Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Petdeset let Poštarskega doma

nedelja, 21. september 2003, ob 17:11, Franci Savenc, ogledov: 2525

na Vršiču v sliki in besedi - Jože Dobnik ob petdesetnici Poštarce

Objavljeno
v slavnostni prilogi glasila PD PT Ljubljana
Pod Prisojnikom, avgusta 2003


Petdeset let Poštarskega doma na Vršiču

in

36. srečanje planincev Pošte in Telekoma Slovenije


Petdeset let Poštarskega doma
na Vršiču v sliki in besedi


Je res že minilo petdeset let od tistega lepega poletnega dne, ko so na Vršiču odprli malo in skromno planinsko postojanko, ki so jo takratni pridni graditelji poimenovali Poštarska koča? Res je, daleč je že ta dan, na katerega spominjajo fotografije in članki v časopisju. Graditeljev koče, ki bi nam ob njenem zlatem jubileju lahko povedali kaj več o svojih naporih pri gradnji, pa tudi o veselju, ki so ga doživljali ob delovni zmagi, žal, skoraj ni več med nami. So pa svoje in delo tovarišev opisali v prvih dveh društvenih zbornikih Ivan Zabel, Ivan Jenko in Francka Bohinc. Koča je zaživela, prihajali so planinci in drugi obiskovalci, postajala je pretesna, iz male koče je prerasla v velik, sodobno urejen planinski dom. Kot je bila koča pred petdesetimi leti ponos takratnih ptt delavcev-planincev, je danes lahko ponos planincev in uslužbencev Pošte Slovenije in Telekoma Slovenije, pa tudi ponos obeh družb, naslednic nekdanje skupne PTT organizacije. Fotografije prve koče in sedanjega doma kažejo, da je med njima veliko let, kar petdeset. V teh letih se je zvrstilo veliko dogodkov. Prav je, da se jih ob praznovanju tudi spomnimo.

Predhodnica Poštarske koče je bila skromna planinska postojanka »Poštarska koča pod Solno glavo na Vršiču«, odprta 22. julija 1952. Ptt delavci-planinci takratne Okrajne pošte Jesenice so bili člani PD Jesenice, v katerem so imeli samostojen Planinski aktiv »Poštar«. Konec leta 1951 mu je matično društvo dodelilo v upravljanje propadlo nekdanjo jugoslovansko obmejno stražnico z namenom, da jo obnovijo v planinsko postojanko. Planinci poštarji so pod vodstvom Ivana Jenka, predsednika aktiva, takoj pristopili k delu. Gradbeni material so zbirali po vsej Gorenjski. Prirejali so gledališke igre in z njimi gostovali po raznih krajih, da so prišli do denarja. Člani aktiva so s prostovoljnim delom in s pomočjo ptt delavcev iz Kranja in Ljubljane ter planincev PD Jesenice obnovili močno poškodovano stražnico in jo preuredili v skromno planinsko kočo.

Po odprtju pa niso mirovali. Monterji takratnega TT nadzorstva Kranj so zgradili telefonski vod od Erjavčeve koče in električni vod od Tičarjevega doma. Telefon je v Poštarski koči zazvonil 22. avgusta, električna luč pa je zasvetila 29. avgusta. Koliko ur prostovoljnega dela so opravili, niso zapisali, a zagotovo ga ni bilo malo. Vse, kar so potrebovali, so morali na gradbišče prinesti ali pripeljati z ročnim vozičkom; za delo so imeli le lopate, krampe in zidarsko orodje. Ne vem, če se zavedamo, da današnjega Poštarskega doma na Vršiču ne bi bilo, če ne bi bili poštarji-planinci iz Okrajne pošte Jesenice znani kot marljivi in vestni delavci v službi in kot dobri planinci ter jim je bila zato zaupana obnova stražnice v planinsko postojanko.

Tudi ljubljanski ptt delavci-planinci, člani PD Ljubljana Matica, v katerem so imeli samostojno sekcijo, so razmišljali o lastni planinski koči. Že leta 1948 so si na povabilo PZS ogledali lokacijo na Krimu, kjer naj bi zgradili planinsko kočo. Takrat na Krimu ni bilo nič, ne RTV, ne PTT, ne vojaških oddajnikov. Predloga nišo sprejeli, morda so vedeli, kaj se bo tam dogajalo. Vzpodbudil pa jih je uspeh jeseniških kolegov. Pozno jeseni 1952 so se z njimi dogovorili, da bi namesto njihove skromne koče zgradili večjo in udobnejšo. Njihov načrt sta podprli vodstvi takratne Direkcije PTT Ljubljana in Republiški odbor sindikata ptt delavcev. Sestavili so gradbeni odbor in Vladislava Mraka, pomočnika direktorja Direkcije PTT, izbrali za predsednika. Arhitekt Svetic-Sablja je izdelal načrte, odbor pa je pričel zbirati gradbeni material in denar.

Minila je zima, prišla je pomlad 1953 in z njo delo na Vršiču. Konec maja so dijaki takratne Industrijske šole PTT usposobili dovozno pot od Tičarjevega doma. Sredi junija so prostovoljci porušili pred letom zgrajeno kočo in začeli graditi novo. Vsa dela so izvajali ptt delavci-planinci, ki so prihajali iz Ljubljane, z Gorenjske in celo s Štajerske. Na gradbišče so od Tičarjevega doma z ročnim vozičkom, na ramenih in v nahrbtnikih ali s podajanjem prepeljali in prenesli 134.000 kilogramov materiala. Po vodo so hodili k izviru pri Erjavčevi koči, jo s tovornjakom prepeljali do Tičarjevega doma, od tam pa z ročnim vozičkom na gradbišče. Prostovoljci zidarji, mizarji, inštalaterji, ključavničarji in drugih poklicev so bili večinoma iz ljubljanskih kolektivov PTT, največ iz PTT servisa. Od začetka do konca gradnje so opravili 31.448 delovnih ur. Ivan Zabel, udeleženec prostovoljnih delovnih akcij in prvi predsednik našega društva, je v zborniku »20 let PD PTT Ljubljana« zapisal: »Požrtvovalni prostovoljci so se zadovoljili z nekaj kosi kruha in salame, včasih pa so dobili še kaj toplega. Kaj več ni nihče zahteval. Dobra volja in veselo razpoloženje ter trdo delo od ranega jutra do poznega popoldneva je bilo edino plačilo v tistih časih.« Prostovoljcev ni manjkalo, največ so delali ob sobotah popoldne in ob nedeljah. Na prelaz Vršič so se pripeljali s tovornjakom, ali pa so z železniške postaje v Kranjski Gori prišli kar peš. Ivan Zabel v omenjenem članku navaja Jožeta Vrečarja, Janeza Kralja, Janeza Trontelja, Vlada Lampiča, Kregarja, Štiglica, »ki so vzdržali na Vršiču dolgo časa, ali pa med celo gradnjo«. Med šoferji posebej omenja Jožeta Jelenca iz Ljubljane, ki je opravil s tovornjakom kar 41 voženj, največ iz Ljubljane.

Novo Poštarsko kočo na Vršiču so slovesno odprli 9. avgusta 1953. Ivan Zabel je zapisal: »Pred kočo se je zbralo več sto poštarjev, pa tudi drugih planincev. K veselemu razpoloženju je pripomogla poštarska pihalna godba iz Ljubljane. Slovesnost je pričel predsednik gradbenega odbora Vlado Mrak, ki je v klenih besedah orisal trdno voljo poštarjev, da so z znojem in trudom v rekordnem času zgradili mično kočo pod Sovno glavo. Posameznikom in vsem se je iskreno zahvalil. Na govorniškem odru so se zvrstili se drugi govorniki: direktor Jože Gerbec, predsednik PZS Fedor Košir, zastopniki oblasti in sosednjih društev. Otvoritev je potekala v svečanem razpoloženju.« Koča je imela gostinski prostor s 36 sedeži, kuhinjo, shrambo, WC ter v dveh sobah šest postelj in v dveh spalnicah 22 skupnih ležišč. Zanimivo je, da je bila koča odprta še pred ustanovitvijo PD PTT Ljubljana.

