Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Paša gre h koncu, treba je pohiteti!

Nedelo - Mateja Gruden: Velika planina - Za kolesarje je označenih šest poti (sicer lahko poganjamo pedale, kjer se nam zazdi) ...

Peter Erjavšek si ob nedeljah povezne na glavo širokokrajni klobuk, ogrne pvajš in obuje cokle. Tako pretenta čas in se za en dan vrne v prejšnja stoletja, ko je bila takšna oprava za velikoplaninskega pastirja povsem običajna. Tako napravljen pred domačim stanom v pastirskem naselju na Veliki planini pozdravlja obiskovalce, ki jih zanese mimo, in razdre kakšno z njimi ali pa jo mahne po planini in njeni soseščini. To počne iz veselja, pravi, in tudi ljudje ga radi vidijo oblečenega po stari pastirski navadi.
Škoda bi bilo, če bi na izletu na Veliki planini in njenih sosedah (Mali in Gojški planini) obšli pastirje, ki ob koncu pomladi tja gor priženejo živino in do poznega poletja skrbijo, da tradicija planšarstva ne zamre. Škoda bi bilo ne utrgati si nekaj minut za postanek pri njih, za klepet, če imajo čas zanj, morebiti ob skodeli domačega kislega mleka, siru, skuti.

V sredini pastir, okoli živina
Ob bajti Staneta Trobevška v naselju, ki ga sestavlja kakšnih šestdeset pastirskih stanov, poseda za lesenimi mizami peščica obiskovalcev; glinene skodele so prazne, vonj po kislem mleku pa še uhaja v nos. »Drugega nimamo več, samo še kislo mleko,« skomigne Trobevšek, hudomušen možakar, ki ima menda na zalogi (poleg mlečnih izdelkov, ko je čas zanje – poletje gre h koncu in namolzejo čedalje manj mleka) debel sveženj šal o mleku. »Stane, povej kakšno, no!« ga smeje se dreza gospa, ki je tega dne, kot pove, prevzela vlogo gospodinje. »Žena je šla v dolino, šele zvečer se vrne,« jo dopolni Trobevšek. Na planino je prišel sredi junija, v dolino pa se bo vrnil septembra, kot drugi pastirji; njihovo število je sicer z desetletji kopnelo, v naselju je praznih več kot polovica bajt.
Pomigne proti eni od bližnjih: »V Preskarjevem muzeju ste že bili?« Ne še, zatorej se odpravim tja. »Zanimivo, zanimivo, samo – označen je pa slabo!« pograja ena od obiskovalk pičle označbe za muzej. Kdor ne ve zanj, ga bo zlahka spregledal; kdor se ga je namenil obiskati, pa bo moral povprašati o njem, razen če ne bo po naključju stopil mimo Preskarjeve bajte in uzrl informativne table pred njo. Sicer se muzejski stan menda že na pogled razlikuje od drugih v naselju, saj je edini, ki dosledno posnema izvirnik, a nepoučenemu obiskovalcu to bržkone ne bo kaj prida v pomoč.
V muzeju je na ogled nekdanje življenje pastirjev na planini, o njem pa na željo obiskovalcev kaj pove tudi skrbnik oziroma skrbnica, ki bedi nad obiskom. Tega dne je to Nika Pengal. »Ta stan je edini, ki so ga po drugi svetovni vojni, med katero so bile vse bajte na planini požgane, postavili v izvirni obliki,« pojasni. Preskarjeva bajta ima ovalno streho domala do tal, pokrito s skodlami (šinklni), je brez oken in dimnika, podpirajo pa jo kamniti lopniki. »Vhod v stan je bil isti za pastirja in živino, pri čemer je bila pastirjeva izba v sredini, okoli nje pa pas za živino.« Osrednja kamra je dnevni prostor, kuhinja (odprto ognjišče) in spalnica v enem; v njej so razstavljene posode, pripomočki za pastirska opravila … Postelja je dvodelni pograd – spodaj je pastir spal, zgoraj pa sušil zelišča in začimbe, še pojasni Nika. S postelje visi stara pastirska oprava: klobuk, pvajš in cokli.

Pvajš, ne plašč!
»Pvajš, ne plašč,« me pozneje popravi Peter Erjavšek, ko se po Nikinem napotilu odpravim k njemu (mimogrede: vse bajte v naselju so si tako blizu, da so še najbolj oddaljene zgolj kakšno minuto hoda narazen). Peter je edini trničar v naselju, še izvem od muzejske skrbnice. Trniči so velikoplaninska posebnost. To so osoljene sirove kepice, na vrhu ošiljene, okrašene pa z odtisi vzorcev, izrezljanih v lesene ploščice. Pastirji so z njimi nekdaj obdarovali svoje bližnje. »Samo še kakšne tri imam,« pomisli trničar, ko sediva za leseno mizo ob njegovem stanu. Iz bajte potem prinese pvajš, ogrinjalo iz dolgih trakov posušenega lipovega lubja, ki je pastirje varovalo pred dežjem. Nekakšno palerino torej. Širokokrajni klobuk pa je bil, kajpada, dežnik.
Na robu pastirskega naselja se na vzpetinici dviga lična lesena cerkvica oziroma kapela Marije Snežne, ki je še zlasti oblegana ob verskih praznikih; nazadnje je bila za veliki šmaren, 15. avgusta. »Joj, koliko ljudi je bilo tukaj!« zmaje z glavo priletna gospa, ki si daje opravka pred eno od bajt na Mali planini. Nasploh je ob koncih tedna in praznikih na Veliki in sosednjih planinah gneča, pove Trobevšek; kdor si lahko utrga dan med tednom, mu bo zagotovo prijetneje. Ob mojem obisku, bilo je minuli torek, je ljudi sicer dovolj, da se na prostranih pašnikih ne počutim kot edina vsiljivka (menda se tod pase približno 350 krav), a še zdaleč ne toliko, da bi ti pozdravljanje mimoidočih osušilo jezik; pa tudi za klopi ob gostiščih na Veliki planini (Šimnovec in Zeleni rob) ter domovih na Mali (Domžalski, Jarški in Črnuški), kjer strežejo jedi na žlico, žgance, vampe, zelje …, se ni treba stepsti.
»Je pa paša že slaba,« doda gospa na Mali planini. »Eno skuto sicer še imam. Jo boste? Pa tudi mraz že pritisne. Kako se je shladilo prejšnjo nedeljo!« Tega dne se oblaki melanholično vlečejo po nebu in blažijo vročino, ki pritisne, ko se razmaknejo. K sreči pa si ne drznejo zakriti pogleda na veličastna razbrazdana ostenja Grintavcev z zašiljenimi vršaci v zaledju. Televizija je vklopljena! Zatorej: vznak na mehko zeleno travo; če ni to bolje kot domači kavč …

 

Kako na Veliko planino – in po njej?

Na Veliko planino vodi več urejenih planinskih poti: iz Stahovice mimo cerkvice sv. Primoža, od spodnje postaje gondole malce pred Kamniško Bistrico čez planino Konjščica, iz Podstudenca čez planino Kisovec, iznad Kranjskega Raka čez Malo planino … Prve tri privedejo na Veliko planino po kakšnih treh urah, zadnja je malo krajša. Veliko, Malo in Gojško planino povezuje in prepreda mnoštvo pohodnih poti, po njih jo je mogoče mahniti tudi z gorskim kolesom. A poudarek je na gorskem!
Cestne različice se ne bodo obnesle. Za kolesarje je označenih šest poti (sicer lahko poganjamo pedale, kjer se nam zazdi), zemljevid z njimi pa je na voljo na spodnji postaji gondole, s katero se lahko dvignemo do Šimnovca in zatem še z dvosedežnico do Zelenega roba. Prisluhnite možakarju na žičnici, ko vam svetuje, da naslonite kolo na sedež s pedalom! Dobrih petnajst minut tiščanja stopala pod pesto in krčevitega vlečenja krmila k sebi je precej utrudljivih … Lahko pa se odrečete udobju in zagrizete v hrib takoj po izstopu iz gondole. Ali pa, če ste bolj vzdržljivi, začnete kolesariti v Kranjskem Raku, kamor se sicer spustite z Male planine, od tam pa naprej na cesto, ki pelje v dolino s Črnivca.

  30. 08. 2009

 

 

 

 

 

Planinski glas

Velika planina (na sliki Gojška) je letos doživela nove meje obiska. 5000 turistov v enem dnevu, morda še kakšnega čez, ni bila nikakršna redkost letošnjega poletja.

Tudi razmah kolesarstva  je dobro viden.

Predvsem na planinskih poteh, ki to vsekakor niso več. Steza je čez poletje prerasla v nekaj metrov široko ...

Kot kaže je ravno to, da vsakdo počne kar mu je ljubo najbolj privlačno in vabi širne m...

Sicer pa je to kulturna krajina, ki z naravo nima več pravega stika (vsaj tri mesece pašne sezone je tako).

Uslužbenci zavodov, ki skrbijo za kulturno dediščino zatrjujejo, da je vse dogajanje v okviru predpisov in kolesarji so le manjši problemček. Tako, da le ju-hu-hu, na Planini je lepo!

Foto: Boris Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti