalu o tej nezgodi ne bo več sledi. Spomini na najino prvo noč v V grapi med PoncamaBivak I z gospodinjo ...Bivaku I pa bodo ostali. Za grebeni julijskih velikanov je žarelo nebo in tudi pred bivakom je bilo kljub poslavljajočemu se dnevu nenavadno veliko svetlobe. Nad nama so se dvigali strme stene in ostri grebeni okoliških vrhov. Poslušanje tišine je zelo dobro delo ... Bila sva sama v tem divjem koščku naše domovine. Ne čisto. Od nekod so prihajali glasovi. Že sva hitela pripravljati prostor, saj do teme ni bilo več daleč. Ni bilo potrebno, saj so besede prihajale z Rokavskega grebena. »Hm, kdorkoli že pleza tam zgoraj, je precej pozen,« sva pomislila. A ni bilo sile. Izkušenemu paru nočni sestop s Škrlatice ni povzročal težav.

Z obiskom torej ni bilo nič, a dolgčas nama vseeno ni bilo ...

Preden sva zaprla duri ...

 

gorisekgorazd@gmail.com
          gorisekgorazd@gmail.com



Skok pod škrbino med Poncama


Obrisi Razorja, Prisanka in
Jalovca


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti