Gorenjski glas, Planinski kotiček - Jelena Justin: Turska gora (2251 m) - Skuta (2532 m) - Štruca (2457 m) - Dolgi hrbet (2473 m) - Kokrsko sedlo (1781 m)
Tretji dan visokogorskega trekinga po Kamniško-Savinjskih Alpah je najbolj naporen in tudi tehnično najbolj zahteven. Teža, ki jo v nahrbtniku povzročajo plezalni pas, samovarovalni komplet in čelada, se bo izkazala za dobrodošlo.
Jutro se je začelo s sončnim vzhodom. Zajtrk, ki bo deloma zadostil naše prehranjevalne želje in nam dal energijo za čez dan, je tudi za nami, zato le pot pod noge, saj nas čaka najdaljša tura, ki je tudi tehnično najbolj zahtevna.
S Kamniškega sedla se v smeri markacij proti Turski gori odpravimo pod severno pobočje Brane. Pot se začne rahlo spuščati, kar naenkrat pa se drzno spusti v grapo, kjer v poletnih mesecih, če je bila obilna zima, še vedno leži sneg, ki ga načeloma ni potrebno prečiti, saj ga pot obide. Pri spustu nam pomagajo jeklenice. Smo na prelazu Kotliči. Če si bomo vzeli trenutek časa, bomo ugotovili, da nas iz Kotličevih stebrov gledajo čudni okamneli ksihti. Groteskne grimase, živalske glave … Čelado imamo že na glavi, saj se gibamo po skalnem svetu, prepadnem, kjer lahko vsak trenutek kakšen kamenček prileti z višine. Vstopamo v zavarovano plezalno pot. Nam je tisto jutro delček poti kazal mogočen kozorog, ki je občasno tudi spustil kamenje po skalovju navzdol. Pot je atraktivno speljana skozi prepih, ki se imenuje Sod brez dna. Še nekaj višinskih metrov in vrh Turske gore je dosežen. Do sem smo potrebovali dve uri. V daljavi pred seboj vidimo Skuto, naš naslednji vrh.
Po zahodnem grebenu se spustimo do Turskega žleba, pogledamo v globino, nato pa nadaljujemo naprej po poti proti Skuti. Malenkost višje je razcep, kjer pot desno zavije proti Rinkam, ki pa jih bomo obiskali ob kakšni drugi priložnosti. Vzpon nanje bi nam vzel preveč časa. Preko Malih podov, kjer je spet nekaj snega, pridemo pod skalni greben Skute, kjer nas čaka zahtevna zavarovana plezalna pot. Njena značilnost je ta, da na poti skorajda ni jeklenice, temveč le klini, zato je sestop po tej poti še bolj zahteven kot vzpon. Previdnost pri napredovanju mora biti na vrhuncu, saj se gibljemo po svetu, kjer so skalne ploskve posute z drobirjem, kjer lahko napačen korak povzroči katastrofo. Najprej dosežemo južni greben, ki nas popelje na vrh. Do Skute smo s Turske gore potrebovali dve uri. Z vrha se nam odpre svet Velikih podov, pred seboj pa vidimo Štruco, Grintovec in Kočno. Kako lep je svet, ki ga raziskujemo.
Z vrha Skute se spustimo proti Štruci in svojim ramam poklonimo nekaj minut odmora. Odložimo težke nahrbtnike in se brez njih povzpnemo na Štruco, 2457 metrov. Gora izrazite štrucaste oblike nima markacij, a možic na njenem vrhu je dobro viden. Vrnemo se po nahrbtnike in nadaljujemo do Škrbine, kjer si nadenemo plezalni pas in samovarovalni komplet. Čaka nas lep, zračen in adrenalinski greben Dolgega hrbta. Njegovo prečenje z naše strani je bistveno bolj zahtevno kot pa iz obratne smeri, saj se na tistih dveh tehnično najbolj zahtevnih delih, ko lahko pljunemo v tisočmetrsko globel, spuščamo in klinov ne vidimo pod svojimi nogami. Previdno! Prvi tak spust je preko trebuha, ko pod nami, za trenutek, zazija praznina. Adrenalinski je tudi pomolček, na katerega moramo stopiti. Stoji sam, za nič se ne moremo prijeti in sestopiti moramo iz njega. Po osvojenem vrhu sledi še spust do Mlinarskega sedla in tik nad njim je še naslednji zahteven del. Pazimo, s katero nogo stopimo na kakšen klin, da se nam ne bo zapletlo. Sestopimo na Mlinarsko sedlo, odkoder nas čaka še spust mimo bivaka Pavla Kemperla (trenutno postavljajo novega) do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. Svetujem vam, da se za to turo oborožite s tekočino. Meni je je na Mlinarskem sedlu zmanjkalo in pri bivaku sem že kar pisano gledala. Dobro, da so bile vmes zaplate snega, da sem si z njim ohladila roke in vrat in lažje prenašala vročino. Pod bivakom pot poteka v senci in tam neka skala čudežno opravlja malo potrebo. Kako sem bila vesela te vode. Kot da bi sredi puščave zagledala oazo. Saj, Veliki podi pravzaprav so puščava, le da skalnata.
Jelena Justin
Nadmorska višina: max. 2532 m
Višinska razlika: 800 m
Trajanje: 9 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic