S tiskovne konference Marije Zupančič Vičar, članice MWS, CIPRA, IUCN, ... in dolgoletne aktivne udeleženke projektov varovanja narave po vsem svetu na sejmu Agra

Kot je znano si Koalicija nevladnih organizacij za ohranitev Triglavskega narodnega parka že več let prizadeva, da bi Slovenija z novim zakonom bolj učinkovito zavarovala območje sedanjega TNP na nacionalni ravni, saj gre za območje tako pomembnih vrednot, da je nacionalnega pomena – je odgovornost celotnega naroda in je namenjen dobrobiti vseh, ne pa zgolj breme ali korist ene občine ali regije. Ne nazadnje je to tudi zahteva 55. člena ZON ((7) … narodni park …. in zavarovano območje, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena, ustanovi Državni zbor Republike Slovenije z zakonom.)

Zahteva koalicije je, da se uzakoni in omogoči upravljanje TNP na način, da bo TNP na mednarodni ravni zadostil kriterijem za narodne parke in bil uvrščen v IUCN kategorijo II – narodni park. Tudi tu se sklicujemo na 53. člen ZON ((2) Pri določanju vrste zavarovanega območja ….. se upoštevajo tudi merila mednarodnih organizacij za ohranjanje narave, katerih članica je Republika Slovenija.), saj je MOP in s tem Slovenija član IUCN. Naj posebej poudarim, da Svetovna zveza za ohranitev narave opredeljuje svetovno politiko na področju varstva narave, tudi zavarovanih območij. IUCN sistem zavarovanih območij je globalno omrežje, ki ga podpira tudi Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD pa je zavezujoč instrument za pogodbenice!). Države imajo lahko neodvisen sistem razvrščanja zavarovanih območij, vendar mora biti usklajen z IUCN sistemom zaradi razvrščanja v Svetovno bazo podatkov o zavarovanih območjih (WDPA), kar izhaja tudi kot ena izmed obveznosti po CBD.

Ne morem mimo tega, da na tem mestu ne podam nekaj strokovnih izhodišč za narodne parke, kot jih določajo Smernice IUCN, ki so bile 2008 dopolnjene in jih je tudi MOP predstavil slovenski strokovni javnosti maja letos. Omejila se bom le na definicijo za narodne parke, ki »so večja naravna ali skoraj naravna območja, kjer so zavarovani ekološki procesi z vrstami in ekosistemi, značilnimi za območje, in so temelj za zagotavljanje okoljskih in kulturno skladnih pogojev za zadovoljevanje duhovnih, znanstvenih, izobraževalnih potreb ter za rekreacijo.« Primarni cilj narodnega parka je: »Varovanje naravne biotske pestrosti skupaj z ekološko strukturo in okoljskimi procesi območja, ter spodbujanje izobraževanja in rekreacije.« Primarni upravljavski cilj se uveljavlja na najmanj 75% zavarovanega območja.

Kje so torej kratki stiki med koalicijo nevladnih organizacij, velikim delom strokovne javnosti (podpisnik Spomenice je tudi ZRC SAZU) in delom prebivalstva Slovenije na eni strani in tistimi, ki na drugi strani predstavljajo nas, državljane, v okviru vladnih institucij na državni ravni kot tudi na lokalni ravni. O stališčih koalicije do rešitev v bodočem zakonu smo obširno obveščali javnost, ko smo bodisi spremljali ali bili celo povabljeni k snovanju zadnjega znanega osnutka zakona. Pred seboj imate nekaj gradiv, s katerimi ponovno utemeljujemo nesprejemljivost rešitev, ki so bile ponujene kot rezultat dela MOP in Vlade v prejšnjem mandatu. Razlogi za naše nestrinjanje s predloženim osnutkom so predvsem:

