Planinski vestnik - Mateja Pate: Da se kaj dogaja, mora biti zadaj gonilna sila
Janko Lapajne je častni predsednik PD Bohinjska Bistrica. Polnih trideset let, od leta 1969 do leta 1999, je bil na čelu društva, ki je bilo aktivno na mnogih področjih; od organizacije pravih malih odprav v tuja gorstva, do turnega smučanja, alpinizma in dela s planinskim podmladkom. Za svoje dolgoletno plodno delo v planinski organizaciji je prejel več priznanj. V gorah je preživel dobršen del svojega bogatega življenja, raziskovalni duh ga je poleti nemalokrat vodil v italijanske, avstrijske, švicarske in francoske gore, tako da je imela njegova žena Ivica navado reči, da je »kakor maček – na zimo vedno pride domov«. A tudi pozimi ni ravno miroval, saj so ga vabile zasnežene poljane: po gorah se je potepal s turnimi, po dolinah pa s tekaškimi smučmi.
»Pozimi je sploh fajn,« pravi Janko, »do desetih zrihtam živino, potem pa na laufarce do mraka, ko je treba spet v štalo!« Iz štale je prišel tudi ravno ob mojem obisku in žena je namignila, da ga je komaj zadržala doma. »Ga je treba včasih kar pršraubat,« je pristavil še njegov prijatelj Anton, s katerim sta kramljala v toplem zavetju dnevne sobe. Da bi to lahko kar držalo, mi je postalo jasno med dolgim pogovorom o raznih »traparijah«, kot Janko ljubkovalno imenuje podvige v gorah, saj je o njih govoril s tolikšnim žarom in energijo, da sem si ga kljub njegovim 85 letom lahko živo predstavljala, kako turno smuča z Rodice, teče po smučini v okolici svojega doma, ali pa s prožnim korakom pohaja nekje pod Voglom.
Janko je rojen leta 1923 v Mrzli Rupi na Vojskem, od koder je z družino kot otrok pred fašisti pribežal prek Oblakovega vrha in Jelovice v Bohinj. »Od kar smo v Bohinju, so zame obstajali samo hribi, in to le zato, da mi ni bilo treba sena tlačiti,« se je namuznil med obujanjem spominov iz mladosti. Med počitnicami je pasel na Zadnjem Voglu ali pa nosil nahrbtnike na Komno in v Skalaški dom na Rjavi skali, da je zaslužil kaj denarja. Po šoli se je začel učiti čebelarstva pri svetovno znanem čebelarju Strgarju, a njegovo čebelarsko kariero je, še preden se je sploh začela, prekinila druga svetovna vojna. Po nemški okupaciji je bil mobiliziran za delo v porušenem železniškem tunelu v Bohinjski Bistrici in leta 1942 bi moral podobno preizkušnjo prestati še v tunelu na Hrušici. »Takrat sem videl plakat v Bistrici za prostovoljno delo in sem šel na občino vprašat, kaj to pomeni in sem se kar prijavil; precej nas je bilo iz Bohinja in smo šli na kmete v Avstrijo, v Müllsdorf. Pri kmetu, pri katerem sem delal, je služil tudi neki fant iz Heiligenbluta.« Z njim je povezana zgodba o Jankovem prvem vzponu v tujini, ko se je, še ne dvajsetleten, povzpel na Grossglockner. »Nekega sobotnega jutra sva šla s kolegom s konjem v planino, gospodar nama je dovolil, da ostaneva gor še v nedeljo in sva šla pod ledenikom Pasterza do Adlersruhe in na vrh Grossglocknerja, pa še isti večer nazaj v Heiligenblut.« Leto pozneje se je za Janka začela huda preizkušnja vojne vihre, ki ga je pripeljala v Rusijo (o čemer bi lahko napisal kopico bridkih zgodb) in od koder je leta 1946 po treh mesecih vračanja domov prišel popolnoma izčrpan.
Po vojni se je spet posvetil goram. Ljubezni do obiskovanja tujih gora se je nalezel od gospe Šmidove, ki je vedno z navdušenjem govorila o njih, mama pokojnega Tineta Miheliča pa jim je na srce položila dve modrosti, ki se ju Janko dobro spominja. »Če greste, glejte, da vsi pridete tudi nazaj; pa da se ne boste onegavili med sabo,« je menda govorila. »In res nikoli ni bilo nič med nami, še danes smo vsi prijatelji, pa tudi nazaj smo vedno prišli živi,« je ponosen Janko. V tujino je zahajal, še preden je prevzel vodstvo PD Bohinjska Bistrica, v okviru katerega je potem leto za letom organiziral prave male odprave v Alpe. »Na morje nisem dal dosti, tista slana voda in ležanje me nista zanimala, pa sem šel raje v hribe. Vedno smo šli čisto v lastni režiji, kot Hanibal, ki je šel čez Alpe!« se je spominjal minulih gorskih popotovanj, ki so bila včasih tudi adrenalinska, če se izrazimo bolj po moderno. Posebej zabavna je zgodba o obisku Monte Rose.
