Gore in ljudje: Kaj imata skupnega pust in dopust? Na dopustu se lažje maskiram v samega sebe in se usklajujem s seboj. Imam čas za vajo v poslušanju samega sebe in v sledenju občutkom – dopustim in se zgodi.
Brina na Raduhi
Nad goro se je ustvaril oblak. Edini je, ki se ga da videti. Predstavljal sem si hojo čez Durce v hladu, vendar ne v oblačnem vremenu. Podvomil sem v pravilnost izbire; potem pa sva le prešla na sončno stran gore. Nedeljski promet je živahen. Eden izmed sestopajočih poplesuje v plezalkah po zglajenih skalah na poti. Čez ramena si je ovesil zanke močne vrvi. Preverim, kakšno opremo potrebujem za na vrh Raduhe. Zajame sapo in se zamisli. »Volja. Samo voljo je treba imeti.«
Novi sestopajoči. Iz pomenka ujamem »... reševalec ...«. Zastrižem z ušesi. Kje so reševalci? Prvi ni hotel ničesar slišati. Drugi se spreneveda: »Kakšni reševalci?« Dva psa, označena z rdečim križem, sta šla s tretjim. Bližjemu štirinožcu ukaže: »Brina, počakaj.« Tega psa jaz poznam, s Pece! »Ste bili z njim na kakšni vaji?« Ne, ni bila vaja. Šlo je zares. »Malo naprej je njegov vodnik.« Bilo je prijetno presenečenje, na Raduhi srečati enega od rešiteljev s Pece. Kje bi sredi belega dneva prepoznal Milana! Na Peci je bila tema. (Pa tudi žene tistikrat ni peljal s seboj.) Poleg tega nimam najboljšega spomina za obraze.
Dobre volje zavijem na drobno potko proti Mali Raduhi. Ano raje prepustim gotovosti markirane poti. Slišati je govorjenje: Vidim veliko ljudi, vendar imam vtis, da sem v drugem svetu kot oni. Na prostranem vrhu srečava veliko takih, ki so verjetno prišli nanj predvsem z dobro voljo. Z družino izpod Čemšeniške planine se zapletem v pogovor. Zamotimo se z opazovanjem gamsje samice in njenega mladiča, ki so ju opazili spodaj v skalovju. »Sedaj bomo pa zamudili! A smo morali gledati tista dva gamsa,« stoka osnovnošolka sredi počitnic. Radoveden sem, kaj naj bi zamudili. »V Snežno jamo vodijo vsake dve uri. Naslednja skupina gre notri ob dveh.«
Brezskrbno pohajkujem po dolgem vrhu, ko za seboj začutim močan topot. Nekdo na vso moč steče mimo mirno stoječe množice in odvihra v smeri Robanovega kota. Kaj se dogaja? Njegovega prvega zasledovalca sem spregledal. Od naslednjega tekmovalca izvem, da tečejo po obronkih hribov, z začetkom v Lučah. Počasi, resnično počasi se začneva vračati proti Grohatu. Tokrat greva čez Malo Raduho v dvoje. Vrh je močno obiskan – skoraj v celoti je prekrit z napol posušenimi ovčjimi krofki. Itak nisva imela namena na njem se zadrževati dlje časa.
Golobčka na Strelovcu
Dol grede s Strelovca na grebenu srečam starejši par. Pred njima maha z repom prikupen pes. Mačko, pridi sem! »Is the dog yours?« Sprašujeta me, če je pes moj. Ah, sploh ni njun! »Prišla sva od hotela Plesnik. Kje natančno se nahajava?« Gospod iz nahrbtnika izvleče zemljevid. Je prava specialka in ne turistična brošura s simbolično sliko treh dolin, s katero sta pod Knezovo kmetijo dva Francoza iskala pot na Moličko planino in Ojstrico. Pokažem jima očitno napako na zemljevidu: po njem naj bi vrisana pot pripeljala naravnost na vrh. Lani sem se sam čudil, da nisem našel odcepa, ko sva z Ano gor prišla z druge strani. Danes sem že srečal četverico, ki je neuspešno iskala pot za Robanov kot.
Občudujoče opazujem oblake, sivo belo obleko Ojstrice. Zakaj nisem naredil vsaj ene skupinske slike z gospo (in s psom)? Vrnem se tistih nekaj korakov do vrha, vendar ni o psu več ne duha ne sluha. Od Angleža si izposodim svinčnik, da se lahko vsaj po človeško vpišem v spominski zvezek, ki tiči v pločevinasti škatli. Gospa slika gospoda. Se želita slikati skupaj? Naredim dve sliki z njenim starim aparatom na film, gospod pa se kar ne more odločiti, da bi imel posnetek z njegovo digitalno izvedbo. V tem se zasliši pasje sopenje. Končno! Samo en klik potrebujem in glavni namen je dosežen! Mačko, kje si se potepal? Si vedel, da sem prav zaradi tebe prišel ponovno na vrh?
Pes jo samostojno mahne po grebenu naprej, Angleža pa sta namenjena nazaj, proti Klemenči jami. Stečem do opuščene Icmanikove planine, kje me čaka Ana. Z razgledne točke na Logarski peči naj bi se vrnil prej kot v pol ure. »Uro in pol te ni bilo.« V njenem glasu ni bilo očitka, le navajanje dejstva. Pripovedujem o srečanju z angleškim zakonskim parom, med katerima je bilo še na stara leta čutiti naklonjenost. Prepričan sem, da je med njima preskočila celo kaka iskra. V žepu začutim izposojen svinčnik. Zvečer se bova zapeljala do hotela Plesnik in jima ga vrnila.
Med lahkotnim korakom se še mnogokrat prikloniva Naravi, ko se posvetiva glavnemu namenu izleta: nabiranju in zobanju gozdnih jagod med lahkotnim potepom po gozdu. Zvečer sprašujem na recepciji hotela po dveh angleških gostih. Imen ne vem, imam pa na fotoaparatu za silo sliko s Strelovca. »Gospa, ki je zjutraj sama šla v gore, ji je zelo podobna. Gospod pa vsekakor ni pravi, njen mož je povsem drugačen.«
Kava na Grohatu
Na soboto sem šel po opravkih do koče na Grohatu. Parkirišče je kljub napovedanemu slabemu vremenu polno, celo bolj polno kot prejšnjo sončno nedeljo. Kaj se dogaja? V planinski koči imata dva Dolenjca za lepe denarce delavnico o nabiranju zdravilnih zelišč. V predvidenem 'poslu' se nisem najbolje znašel, zato sva z Ano naredila kratek izlet na isti konec že naslednji dan. Ustaviva se na mali izravnavi nad planinsko kočo, pri reševalcih. Po naročilu jim predajam pozdrave od Ljubljančana, ki so ga enkrat reševali s Pece. »Kdo bi naj to bil?« Ana nemudoma razkrije 'njegovo' identiteto, ko z roko pokaže name.
Sam bi obsedel, Ana bi šla naprej. »Sta za eno kavo?« Rajko je bil med tistimi šestimi, s katerimi smo bili opolnoči na vrhu Kordeževe glave. Karlovega glasu sem se spomnil: v opuščeni karavli je takrat urejal tudi formalnosti. Verjetno zna brati misli. Na tihem sem ugibal, zakaj se oblike njegovih ušesnih mešičkov rahlo razlikujejo od drugih. »Oče je bil južni Tirolec. Mama pa je bila prava Korošica.« Karlove zgodbe iz povojnih let so zanimive, Rajko budno pazi na dogajanje s kuhinjskega okna. Vsake toliko je bilo treba obrniti 'šporget'. Ali pa zrezke – vsekakor nekaj od tega. Dan se je že prevesil v popoldan. Za prijeten izlet nama ni bilo več treba iti na goro.
Življenje je napeta pustolovščina z Bogom in ljudmi, v svetu svetlobe in teme. Nočem biti niti mučenec, niti junak, temveč le droben škrat, ki nabira drobne rože in se smeje velikim tega sveta, ki v bogastvu in moči sedijo na svojih prestolih. Ljubim ljudi, ki živijo okoli mene. Ljubim veselje, in tako veselje pride k meni. (Phl. Bosmans)
Iztok Snoj