Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na meji skrajnosti

februar 1950

 

Leta 1895 je potres preoblikoval podobo Dedca, Vršičev, Vežice ...

Foto: Boris Štupar

 

 

torek, 22. september 2009, ob 05:31, Boris Štupar, ogledov: 3953

Ciril Debeljak: Severni raz Dedca prva preplezala Ciril Debeljak in Rado Kočevar 22. septembra 1949

Veter je bušil v naju, ko sva vsa vroča in dobre volje stopila pred bajto. Iz nje se je čulo vriskanje in petje, smeh in ropot. Fantje se veselijo, ko so po končanih turah zopet vsi skupaj.

Bila sva kaj čudno opremljena: dve nylon vrvi preko ramen, velik sveženj klinov in zaponk, okrog pasu pa kito Pruszikovih vrvic. Marsikdo bi se čudil, da ob tej pozni opoldanski uri odhajava na plezalno turo.

Dolgo sva že z Radotom nosila v mislih načrt - drzen in lep, ki bi predstavljal v najinem gorskem udejstvovanju največje delo in najtežjo plezarijo, kar sva jih kdaj opravila skupaj. Bila je to severni raz Dedca. Daleč nazaj že sega njegova zgodovina, le sedanja oblika njegove stene je še mlada, kajti šele potres leta 1895 jo je spremenil v zid in ji dal tudi svojstvo, ki je pri prvih plezalnih poizkusih delalo največjo preglavico, to je skrajno krušljivost. Prvi se je za to steno zanimal Mayer, zmagovalec severne stene Grandes Jorasses in je vprašal, zakaj ta stena še ni preplezana. Hotel je vstopiti sam, a domači plezalci mu niso ustregli, ko jih je prosil za opremo; in tako je ostala stena še nadalje brez obiskovalcev. Za njim se prvi zanima zanjo Boris Režek. Skušal je vstopiti v steno v njenem najtežjem delu, to je v vpadnici severnega raza. S skrajno težavo je prišel 8 metrov visoko, kjer ga je stena prisilila k umiku. Za njim dolgo ni nihče več tvegal poskusa. Šele lansko leto se začno zanimati zanj mladi celjski alpinisti. Prvi med njimi je bil Arnšek Ivan, ki je sam, brez varovanja preplezal spodnji del te stene po poševni zajedi, ki seka spodnji del stene od zapada proti vzhodu. Pri dobro vidnem trikotu, kjer zajede zmanjka in preide ta v navpične prevesne poči v vzhodnem delu stene, se je umaknil. Teden pozneje mi razodene načrt, ki sva ga uresničila takoj prvo nedeljo po njegovem poizkusu. Izognila sva se lahkemu prehodu, ki ga je uporabil Ivan ter izpeljala smer naravnost preko spodnjega dela in priključila varianti pri trikotu. Dalje sva plezala po izredno težavni poči in gladkih trebuhih ter izstopila nekaj metrov vzhodno od vrha.

Jeseni istega leta, ko sem zašel v Radotovo družbo, se nama je porodila misel na severni raz te stene. Na taboru celjskega odseka sva nekega dne vstopila. Šarila sva pod gladkimi črnimi platmi, zabila tu, zabila tam, a vstopiti nisva mogla. Opustila sva načrt in se umaknila v desno ter izpeljala tam kaminsko smer preko zapadnega dela stene. Smer je izredno težavna in zahteva polno poznavanje plezalne tehnike in precej fizičnih moči. Večkrat smo potem ponavljal obe smeri, a vedno zopet so mi uhajali pogledi v sredo, v izprani raz, edini in osrednji problem Dedčeve stene .

»Danes ali pa nikoli,« pravi Rado, ko sva drobila nadležni mel pod severno steno. Nekdo je vriskal za nama. Ozrl sem se in opazil, da gresta za nama Ivan in Silva, prav tako oborožena z vrvjo in kovačijo. »Kam pa?« »V desno.« No, vsaj ne bo dolgčas. Iz grušča pod vpadnico raza sem pobral star, zarjavel klin grobe izdelave. Od kod hi neki bil? Hranil sem ga za spomin. Pozneje sem zvedel, da je Režkov.

Dolgo sva iskala primerno mesto za varovanje, kajti že prvi metri niso obetali nič dobrega. Rado je zabil dva klina kar v travo, porazdelila sva ropotijo in vstopil sem. Prvi meter je terjal prvi klin in umetni stop. Po skrajno težkem plezanju sem zmogel prvih 10 metrov in zabil prav na razu. Stal sem na prstih ene noge, druge pa pri najboljši volji nisem imel kam postaviti. V takem položaju, viseč na klinu, sem varoval Radota. Prilezel je do mene, mi stopil na roke, na rame, končno celo na glavo in zabijal klin. Celo neskončnost me je tiščala njegova teža na edini stop. Globoko sem se oddahnil, ko je v škripcu zlezel pol metra više in zopet zabijal. Plezal je v neizraziti zajedi 4 m naravnost navzgor in varoval na malem stebričku ali bolje na drobnem rogeljčku, kjer je zabil klin, da sem prilezel do njega. Tu je stena kazala precej dvomljivo lice. Naravnost navzgor je bilo nemogoče. Levo pod ogromno črno liso sredi raza je vodila nekakšna polička. Misliti nanjo, naravnost blazno!

Poskusil sem v desno. S pomočjo dveh klinov sem zlezel dober meter više; tu je pa stena ukazala: »Stoj!« Same gladke in navpične plošče brez prijemov in stopov. Nagnil sem se okoli raza in zagledal Ivana in Silvo, ki sta se ravno pehala preko težkega previsa že visoko nad nama. Premik roke bi me skoro pognal iz stene. V zadnjem trenutku sem zagrabil za klin in komaj zlezel - nazaj. Kaj sedaj? Umik je bil od tu nemogoč. Obvisel bi prosto v zraku, daleč od prevesnega raza. Tu tudi ne ostaneva, zato ostane samo še eno - polička. Morda pa le gre. Rado je vpel obe vrvi v kline, da sem talka dobro varovan načel težko izpostavljeno prečnico. Prijem za prijemom -- počasi in previdno. Nikdar še nisem plezal kaj takega, niti v vežbah en meter nad zeleno livado. Slika iz prečke v severni steni Vel. Zinne, ki sem jo nekoč gledal, je še kar udobna v primeri s to. Za 6 metrov prečke sem rabil celo uro. Na koncu sem za drobljivo lusko zabil specialni klin, ki je pel votlo in nespodbudno. Pri vsakem udarcu se je izpod pokline vsul bel prah. Nehal sem z zabijanjem, sicer bi zletel z lusko vred v dolino. Nekateri trdijo, da v steni ne občutijo izpostavljenosti in globine. Jaz sem jo to pot pošteno. V takem položaju se šele pokaže moralna trdnost plezalca, izkažejo duševne vrline, ker so vse sile in lastnosti združene v eno samo dejanje in hotenje, ker se etika in estetika spremenita v srdito borbo ali-ali, v nekrvav, a odločilen boj človeka z -naravo in objektivnimi težavami. Iščemo športni moment v plezanju. Če ta obstaja, je alpinistika gotovo najtežja panoga, morda celo pretežka, da bi še bila šport. Športni moment najdemo le v fizičnih naporih plezanja, duševne zahteve pa so za šport prevelike, saj večkrat v najtežjih detajlih, prekašajo tudi fizično moč plezalca. Maraton je težka in naporna športna disciplina, prav talko nogomet, rokomet in boks, a povsod lahko reče tekmovalec: »Dosti, ne morem več.« Odstopi, ker je na koncu svojih moči, zavijejo ga v tople prte in mu dajo vročega čaja, da si opomore. Ali pa lahko, to stori alpinist in reče: »Ne morem več?.« Če izgubi moč nad samim seboj in ne žene svojih moči do skrajnosti in do zmage, ostane le še eno in to je pogin. Srednje poti alpinistika ne pozna. Zdržati do konca ali poginiti na sredi, je trd zakon narave, ki se ga naj zaveda vsak alpinist, preden vstopi v steno. Vpraša naj se, ali je zmožen, da doseže ono prvo ali ima dovolj moči, da zmaga. Nič ni na svetu nemogočega, le sredstva, da kaj dosežemo, so včasih premajhna.

Na zabitem klinu sem se dvignil pol metra, zagozdil noge v lusko in tvegal skrajno težaven prestop v desno steno ne izrazitega stolpiča v razu. Držal sem se kot pajek na stropu: le s konicami prstov. Tu sem pogledal nazaj in zagledal nekaj, kar mi je pobralo vso dobro voljo, kolikor sem je še imel. Edini klin v prečki, ki je predstavljal nekako moralno oporo in pomenil veliko v primeru padca, ki tu ni bil izključen, je plesal prosto sem in tja po vrvi. Ko sem prestopil, sem ga izruval, ne da bi čutil kdaj. Nehote sem se za trenutek zbegal. Pogledal sem Radota. Mirno, toda resno je zrl k meni in h klinu. Iz njegovega pogleda je sevala odločnost in pripravljenost, v njegovih rokah sem se čutil varnega. Megla, ki je oblizovala svet pod nama, je prhnila tudi v steno; Rado je izginil. Plezal sem dalje. Gotovo je na oni strani raza kamin ali vsaj poč, da izplezam preko Črnih plati. Z nogami sem stisnil steber kot konja, preprijel z rokami in zlezel okoli roba. Stal sem na meji črne plošče, ki je grozeče izginjala nad mano v megli. O poči ali kaminu ni bilo govora.

Kako sam si želi hiti včasih človek v gorah, da se pomeni sam s seboj, da pretehta in razčisti vse, kar mu teži dušo in razburja srce - želi si nemega pogovora z gorami. Tudi jaz sem bil tedaj sam. Vrvi pod mano sta izginjali v meglo, veter ju je zibal sem in tja, svet pa je ležal tiho, kot bi zasledoval trd boj dveh malih bitij, ki sta vklenjeni v negotovost in nevarnost. Strah me je bilo skoro samega sebe. Rahli notranji občutki so mi begali dušo, napete kite v zapestjih in gležnjih so trepetale od prevelikega napora. Glas, ki sem ga odganjal od sebe z vso silo, je postajal vedno bolj vsiljiv. Kaj če ne izplezam! Spomnil sem se zadnjih metrov pod seboj, ki bi v primeru umika zahtevali padec. Za nič na svetu ne bi tvegal stopiti na zadnji stop ali prijeti pol metra niže. Čutil sem, da bi to presegalo moje sposobnosti in moči. Skala me je postavljala pred usodni račun: ali - ali. Ostala je le še črna plošča nad mama, vlažna, zasigana in brez vsake razčlembe. Prvič v svojem življenju in prvič v mojem udejstvovanju v plezanju, sem občutil, da stojim na meji skrajnosti in če stena zahteva le še drobec hujšega, bo to preseglo moje zmožnosti in tehniko, ki sem jo spoznal docela v teh kratkih črnih metrih Dedčeve stene.

Plezal sem dalje, če smem to imenovati plezanje. Ne spomnim se več kako sem prestopal, zakaj sem prijemal, vem samo to, da sem visel celo večnost na koncih prstov in na prednjih zobeh škarpončinov, ki so tam opravili svoje najtežje delo. Vsak meter, vsak stop, ki sem ga pustil za seboj sem pregledal, robkal po špranjah, a vse zastonj. Vedno zopet sem zataknil klin za pas, ali ga obdržal v zobeh, ko mi formacija ni dopustila najmanjšega giba. Stal sem pod drobno lusko tesno prislonjen na steno in dihal težko in neenakomerno. Zdelo se mi je, da slišim srce skale, kako bije mirno in komaj slišno. Z eno nogo sem stal v drobni vdolbinici, druga pa je slonela na njej, kajti za njo ni bilo več prostora. Čudil sem se samemu sebi in svoji volji, čudil svojim močem in mišicam. Peta je začela skakati gor in dol, meča so se tresla od napora. Bil je skrajni čas, da zabijem klin,toda kam. Robkal sem z njim nad glavo in iskal špranje. Gledal sem pred seboj v skalo, kajti, če bi dvignil glavo, bi vrgel celo telo iz ravnotežja. Roka in klin sta iskala dalje. Kaj je to? - Klin je obtičal v špranji. Srce je udarilo krepkeje, roka je počasi drsela po skali za pas, zagrabil sem kladivo in celo večnost je lezla zopet gor h klinu, ki je rahlo sedel za par milimetrov. Okrenil sem glavo in poškilil navzgor. Krepek zamah hi me takoj pognal s stojišča, zato sem previdno nastavil in udaril. Cvenk - še enkrat je milo zazvonil nekje pod mano, nato pa je bilo vse tiho. Vse se je zrušilo v meni. Tak je torej tvoj konec? Še nekaj trenutkov boš držal mrzlo skalo in stiskal prijem, da ti pogleda kri izza nohta, nato bo pa vsega konec. Kaj sem mislil takrat, ne vem. Bil sem miren in tih, zdelo se je, kot bi s klinom odletele tudi moje misli in vse želje. Saj ne bo več dolgo. Noga trepeta in stresa celo telo, roko pokriva pot in maže skalo, prsti neprestano lezejo, sicer počasi, a gotovo. Zakaj ne izpustiš'! Sedaj ali pozneje,konec bo isti. Skoči! Prihraniš dolge trenutke muke in napetosti. Še en členek na prstih, pa bo vse gotovo.

Cic! Glas, ki sem nanj že pozabil, me je stresel do mozga. Saj nisem sam - postal bi ubijalec. Nihče ne zdrži sunka 60 metrov brez klina. Rado, kot brat si mi, a jaz ne morem več, padel bom. Govoril sem sam s seboj, bal sem se, da me glas odbije od stene. Prereži, Rado, naj padem sam. Težke, najtežje ture sva delala skupaj, previsi me niso videli nikjer brez tebe, spoznal sem te v dušo in ti mene, delila sva srečo in nesrečo. Viharji in mraz so kovali vez med nama, ki je v gorah preizkušena. Ne bo se strgala. Rado, ne bom padel, ne smem. Zdržati! Laž so občutki, laž je izčrpanost in skrajnost, pokazati sebi in skali, da zmorem več, kot zmorem. Prisiliti svojo lastno moč, prehiteti duha in prestopiti mejo človeške zmogljivosti. »Rado,« sem kriknil in kaj sem storil potem, sam ne vem. Vse, kar je ostalo v meni močnega, zadnja kita na prstih se je napela do skrajnosti, pognal sem se više, zdrsnil, zagrabil, robkal z nogama v steno, saj je to moj odločilni in morda zadnji napor. Zagrabil sem. Potna skala, ki je pred trenutki še držala izmučene prste, je zdaj zarezala v črno gumo škarpončinov. Pri glavi sem zagledal špranjo. Leva roka je trdno zagozdena držala ravnotežje Nastavil sem klin in udaril. Prijel je. Vedno globlje ga je požirala skala, vedno tanjše je pelo kladivo. Vpel sem zaponko, s tresočo roko vpel vrv in obvisel. Pustila je vsa napetost. Zame je tedaj ugasnilo vse življenje. Skala, ki jo je močil znoj z mojega čela, je bila topla in prijazna. Nič nisem mislil takrat, samo mir - brez dela, brez napetosti in nevarnosti. Saj sem visel na klinu kot dete ob materinih prsih. Počivalo je telo, a še globlje duša. Le srce je bilo, burno in težko, kot bi poganjalo svinec po žilah . Bilo je to največje dejanje, kar sem jih kdaj storil v gorah in ga kdaj bom. Tebi hvala, Rado, za tvoj klic, prišel je v pravem trenutku. Beseda tovariš pri zadnjih močeh je izsilila iz mene več kot zmorem, pokazala novo pot Načela novo kitico v pesmi mojega gorskega življenja. Do kraja sem spoznal samega sebe, spoznal sem to, kar sem iskal leta v previsih in najtežjih stenah.

Počasi se mi je vračala zavest in moč. Vpel sem Pruszikovo zanko, stopil vanjo in se obrnil iz stene. Pod sabo sem videl prod in črne metre, ki so bili moja preizkušnja.

»Rado, izbijaj! Hura!« Globoko pod menoj je zapelo kladivo. Rado je izbijal varovalne kline. »Davaj!« Počasi sta lezli vrvi v mojih rokah. Drži! V prečki je izgubil prijeme ter po vrvi pridrsel pod mene. Prestopil je raz in stal pod črno ploščo. Zaman je iskal prijemov, obvisel je na vrvi in kar po njej splezal do mene. Menjava na tem mestu je bila nemogoča.

»Cic, jaz ne tvegam vodstva. Priveži in plezaj dalje!« Bil je prav tako izčrpan kot jaz. Privezal sem ga na klin, vpel svojo vrv v zaponko in plezal dalje. Šele 30 metrov nad nama bo konec težav. Lepa polica bo primerno mesto za počitek pred zadnjim previsom pod vrhom. Plezal sem v precejšnji negotovosti. Rado je visel dva metra plod varovalnim klinom skoraj dobesedno na vrvi. Meter za metrom sem puščal za seboj. Brez klina, povsod črn, zglajen zid, pod mano pa prod, ki je vabil. Toda ne boš me zagrebel v svoje plasti, sedaj pa najmanj, ko je najtežje za nama. Po 15 metrih navpične pleže sem že resno občutil izčrpanost in slabost v rokah. Moralna napetost je presegala fizilčno, zopet sem imel na dlani rezultat, če bi padel. Rado ne bi vzdržal, o tem sem bil prepričan. Če pa bi vzdržal Rado, bi iztrgalo klin. V skrajno težki in izpostavljeni prečki sem prilezel pod navpično lusko, ki je bila prislonjena ob steno. Edini prehod na polico je bil tu. Nisem si oddahnil - vstopil sem takoj. Comicijeva stranska oporna tehnika zahteva od človeka ogromno sile in močnih mišic ter izčrpa v dveh metrih najtrdnejšega človeka. Jaz sem plezal tedaj celih 10 metrov. Kako sem to vzdržal, ne vem. Vrvi sta plesali po zraku, ne da bi se kdaj dotaknili skale. Če bi padel tu, bi letel daleč preko Radota in padel tudi najmanj 20 metrov od stene v grušč. Zagrabil sem za rob luske, se pognal preko in padel na polico. To pot nisem čutil ničesar, tudi svojega srca ne. Roke so ležale na skali otrple, bele, brez krvi. Kako dolgo sem ležal, tega ne vem. Rado je visel na vrvi in molčal. Razumel je tišino in mir nad seboj. Prilezel sem v pravem pomenu besede po vseh štirih do ostre skale, ki je štrlela iz police in se usedel za njo. Počasi sem zabijal klin. Tri udarce, pet minut odmora in zopet. Klin je lezel v skalo s krasnim glasom.

Nisem se zanesel na roke pri varovanju zato sem vpel vrv nad seboj v zaponko in tako varoval Radota. Počasi je lezel za mano. Klin na stojišču v črni lisi je pustil zabit. Ko je prilezel do mene, me je samo pogledal in trdno stisnil mojo roko. Izrekel mi je s tem zahvalo, ki je bila zame največje plačilo, ker je bila iskrena in polna poštenega gorskega prijateljstva. Sedela sva in molčala. Storila sva nekaj, kar je jemalo besedo, le prsi so bile polne in srce je bilo lepo in veselo, bila sva srečna, da živiva - ker sva vedela, za kaj živiva. Gledala sva meglo, ki je stegovala svojih sto vratov in oblizovala temena in vznožja skalne lepote. Tih je ležal gorski svet pod nama, le votel glasek plezalčkovega kljuna je tu in tam presekal tišino. Šele mrak, ki je počasi legal v dolino in rdečil vrhove, naju je vzdramil iz premišljevanj.

Rado je prepustil zopet vodstvo meni ter se trdno usidral za skalo pod varovalni klin. Pregledal sem še vozle obeh nylonk, navesil na nji zaponke in kline ter vstopil. Megla, ki se je v najinem počitku umaknila za grebene, je sedaj zopet tiščala v doline in ovijala vznožja gora. Lezla je vse više in kmalu zavila tudi naju v svoj mokri in neprijetni plašč.

Stal sem pred zadnjo preizkušnjo, pred zadnjim previsom tik pod vrhom. Plezal sem od Radota proti desni po strmi, neizraziti zajedi, ki je prehajala v previs. Formacija se ni spremenila in klin ni prijel nikamor. S skrajnim tveganjem in brez varovanja sem prestopil plod preveso v desno. Skrčil sem noge pod trebuh, uporabil podprijem in se dvignil. Nad sabo sem videl prijem, tako lep in vabljiv, - spustil sem z eno roko spodaj, a druga ni zdržala ogromne teže v izvršenem položaju – spustil sem. Kot žogo me je odbilo od stene nad Radota, treščil sem na polico, se odbil in odletel v loku dalje nad črno ploščo. Sunek ob pasu me je pognal ob steno. Obvisel sem. Bil je to prvi padec v mojem življenju. Letel sem nekako 8 m. Sreča je bila, da sem padel na polici na trebuh, kjer sem z rokami omilil padec. Visel sem na vrveh 4 metre pod Radotom. S težko muko sem prilezel nazaj do njega in šele tedaj opazil, da krvavim na roki in kolenu. Rado je bil bolj prestrašen od mene, pričakoval je najmanj razbito glavo in polomljena rebra. Zamenjal sem Radota pri varovanju,. Plezal je po polici nekaj metrov desno in tam po dolgem, precej nespodobnem samogovoru zabil specialni klin za nekaj centimetrov v zasigano poklino. S skrajno težavo je zlezel dva metra nad polico pod črn previs,od koder je z največjo muko prilezel - nazaj.

Postalo mi je nekako tesno pri srcu ob misli, da bi morala - tu 60 m pod vrhom: prenočevati. Mrak je metal dolge in strahotne sence razigranih megla preko stene in s temo zastrtih kotanj pod nama. Bled in zaskrbljen je prilezel do mene. Kaj sedaj? Brez vprašanja je zopet Rado sedel na svoje mesto n varoval. Pregledal sem vso steno nad sabo- gledal levo in v desno, morda se da po poki zbežati iz stene. Sedaj nisva več mislila na plezarijo in končno zmago. Beg iz stene še pred nastopom popolne teme je bil najin zadnji in edini načrt. Plezal sem v desno po polici, misleč, da najdem tam prehod do desne smeri, po kateri bi brez večjih težav še pred nočjo izstopila iz stene. Po dvajsetih metrih izpostavljene plezarije je kar na lepem zmanjkalo police, do desne smeri pa je držala črna in nepremagljiva plošča. Plezal sem nazaj k Radotu ter mimo njega dalje po polici v levo. Polica je takoj po nekaj metrih prešla v navzdol vodečo poklino in se izgubila nekje v meglo zavitem vzhodnem delu stene. Torej tudi tu ni nič. Nazaj k Radotu, pa naravnost navzgor, naj stane kar hoče. »Rado, sedaj pa drži!« Misel na strašno in mrzlo noč na tej polici je vžgala v meni novih sil, vsaj duševnih, fizičnih pa ni bilo več kje vzeti.  Mesto, kjer sem prvič zdrsnil, sem zmogel le s skrajno težavo. Svet, ki je bil enak tistemu v črni plošči, je zahteval zopet svoje. Meter za metrom, počasi in previdno. Še dva, pa bom preko. Stal sem tik pod previsom. Videl sem že čezenj in lahek svet nad njim in vrh, ki se je bleščal v zadnjem žaru dneva. Bil sem tu nekako 14 metrov nad Radotom. Z levico sem zagrabil nad glavo in upognil koleni kot maček, ki se pripravlja na skok. Z desno roko sem prijel nad previs. Čutil sem prijem, robkal sem po njem; samo še malo, nekaj centimetrov, da zagrabim. Leva roka je potna in izmučena zdrsavala, s prsti sem božal po prijemu, a ga nisem dosegel. Mrzlo me strese po hrbtu, padel boš. Ne, ne smem - to bi bil padec 30 metrov, kdo ga bo vzdržal! Rado na enem klinu, brez moči in izčrpan. Pa vendar. Drugega ne more biti. V zadnjem naporu sem preprijel z desno, a zagrabil mimo. Duša je hotela, a telo ni moglo. Danes sem že preveč terjal od njega. Kot bi pretrgal vrv, na kateri visi življenje, me je pognalo iz previsa. Do kraja napete mišice na nogah so se sprostile, za nekaj trenutkov je prenehalo življenje, kot bi čakalo, ali bo še potrebno, ali bo to njegov konec. Letel sem. Pod mano globina, štrleče skale in črna stena, vedno bliže je prihajal prod, sedaj bom udaril. Mimo mene drve izbuljene oči Radota, beži celih 19 let mojega življenja. Morda pa le ni konec. Strašen sunek in udarec mi vzameta zavest, morda za sekundo ali niti ne. Vrvi sta napeti do skrajnosti. Ali bosta vzdržali? Kot struni sta zapeli ob skalo, mene je treščilo ob črno liso, nato pa je bilo vse tiho.

Ciril Debeljak

 Nadaljevanje 23.09.09 > Ali živim

Oznake: ALP, PV, ZGO
eXTReMe Tracker