1. Po predlogu zakona je namen zavarovanja TNP tako varstvo kot tudi razvoj, ob tem, da je varstvo podrejeno razvoju. Kot že povedano, kot zavarovano območje je mednarodno priznano le tisto območje, ki je namenjeno varstvu narave skupaj s pripadajočimi ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami in je dolgoročno zavarovano in upravljano bodisi z zakonom ali na drug ustrezen način. V narodnem parku namen varstva ne more biti podrejen razvoju, je pa običajno prav zavarovana narava in koriščenje ekosistemskih storitev, podlaga za razvoj dejavnosti v vplivnem območju parka, predvsem turizma in z njim povezanih dejavnosti. Potrebno je še dodati, da so na največ 25% območja narodnega parka, v tako imenovanem robnem območju, lahko dovoljene tudi dejavnosti, ki pomenijo varovanje in ohranjanje kulturne krajine in s tem povezano varovanje narave in drugih vrednot, ki so nastale na osnovi interakcije človeka z naravo (ob uporabi tradicionalnih načinov rabe – ali kot danes temu rečemo: trajnostno gospodarjenje). Žal zakon ni opredelil vplivnega območja, ki bi od države dobilo posebne finančne vzpodbude za razvoj tistih dejavnosti, ki bi ohranjale prebivalstvo v parku in v njegovem vplivnem območju in jim tako zagotavljali enake pogoje življenja kot sicer v drugih delih Slovenije. Zavračanje določitve vplivnega območja s strani predlagatelja zakona je popolnoma nerazumljivo in nesmotrno, saj ponuja obstoječe MAB Biosferno območje Julijske Alpe (ki pa je za sedaj, žal, le na papirju) sijajne možnosti, da se skozi ta UNESCO MAB koncept biosfernih rezervatov uresničuje na eni strani ohranjanje ekosistemov, krajine in biološke pestrosti ter na drugi strani v vplivnem/robnem območju spodbuja gospodarski razvoj, ki je gospodarsko in kulturno trajnostno usmerjen in, ki uveljavlja logistično podporo za raziskave, monitoring in izobraževanje.

2. Predlog zakona prinaša coniranje, ki ne ohranja celovitosti naravnih ekosistemov in celo v 1. varstvenem območju – osrednje območje, ki je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov - dovoljuje posege, ki spreminjajo površinske in geomorfološke lastnosti območja (z izjemami od prepovedi) in dopušča posege, n.pr. gozdarjev za požarne preseke in gojitvene posege, itd. V celotnem 2. varstvenem območju - osrednje območje z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami (kar pa tako ni skladno z definicijo narodnega parka) - so dopuščene dejavnosti kmetijstva in gozdarstva brez kakršnih koli omejitev – v skladu s predpisi, ki veljajo tudi sicer povsod po Sloveniji ali na območjih NATURA 2000. V 3. varstvenem območju – sicer namenjenemu ohranjanju in varovanju izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine, biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, urejanju obiskovanja v obsegu in način, ki je za naravo čim manj moteč, ohranjanju poselitve ter trajnostnemu razvoju, usklajenem s cilji narodnega parka - pa je glede na z zakonom opredeljene režime težko govoriti, da je to še zavarovano območje po IUCN kriterijih. Zaključek: Po tem predlogu zakona ni možno več govoriti o narodnem parku, ki bi izpolnjeval mednarodno veljavne kriterije za IUCN kategorijo II. Koalicija je prepričana, da bi z drugačnim coniranjem in z drugačnim pristopom in ureditvami, tudi finančnimi, lahko ohranili TNP za današnje in prihodnje rodove v najmanj sedanji površini.

3. Stališča, predlogi in zahteve Spomenice iz novembra 2004 so, kljub zatrjevanju avtorjev predloga zakona, da so jih upoštevali, ostale neizpolnjene:
• tako glede določitve območij divjine (razen kjer gre za že obstoječe naravne rezervate), kar je še posebej pomembno, saj je TNP dovolj velik, da bi zavarovali večje površine kot pravo divjino (za kar so se posebej zavzeli na nedavni Evropski konferenci o ohranjanju divjine, kjer je bila sprejeta posebna sklepna listina, ki poziva vse države članice EU, naj na svojem ozemlju prepoznajo in zavarujejo območja divjine)
• kot tudi glede varstva kulturne krajine, saj niso opredeljene krajinske komponente, ki jih je treba varovati, izpostavljena je le etnološka kulturna dediščina, kar pa še zdaleč ni vse, zlasti ni nikjer omenjena nesnovna kulturna dediščina – to so znanja, veščine in prakse, katerih nosilci so domačini in ki je izjemnega pomena za ohranjanje naravnih okolij, ekosistemov in pestrost vrst,
• ni izrecno omenjen pomen TNP za zagotavljanje pitne vode,
• nikjer ni izrecne obveznosti, da se za nastanitvene objekte v parku obvezno pripravi upravljavske načrte, ki bi morali vsebovati tudi vprašanje varstva kakovosti voda in ravnanje z odpadnimi vodami (pozor: katastrofa Dvojnega jezera),
• ni dovolj jasnih prepovedi glede motorizirane rekreacije v naravi,
• režim uporabe gozdnih prometnic je daleč preveč liberalen in dopušča vožnjo z motornimi vozili povsod v coni 3, marsikomu pa celo v coni 1 (kar bi moralo biti dopuščeno res le izjemoma, za potrebe zaščite in reševanja!)
• za Koalicijo ostajajo tudi vnaprej nesprejemljive določbe o legalizaciji do sedaj deklariranih črnih gradenj, kar je svojevrsten prejudic za bodočnost narodnega parka!
• Spomenica še zdaleč ni mogla zaobjeti vseh podrobnosti, ki naj bi bile urejene z zakonom o TNP. Gledano z vidika primarnih ciljev narodnega parka in upoštevaje mednarodno teorijo in prakso bi z naštevanjem neprimernih ureditev za narodni park, ki jih prinaša sedanji predlog zakona, lahko nadaljevali še kar nekaj časa.

4. V predlogu zakona še ni določbe o ustanovitvi sklada za razvoj. V zvezi s predlaganimi razvojnimi projekti pa so premalo jasno opredeljena merila, kateri projekti so v skladu s cilji parka in tako upravičeni do 80% financiranja. Po našem mnenju bi moral organ, ki potrjuje upravljavski načrt parka, oblikovati posebno neodvisno telo za presojanje skladnosti, kateri razvojni projekti so skladni s cilji in upravljavskim načrtom parka, delo pa bi moralo biti javno. Vsi projekti za sofinanciranje bi se morali prijavljati v obliki razpisa - presoje ustreznosti pa bi morale biti utemeljene. Tudi opredelitev kaj je to trajnostni turizem ni jasno določena, naj le posebej izpostavimo pomen pašnih planin, ki jih je potrebno obravnavati tudi kot kulturne spomenike in ne le kot objekte kmetijske dejavnosti… itd. V Spomenici smo se tudi izrecno zavzeli za tak sistem urejanja prostora, ki bo v celoti sledil ciljem in namenom narodnega parka, in uveljavil načelo nezazidljivosti zavarovanega naravnega območja, kmetijskih in gozdnih površin ter racionalno rabo prostora na zazidljivih območjih le v robnem območju narodnega parka, in sicer za potrebe lokalnega prebivalstva in za potrebe upravljanja narodnega parka. V predlogu zakona so določila, ki to ogrožajo – na primer določilo, da je za potrebe kmetijske dejavnosti dovoljeno graditi nove objekte tudi v naravnem okolju; da je znotraj narodnega parka dovoljeno graditi hotele z 80 ležišči (kar je zelo velik objekt, ki daleč presega gabarite tradicionalne naselbinske kulture v parku!), dovoljeno je graditi nova smučišča, lahko se načrtuje nove objekte športne infrastrukture v naravnem okolju. In dopuščena je širitev naselij v parku!

Naj zaključim! Če bodo predlagatelji zakona nadaljevali postopek sprejemanja zakona na podlagi sedanjega predloga, čeprav morda s kakšnim lepotnim popravkom, državni zbor pa bi tak zakon tudi sprejel, bo Slovenija, kot ena redkih Evropskih držav, ostala brez mednarodno priznanega narodnega parka. Da bi do tega ne prišlo, je Koalicija prisiljena ponovno odločno zavrniti tak predlog zakona, Državni zbor in državljane/-ke Slovenije pa opozoriti na usodnost sprejema takega zakona, saj je evidentno, da bi se s tem dejanjem sedanja generacija polastila večjega dela dediščine sedanjega TNP, ki so nam jo zapustile predhodne generacije, vse to pa na račun prihodnjih generacij, saj bi jim v tem primeru zapustili le kakšno tretjino tega bogastva, več ali manj le nad zgornjo gozdno mejo.

Marija Zupančič-Vičar
Članica IUCN WCPA