Gorenjski glas, GG: Pogovor - Urša Peternel: Stanko Klinar
"Kako se ne bi ogrel za šport, ki tako bogato osmišljuje življenje in ki prinaša tisti živi optimizem, od katerega lahko odrežeš kos za kosom za prijatelje in vse vesele ljudi, pa ga imaš sam zmeraj več! Čudež življenja!"
Stanko Klinar (1933) iz Ljubljane in Mojstrane, doktor znanosti, je v svojem bogatem življenju prehodil neštete planinske in gorske poti kot planinec, alpinist in gorski vodnik. Je avtor izjemnega vodnika po Karavankah, iskrivih in poetičnih Sto slovenskih vrhov, vodnikov Slomškova pot, 55-krat Karavanke ter Dovje in Mojstrana. Je pisec besedil številnih fotomonografij, neutrudni prevajalec ter jezikoslovec. Predvsem pa je neizmerni ljubitelj gora in delček te svoje »usojene gorniške poklicanosti« je razkril v naslednjem pogovoru.
Kako daleč v otroštvo sega vaša ljubezen do gora?
»Mi smo živeli v bregovih. Opravljali smo vsa običajna dela tistega časa in takih krajev: drvarili, kosili, pasli … To seveda ne pomeni, da v zrelih letih potem preskoči ljubezenska iskra, prej nasprotno. Boj za preživetje, večno garanje v strmalih, tudi kaka smrtna nesreča človeka prej odpodijo v kraje lagodnejšega življenja. Kaj človeka sčasoma 'zadene', kako se pritihotapi vanj gorniška poklicanost, je težko razložiti. Gre za neko usodnost. Ne moreš drugače … Nekaj je bilo družinske usmerjenosti. Oče si je dvakrat ali trikrat na leto vzel čas, otroke peljal na Golico pa na Sleme pod Mojstrovko, izjemoma je stopil na Vrtaški vrh ali Tromejo. Več kot to je bilo zapravljanje časa. Tako sem tudi jaz v študentskih letih, da ne bi zapravljal časa, a vseeno stregel svojemu nagnjenju, prevzemal gradnjo in obnovo lovskih in planinskih poti in tako cele tedne krampal pa zabijal kline in napenjal žico nekje v Vratih. Od zore do mraka v prepadnih strminah med gadi in nevihtami in padajočim kamenjem, medtem ko so srečneži vrstniki iz uglednih meščanskih družin poplezavali po stenah in grebenih, začrtavali prvenstvene smeri in si ustvarjali ime. A je bilo kar prav tako. Jaz nisem bil rojen za vidno družbo. To mi je kmalu izpovedal neki prodoren modrec, ki je postavil diagnozo in napajališče mojega planinstva: svetobežen. Samotar. Zadregar v družbi, zato ubežnik med gore.«
»Jaz nisem bil rojen za vidno družbo. To mi je kmalu izpovedal neki prodoren modrec, ki je postavil diagnozo in napajališče mojega planinstva: svetobežen. Samotar. Zadregar v družbi, zato ubežnik med gore.«
Spomini na prve ture?
»Prave razlike med delom v bregovih in planinskimi turami niti ni bilo. Oboje je bilo precej težaško. Poskusil sem se tudi z nosaštvom. Nekaj tistega železja, ki 'krasi' (kazi!) vzhodni triglavski greben, je na mojem hrbtu priromalo na Kredarico. S konji takrat še niso nosili, še manj s helikopterjem. Vmes je bila kaka lepa večerna zarja pa oskrbnikova naklonjenost in spravilo drv v dolino na samotežnih saneh … A to je bil le prvi korak. Naslednji so sčasoma pripeljali do zaokroženega duhovnega sožitja z gorami. Mimo lepotnih doživetij in telesnega 'očiščenja in pomlajenja' (Cankar) po doživeti turi je bilo odločilno odkritje, da noben šport ni tako intelektualen in pesniški kot alpinizem, noben drug ni nakopičil tolikšnega bogastva duha v obliki knjig, v novejšem času tudi filmov, slik, celo glasbenih izdelkov. Noben drug šport ne spodbuja človeka k tolikšni umetniški izpovednosti in znanstveni radovednosti. Tu je tudi prostor za znanost: geografijo, geologijo, speleologijo, meteorologijo, botaniko, zoologijo, fiziologijo, ekonomijo, celo (in zelo nujno) tudi za jezikoslovje … Kako se torej ne bi ogrel za šport, ki tako bogato osmišljuje življenje in ki prinaša tisti živi optimizem, od katerega lahko odrežeš kos za kosom za prijatelje in vse vesele ljudi, pa ga imaš sam zmeraj več! Čudež življenja!«
Kot alpinist ste preplezali in prehodili večino slovenskih planinskih poti in opravili številne vzpone. Kje ste nabrali najlepša doživetja?
»Dobro ste rekli: večino poti. Nikakor pa ne vseh, kot se radi površno zarečemo. Sem pa zelo rad tudi plezaril po lažjih smereh, večinoma sam. Najraje sem se potikal po Triglavski steni in po stenah in grebenih širše mojstranske okolice, kjer nas čakajo čudovita plezalska doživetja – pa tudi po Grintovcih, Dolomitih in Lienških Dolomitih, Severnih apneniških Alpah, po Švici in Franciji, po Makedoniji, Španiji, Walesu in Škotski. Za ekstremizem nisem bil rojen, zase sem čutil, da naj obvladam toliko alpinistične spretnosti, da bom kos klasičnim vzponom na klasične alpske vrhove. V skladu s tem nazorom sem se povzpel na veliko vrhov visokih Alp. Na Matterhornu, denimo, sem bil dvakrat (ob dveh poskusih, ko me je gora nagnala malo pod vrhom), na Velikem Kleku kar sedemkrat, na Triglavu pa tolikokrat, kolikor imam let.«
Lepote gora pa ste odkrivali tudi drugim - kot gorski vodnik.
»Če je bilo treba, sem predvsem na domačih turah tudi vodil, a le iz tovariških ozirov, nikoli za denar. Vodil sem skoraj izključno za tovariške druščine (s posebnim veseljem sem kakemu prijatelju razkazal lepote Triglavske stene) in za mladinske odseke. Sicer pa moram priznati, da me je Gustl (Avgust Delavec, centralni steber PD Dovje-Mojstrana, zdaj že pokojni) naredil za vodnika tudi zaradi znanja tujih jezikov.«
Kako se je začelo vaše raziskovanje in popisovanje planinskih poti in pisanje vodnikov?
»Proti koncu 60-ih let je Franci Savenc vzel organizacijske vajeti v roke, določil delo in lepega dne zakoračil v moj kabinet po vzoru Janezovega in Mickinega ženitnega dogovarjanja: »A bi?« »Bi.« 'Sprejemni izpit' sem delal na vodniku po Karavankah in kot velja v življenju, 'prvega ne pozabiš'.«
Kako je videti priprava takšnega vodnika?
»Tehnična plat pisanja ne poklanja posebej sočne pripovedi. Zakopal sem se v knjige in obletaval poznavalce, najraje domačine na terenu. Potrebna so posvetovanja s strokovnjaki, uredniki, recenzenti, lektorji, fotografi, prej ali slej pa se pisec znajde v položaju, ko v nahrbtnik stlači papir in svinčnik in fotoaparat in gre pregledat teren. Neverjetno, kako se na opisu neke poti pozna, ali jo je pisec sam prehodil ali ne. Bistrovidni uporabnik vodnika nemalokrat zmaje z glavo: 'Tukaj pa moj ljubi avtor sam ni hodil!'«
Kako gledate na današnje razmere na področju gorništva in planinstva v Sloveniji? Smo Slovenci še planinski narod?
»Če smo Slovenci še planinski narod? Zmeraj bolj! Pokažite mi na zemljevidu dvomilijonski narod, ki je v alpinizmu dosegel toliko kot Slovenci! Pa to je sploh napačna računica. Dvomilijonski Slovenci smo v absolutnem, ne samo procentualnem merilu dosegli toliko kot deset- do dvestomilijonski narodi in smo jim po kakovosti in količini docela enakovredni, številne pa celo prekašamo.«
Bi od vseh številnih planin in gora, ki ste jih prehodili, lahko omenili kakšno, ki vam je posebej pri srcu?
»Ta skušnjava je velika, vendar naj se ravnam po dobrih starših, ki ne delajo razlike med svojimi otroki … Seveda nisem povsod enako rad in tudi nisem vsem goram enako hvaležen, toda ne vpeljite me v skušnjavo, da bi ta greh javno izpovedal in določil zemljepisne koordinate. Načelno velja, da kdor ljubi naravo, jo ljubi v vseh pojavnih oblikah – naj bo kot miza ravna sibirska vodoravnica ali pod nebo kipeča triglavska navpičnica. Vredno je samo eno: biti hvaležen za majhno in veliko. Tako je vsak kotiček primeren in 'za dušo' dovolj bogat. Najprimernejši pa je tisti, ki ga ožarja spomin na duhovno srečanje s sočlovekom. Planinstvo namreč ne živi pod geslom Gora, pač pa pod geslom Gora in človek. Brez človekove zavesti je najlepša gora nezaznavna neobstojnost.«
Kdor ljubi naravo, jo ljubi v vseh pojavnih oblikah – naj bo kot miza ravna sibirska vodoravnica ali pod nebo kipeča triglavska navpičnica. Vredno je samo eno: biti hvaležen za majhno in veliko. Tako je vsak kotiček primeren in 'za dušo' dovolj bogat. Najprimernejši pa je tisti, ki ga ožarja spomin na duhovno srečanje s sočlovekom.
Bili ste zaposleni kot docent na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zdaj ste upokojeni, živite med Mojstrano in Ljubljano, ostajate pa zelo dejavni na različnih področjih, mar ne?
»Življenje je pestro, ali ne? In vredno, da ga živimo. Za obilne darove sem mu neizmerno hvaležen.«
Urša Peternel