»Ta je pa za v Pavliho! Brat Franci je takrat ravno kupil avto, karavana, in mi ga je posodil za na odpravo. Na cesti proti Udinam se je pokazala rdeča lučka in sem mislil, da je zmanjkalo bencina, zapeljali smo na črpalko, a v tank ni šlo skoraj nič. To je bilo zelo čudno, šli smo dalje in ko se je pred Verono spet pojavila rdeča lučka, je samo še zasmrdelo in avto je crknil … Z avtovleko smo ga potem spravili v Verono, kar nam je pobralo pol denarja in ker so bile ravno počitnice, nismo našli odprtega nobenega servisa. Pa smo šli z vso tisto kramo na vlak za Švico, v Zermatt, kjer smo se, kot bi se zmenili, srečali z ostalimi kolegi, ki so imeli več sreče z avtomobili … Ja, to je bila čudovita in naporna tura!«
No, vse niso bile tako zabavne. Na eni izmed njih se jim je porodila ideja za vzpon na Mont Blanc. »Za en kombi se nas je nabralo in prvi dan smo prespali pred montblanškim tunelom, naslednje jutro smo šli v Chamonix in proti koči Grands Mulets. Nekaj jih je ostalo tam zaradi slabega počutja, ostali pa smo nadaljevali z vzponom. Pod bivakom Vallot je naenkrat postalo kot v peklu, razbesnela se je nevihta in v bivaku smo skupaj z množico drugih, ki so si tam poiskali zavetje, ostali tri dni. Ponoči je bilo zunaj izredno mrzlo, trideset stopinj pod ničlo! Za povrh sem se zaradi sončarice, ki sem jo staknil, ker nisem nosil kape, zelo slabo počutil. Na srečo smo imeli v nahrbtnikih solidno zalogo hrane, ki je prišla prav tudi ostalim gornikom. Zadnji dan sem lahko celo ležal na pogradu. Četrtega dne se je vreme malo izboljšalo, toda vse je bilo zafrajhano, nismo prav vedeli za smer sestopa … No, s pomočjo kompasa smo le prišli na Grands Mulets in ko smo šli proti gondoli, je ena od udeleženk odprave nerodno skočila in si zlomila nogo … Štirje so vzeli njeno opremo, jaz pa sem bil še vedno zelo slab, tako da so me dali v bivak vrečo in me vlekli. Vzpon do gondole je bil prava muka.« (»Ja, nihče pa ni vedel, kako so nam doma lasje rasli!« se je oglasila Jankova žena, ki je v gore zahajala bolj malo, saj je doma skrbela za otroke. Malo po njihovem odhodu v Francijo so namreč prišla obvestila, da zaradi neurij zapirajo koče, toda dokler niso po radiu objavili poročila, da so v kaši tudi jugoslovanski planinci, je žena živela v prepričanju, da je vse v najlepšem redu.) Dramatična zgodba, o kateri so med drugim poročali tudi v časopisu Arena, je imela srečen konec.
In še bi jih lahko naštevali, prigode z Jankovih tur. Recimo tisto z Montaža, ko je pomagal reševati planinca, ki ga je zadela strela, pa tisto o vzponu na Cimo Brento, ki je skoraj propadel zaradi dežja, ali pa tisto o prvi turi na Ortler, ko si ni mogel nadeti derez, ker jih doma ni prilagodil velikosti čevljev … Preveč spominov za skromen zapis v Planinskem vestniku. A spomini so tisto, za katere je Janko vesel, da jih ima. Pa čeprav si je vsakič, ko je prišel nazaj iz tujine, ob pogledu na domače gore zamrmral, da je »tu lepše kot tam, od koder sem se ravnokar vrnil«.
Janko je od vsega začetka sodeloval tudi pri organizaciji danes že tradicionalnega turnega smuka z Rodice, ki se je razvil iz turnega smuka treh dežel. Že od začetka je bil dobro obiskan. »Prave procesije so bile. Ja, za turni smuk sem šel tudi v štacuno, da sem nabavil vse potrebno, drugače zlepa ne grem!« je orisal svojo predanost dogodku. »Je že tako, da gonilna sila mora biti, da se kaj dogaja, drugače je pogreb!« Navdušeno se je udeleževal tudi tekaških maratonov na Pokljuki (»Ta je bil najhujši, 50 km!«), Blokah, Črnem vrhu, prav poseben pa je bil tisti na tekaških smučeh s Komne na Vogel, za katerega je izvedel tako rekoč tik pred zdajci, ko so tekmovalci že bili zbrani na Komni, pa jih je kljub velikim količinam novozapadlega snega uspel ujeti in tekmovanje končati med prvo polovico.
Janko kljub častitljivi starosti še vedno zahaja v gore. »Saj moram, ko ženem krave v planino,« se pošali. A to, da je pri osemdesetih letih preplezal Slovensko smer v severni steni Triglava, ni nobena šala. Čeprav pravi, da se mu je vse skupaj zdelo premalo: »Tisti kamin je bil malo zoprn, sicer pa ni bilo nič težkega. Nerodno je bilo edino, da je bila grapa v Slovenski skoraj kopna in je bilo treba malo bolj plezati v Frelihovi prečnici. Včasih je bilo to dosti bolj elegantno, ko smo lahko šli kar po snegu skozi Prevčev izstop …« No, in ker ga Slovenska smer ni popolnoma zadovoljila, ima za to poletje v načrtu malo večji zalogaj – Nemško. Na koncu pogovora sem bila prepričana, da bo, če mu bo zdravje tako dobro služilo še naprej, enkrat jeseni razlagal, da je bilo v Nemški sicer fajn, ampak da je bilo vseeno malo premalo, edino tisti kamin tam zgoraj da mu je naredil malo preglavic, pa da se ni dal motiti in je šel kar po kolenih …