Gregor Kofler: Tudi v letošnjem letu je Alpinistični odsek Mojstrana v času med 20. in 23. avgustom organiziral tabor za pripravnike.
Ravno tako je bilo tudi v letošnjem letu veliko povpraševanje po taboru, vendar smo glede na lanskoletne izkušnje iz vodenja število prijavljenih omejili na dvanajst, kasneje pa povečali še za enega, tako da je bila končna številka trinajst. Proti koncu je prišlo tudi do nekaterih odpovedi, nakar so priložnost dobili tisti, ki so bili v čakalni vrsti. Tri udeleženke pa so bile tudi povratnice. Za vodenje po smereh je za pripravnike v treh dneh skupaj skrbelo trinajst alpinističnih inštruktorjev in alpinistov.
Zbor smo imeli v četrtek 20. avgusta. Do sedme ure se je zbrala večina udeležencev, ob sedmi uri je bila večerja in ob osmi uvodni sestanek, kjer so udeleženci dobili osnovne informacije o poteku tabora. Glede plezalnih smeri in vodenja po njih smo poizkušali upoštavati želje udeležencev in bili smo pozitivno presenečeni o bolj ambicioznih ciljih, kot pa smo jih pričakovali.
V petek smo imeli zaradi dokaj dobre napovedi vremena namen plezati v Steni. Po zajtrku smo se okoli 5.30 že podali pod: Slovensko, Nemško, Bavarsko, Zahodno zajedo, Šlosarsko, Tržaško zajedo, Ljubljansko in Wisiaka.
Malo skrbi tega dne nam je povzročalo vreme, saj so bile za popoldne napovedane plohe in nevihte, a skoraj vse naveze razen ene, so v Dom prišle pred dežjem. Vse načrtovane smeri so bile tudi preplezane in dan bi se končal skoraj popolno, ko pa dobimo obvestilo o nesreči pod Stenarskimi vratci o izpahu rame.
Ravno sem se vračal iz Bistrice proti Šlajmerjevemu, ko dobim obvestilo po postaji, k sreči pa nam po napornem dnevu ni bilo potrebno v reševanje, saj je vse »podelala« reševalna dežurna ekipa. Polni plezalnih vtisov smo si v večernih urah čas kratili še s predavanjem Andreja Magajne, ki je z retrospektivo predstavil svoje alpinistične podvige v gorah Kirgizije in po videnem je Andrej svojo petletko v Kirgiziji res opravil z oceno odlično.
Za soboto je bila za popoldne zelo slaba napoved, saj so bile že od poldneva naprej napovedane plohe, nevihte in lokalna neurja, zato nismo želeli iskati nesreče v Steni. Ravno tako je ponoči padal dež, tako da je bilale-ta zjutraj mokra. Padla je odločitev, in sicer so se dekleta podala proti Dovškemu križu. Trije fantje so odšli plezat na Vršič - Trmaste kamine, ostali pa smo se podali v plezališče Remšendol/Valromana.
Plezališče je v istoimenski dolini, zgornje v zatrepu spodnje malo nižje, ki ju je opremila italijanska vojska. Plezališči sta zares dobro opremljeni, ponujata pa smeri od 3. to 8. težavnostne stopnje, obstaja pa tudi pet večraztežajnih smeri. V poznih popoldanskih urah smo se iz plezališča vrnili nazaj v Vrata, ravnotako pa so bila v Vratih tudi že dekleta, ki so se predčasno obrnila, saj se je bližala navihta. Vsi smo potem okoli petih popoldne pričakali nevihte v Vratih, ki so pojenjale okoli devetih.
Ob osmih nam je Luka Lindič, najperspektivnejši alpinist v tem letu, s predavanjem Od bavbava do K7 prikazal svojo alpinistično pot in predavalnica se je za eno uro pogreznila v popolno tišino, saj Luka z besedo in sliko res dokazuje, da si zasluži ta naziv.
Za nedeljo so bili načrti ponovno plezanje v Steni in sicer se je ena naveza podala v Slovensko s Prevčevim izstopom, dve navezi v Kratko nemško, dve navezi v Bavarsko, ena naveza v Helbo, dve navezi v Skalaško z Gorenjsko in ena naveza v Wisiaka. Vse smeri so bile tega dne tudi preplezane razen Bavarske. V Nemški smeri smo imeli veliko srečo, da smo že na vstopu prehiteli alpiniste in pripravnike iz AO Litije, ki so imeli skupno turo, pod vstopom pa se je znašlo okoli 25 ljudi. Tabor se je tako srečno in uspešno zaključil, res da malo bolj v večernih urah, saj smo čakali še določene naveze, da se vrnejo iz v dolino.
Tabor ocenjujem kot zelo uspešen, kljub temu da nam ga je v soboto malo zagodlo vreme. Pripravniki so pokazali res dobro plezalsko formo predvsem pa veliko motiviranost za plezanje in nadgradnjo svojih plezalskih sposobnosti. Skupno smo preplezali kar zajetno število smeri, večino v Triglavu, eno v Škrlatici, zato pa vse prosto.
V imenu vodje bi se najlepše zahvalil vsem udeležencem, alpinističnim inštruktorjem in alpinistom za pomoč pri vodenju, Andreju Magajnu in Luku Lindiču za vzorno predstavljeni predavanji, osebju Aljaževega doma za prijaznost, prilagodljivost in potrpežljivost pri pripravi obrokov in Ivu Skumavcu (gostilna Peričnik) za donatorska sredstva.
Gregor Kofler
UDLEŽENCI: Klavdija Verce, Špela Starc, Maja Celestina, Miha Šercer (vsi Akademski AO), Marinka Šimec-Romih (AO Ljubljana-Matica), Ana Mavko, Erika Zalokar, Rožle Repanšek, Boyd Chuuya (vsi AO Kamnik), Sabina Jereb (AO Kranj), Rajko Tušek, Fadil Halilovič (oba AO Jesenice), Marjan Kozole (AO Vertikala).
VODNIKI (alpinistični inštruktorji in alpinisti): Klemen Zupanc, (AO Kranj), Maja Lobnik (AO Tam Maribor) Martin Pretnar, Matic Košir, Miha Noč, Klemen Novak (AO Jesenice), Andrej Magajne, Matjaž Mohorič (AO Lj-Matica), Klemen Sladič (AO Radovljica), Gregor Berce, Miha Pintar, Rajko Lotrič in Gregor Kofler (vsi AO Mojstrana)
Kronološki pregled plezanja je na Kofler-sport.si >>>