Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Burkeževa skrivnost

24.08.2009

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

petek, 28. avgust 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3187

Delo Mag - Alenka Cevc: Planinska koča na Smrekovcu, 1377 metrov visoko, stoji pod južnim vznožjem vrha, na robu pašnika Rome.

Koča kot toliko drugih. Pa ni čisto tako. Viktor Povsod - Fika, 59-letni oskrbnik, kuha najboljši čaj v slovenskih kočah. Recept zanj je skrivnost, dobijo ga le njegovi otroci, ko postanejo polnoletni. Skrivnost zato, da se ohrani kvaliteta!

Fikov čaj je v resnici božanski, odličen je in opojno diši. V smrekovški koči ga postrežejo bogato, v skodelicah, ki držijo pol litra. Bralci Planinskega vestnika so jo leta 2002 izbrali za postojanko, ki ponuja najboljši planinski čaj.
Srečanje z Viktorjem Povsodom - Fikom človeku ostane v spominu. Mož ne prav velike postave, zato pa velikega uma, je na Smrekovcu oskrbnik že 19 let. Korošec, doma iz Črne, je vzel usodo v svoje roke, ko je bilo njegovo podjetje, kjer je delal kot strojni delovodja, pred stečajem. Zaljubljenec v gore se je odločil in odšel v kočo na Grohot za oskrbnika. Pa mu jo je plaz leta 1986 odnesel. Fika je tudi alpinist in že 37 let gorski reševalec.
Ko sem prvič slišala za njegovo ime in priimek ter vzdevek, sem mislila, da si me je človek, ki mi je povedal zanj, zares privoščil. Pa se je ime izkazalo za čisto resnico. »Do konca druge svetovne vojne se je naš rod, ki izhaja iz Gorič na avstrijski strani, pisal Posod. Dedi je bil tisti, ki se je preselil v takratno Jugoslavijo. Po drugi svetovni vojni so naš priimek 'pojugoslovanili' v Povsod,« razloži.
Pove tudi eno od anekdot, povezanih z njegovim priimkom. V kočo je prišel na službeni obisk sanitarni inšpektor. Držal se je resno in grdo, kot se za inšpektorja spodobi, zato je tak obraz kazal tudi Viktor, čeprav to ni v njegovi navadi. »No, možakar je svoje opravil, kakšne hude nepravilnosti ni našel, napisal je zapisnik, potem pa me povabil, naj ga podpišem. Prav nedolžno sem ga pogledal in vprašal, če naj podpišem Povsod. Inšpektor pa mi je s prstom pokazal na papir, rekoč 'ne, samo tukaj'. Ko je dojel, kaj sem ga vprašal, si ni mogel pomagati in je bruhnil v smeh. Takoj je dobil bolj človeški obraz. In tudi poslovila sva se v prijateljskem duhu,« se spominja.

950 porcij parlamajsa
Glavni kuhar v koči je Fika, ki izjemno rad kuha. Vsak dan pripravi vsaj tri jedi. Stalnica so tudi ajdovi žganci, narejeni po koroško. Za žgance mora biti štedilnik na drva zelo vroč. Matija Nerat, študent, ki končuje ekonomsko fakulteto in že deset let vsako poletje prihaja pomagat v kočo, pripelje v kuhinjo 'šajtrgo' bukovih drv, ki jih Fika naloži v štedilnik. Pristavi veliko črno posodo, vanjo vsuje ajdovo moko, posoli in potem meša toliko časa, da moka spremeni barvo. Zalije jo s kropom, pri tem neprestano meša še naprej. Fizično je to kar naporno delo. Na koncu doda nekoliko olja in žganci so nared. »Počivati morajo deset minut, potem jim dodam še ocvirke ali pa tudi ne. Po želji.«
Fikova koroščina jeza ljubljanska ušesa na trenutke nerazumljiva. Spet me zelo nedolžno pogleda (ta pogled je očitno njegov zaščitni znak), razumem pa nekaj takega kot, če bom jedla parlamajs. Po tretji ponovitvi ugotovim, da slišim prav. Kaj je to parlamajs (nekaj gostov, ki so bili v gostinski sobi, se veselo muza, saj vedo, o čem Viktor govori). Parlamajs?! Še nikoli nisem slišala za to jed! Fika se začne hihitati in pove, da je to njegova pogruntavščina, enolončnica, ki je v koči vsak dan na jedilniku. »Ko sem še aktivno plezal, smo v lonec vrgli vse, kar je bilo pri roki, razen mesa. Tako delam še danes in nikoli se ne ve, kakšnega okusa bo parlamajs. Odvisno od sestavin, ki jih tisti dan imam, ha, ha.« Spominja se, da je leta 2002 nakuhal rekordnih 950 porcij parlamajsa.
Mladega Matijo pobaram, ali je Fika zaradi svoje šegavosti znan daleč naokoli. »Bo držalo, on je tako rekoč svetovno znan! Včeraj je bil tu gori Američan, ki je poročen s Slovenko in je zdaj v pokoju. Prijatelj mu je povedal za Fika in njegov čaj, zato je prišel pogledat, če vse to o čaju in oskrbnikovi šegavosti drži. V dolino ni odšel razočaran,« pripoveduje Matija, ki bi se rad po končani fakulteti ukvarjal z gorskim vodništvom.

Gorski burkež
Nad točilnim pultom visi tudi cenik za test inteligence in vrtljivko. Test inteligence je videti zelo preprost. Iz različnih lesenih delov je treba sestaviti črko T. Fika ga opravi mimogrede, ck, ck, in že je pred tabo črka T. Ponovi še enkrat, počasi, da si lahko z Urošem ogledava, kako se leseni delci prilagajajo drug drugemu. Potem poskusiva še midva. Nikakor nama ni uspelo. Ob glasnem smehu vseh navzočih nama Fika pokaže trik.
Nekaj posebnega pa je vrtljivka ali 'kurbl' po domače. Leseni palički, ena od njiju ima na koncu še eno, ki se vrti, nekakšna vetrnica. Fika razloži, da se vetrnica vrti v desno, če podrgneš z drugo paličko po njej, sočasno pa je treba dvigovati gor in dol desno nogo. Če želiš, da se 'kurbl' vrti v levo, ponoviš postopek dvigajoč levo nogo. Fika to nadvse resno demonstrira. Poskusim tudi sama. Seveda neuspešno, na veliko veselje vseh v koči. »Pojdite z mano v kuhinjo, v eni minuti vas bom naučil, kako se to dela.« Zakaj v kuhinjo? »Zato, da do tega znanja ne bodo prišli vsi. 'Kurblski' know how namreč stane dva evra!« V kuhinji mi še prej kot v eni minuti postane jasno, kako se streže vrtljivki, da se vrti v želeno smer. Fika se pri tem neizmerno zabava. Skrivnosti ne izdam, 'kurbl' pa toplo priporočam.
Medtem mi Fika postreže kavo, čeprav je ne pijem. Tik preden skodelico postavi na mizo, mu skoraj pade v moje naročje. Trznem, Fika pa spretno zatakne žličko v ročaj skodelice in jo zadrži. Kot je videti, je v koči na Smrekovcu tudi postrežba posebna, dala bi ji nalepko šegava.
Komaj pridem malo k sebi, ker sem se že videla s polnim naročjem vroče kave, mi Povsod ponudi 'šnof tobak'. Iz lične škatlice mi na roko natrese majhen kupček rjave snovi. Ker nočem izpasti šleva, jo po njegovem navodilu ponjuham. V nosu me zapeče, iz oči mi začnejo polzeti solze. Kaj hudiča je to?! Fika pa spet s povsem resnim izrazom na obrazu: to je nekaj za zbijanje potence. Solziti se mi začne še nos. Potem mi prizna, da sta v mešanici med drugim melisa in tobak, drugih sestavin pa ne pove, saj so skrivnost. Mešanica je menda odlična pri prehladu. Verjamem, dihalne poti sem imela očiščene kot že dolgo ne.

Veselje, smeh in dinozavrova jajca
Smrekovška koča je daleč naokoli znana po veselju in smehu, za kar seveda poskrbi kar oskrbnik sam. Na to, da ste prišli v prav posebno planinsko postojanko, kaže ureditev okolice in dveh gostinskih sob.
Grega Petkovnik (njega res morate omeniti, prosi Fika) iz Belih Vod nad Šoštanjem, amaterski izdelovalec lesenih skulptur, je dal koči prav poseben pečat. Tu nas pozdravi pes, narejen iz debla, nad vhodom pa ponosno razpira krila planinski orel. Tudi na bližnji smreki opazimo enega. Zanimiva je še vodna pot iz debel. V lesenem zbiralniku vode domuje majčken krokodil iz lesa, na zunanji strani pa je velik napis v angleščini Pozor, krokodili. Očitno se energiji ljudskega umetnika in oskrbnika lepo ujemata.
V veliki gostinski sobi so na kmečki peči razstavljeni nenavadni predmeti, dve dinozavrovi jajci in dinozavrovo srce, v resnici so to kamni. Fika ne bi bil Fika, če tudi iz tega ne bi naredil heca. Dva kamna sta res podobna jajcu, ker pa sta tako velika, ju je razglasil za dinozavrova. Po najdbi je, spet seveda za šalo, poslal jajci na Inštitut Jožefa Stefana v Ljubljani na rentgen. In ljudem (ki vse verjamejo, pravi) tudi pokaže rentgenske posnetke. Marsikdo notri vidi majhne dinozavrčke!
Med drugim v gostinski sobi visi risba dinozavra s podpisom, da gre za »fikozavra na Komnu«. Podpis je seveda šaljiv, toda neka gospa, ki si je ogledovala sliko, tega ni vedela. Zelo resno je Fiku razložila, da za fikozavra pa res še ni slišala. Prepisala si je podatke s slike in odšla v Narodno univerzitetno knjižnico, da bi kaj več zvedela o fikozavru s Komna. Čez deset dni se je besna vrnila v kočo. Lahko si predstavljate, kakšen pogovor je imela s Fikom.

Liza in Bučka
Med našim obiskom, bilo je dopoldne, v koči ni bilo veliko obiskovalcev. To je še kako prav prišlo Fiku, da se je lahko posvetil mojstroma, ki sta menjala dotrajana okna na koči.
Pogled skozi okno odkrije še dve zanimivosti smrekovške koče. Kozi, mama Liza in hči Bučka, sproščeno počivata kar – na mizi! Očitno sta nekaj burkaštva povzeli po gospodarju. Viktor ju ljubeče pokliče k sebi, kozi pritečeta in se z veseljem prepustita gospodarjevemu čohljanju. »Liza in Bučka sta zelo socializirani kozi. Ne redim ju za meso, ampak za svoje veselje. Mladiča vedno podarim komu, pod pogojem, da ga novi lastnik ne ubije. Za dokaz mi morajo vsako leto prinesti fotografijo podarjene živali …«
Tudi o Viktorjevih kozah obstaja anekdota. Neki veterinar se je zanimal, kakšne pasme so. Fika je resno in 'strokovno' razložil: »To so specialne koze, pasme halštatska pritlikavka, vzgojena na Bavarskem, križana z gamsom.« Veterinar si je vestno vse zapisal, čez mesec dni pa se je vrnil na Smrekovec in Fika skoraj premikastil. V resnici sta Liza in Bučka navadni pritlikavi himalajski kozi.
Smrekovška koča ima šestdeset ležišč, »pravzaprav 120, če dva na kupu spita, če vmes eden še stoji, jih je 180«, malo pokvanta oskrbnik.
V sezoni imajo odprto vsak dan, pozimi pa konec tedna. Dela je veliko, Fika ne zmore vsega sam, čeprav poleti zastavi že ob štirih zjutraj, če hoče skuhati najmanj tri jedi. Posebnost smrekovške kuhinje je tudi to, da oskrbnik ne pozna »nobenih knorov in magijev«, kuha popolnoma naravno hrano iz sestavin, ki jih pridelajo on ali njegovi prijatelji. Velikokrat mu priskočijo na pomoč žena Marija in vsi otroci, 30-letna Urška, 22-letni Urban in sedemletni Gal. »Ožbej, moj pokojni sin, ki je umrl pred tremi leti, pa bi bil danes star 24 let.« Glas ga izda, da je zanj to še vedno zelo boleč spomin.
Veliko ljudi iz Šaleške in Savinjske doline pa s Koroškega pomaga pri koči na različne načine, tudi z udarniškim delom. Fika jim je iz srca hvaležen. Hvaležen je tudi tistim, ki so donirali in pomagali pri nakupu novih oken.
Z Urošem pojeva zelenjavno juho in Fikove koroške »žganke«. Bi jedli tudi angelčki, če bi imeli ritke, tako je bilo dobro!
Fika je oskrbnik koče, kakršnih danes zagotovo ne delajo več. Ko sem se poslavljala, sem v strahu odprla vrata. Če bi mi kljuka ostala v roki, se ne bi nič čudila. Še ena Fikova zvijača pač.
 

eXTReMe Tracker