Marsikaj smo v naslednjih letih v koči izboljšali: pri vhodu v kočo prizidali vetrolov in zraven koče postavili leseno depandanso s šestimi ležišči, drvarnico in stajo za osla; kočo razširili na južno stran in pridobili shrambo za živila in klet; povečali zbiralnik za vodo. Zamenjali smo električni in telefonski zračni vod med Tičarjevim domom in Poštarsko kočo z zanesljivejšim zemeljskim kablom, z odstranitvijo drogov in žičnih vodov pa polepšali izgled Vršiča. V okolici Poštarske koče in na južnem pobočju Vršiča smo zasadili okoli 700 macesnovih sadik. Streho, krito z eternitnimi ploščicami, smo zamenjali s pocinkano pločevino. Za osebje doma smo uredili ločene sanitarije, umivalnico in prho. V koči je bilo še ne kaj izboljšav. kar pa ni ublažilo težav, ki jih je imelo osebje z vsako leto večjim obiskom. Zmogljivosti koče, zlasti kuhinje in prenočišč, niso več zadoščale.

Upravni odbor društva je leta 1970 pričel s pripravami za povečavo in adaptacijo Poštarske koče ter gradnjo dodatnega zbiralnika za vodo. Izdelana je bila projektna naloga, ki jo je 23. novembra 1970 potrdil upravni odbor.

Da bi zagotovili začetna finančna sredstva, smo priredili denarno loterijo. Srečke so od 19. maja do 18. junija 1970 prodajale vse pošte v Sloveniji. Prodanih je bilo 46.619 srečk, čisti dohodek je znašal 12 milijonov dinarjev. Naslednje leto smo pričeli zbirati prostovoljne prispevke. Julija 1972 je sodelavec PZS, arhitekt Marko Šenk iz podjetja AGENS, izdelal glavni projekt za prizidek. velik zbiralnik za vodo in adaptacijo koče. Društvo je potem poskrbelo za finančna sredstva, ki so bila pogoj za gradbeno dovoljenje. Priredilo je še eno denarno loterijo, najelo kredit pri Ljubljanski banki in PZS, pridobilo nepovratna družbena sredstva, z dotacijami so pomagala PTT podjetja Ljubljana, Maribor, Koper, Novo meto, Celje in Kranj. Šolski PTT center Ljubljana in Sindikalna konferenca PTT Ljubljana. Dragoceni so bili prostovoljni prispevki članov PD PTT Ljubljana, Maribor in Celje ter obiskovalcev koče. Tem sredstvom smo dodali lastna sredstva, ki so bila rezultat dobrega poslovanja Poštarske koče.

Marca 1974 je upravni odbor imenoval devetčlanski gradbeni odbor in podpredsednico društva Štefanijo Žagmeister za predsednico odbora. Občina Jesenice je 2. julija 1974 izdala gradbeno dovoljenje. Predračunska vrednost vseh del je znašala 1.644.412 novih dinarjev. Gradbeno podjetje Jože Grubič iz Ljubljane je 8. julija pričelo graditi prizidek in zbiralnik za vodo. Konec septembra je bil prizidek pod streho, zgrajen je bil tudi zbiralnik za vodo.

Leta 1975 je z gradbenimi deli nadaljevalo GP Objekt Šiška, s tesarskimi in mizarskimi pa podjetje KOP iz Šiške. Zaradi kratke sezone, deževnega leta in zgodnjega mraza ter problemi z visoko inflacijo delo ni napredovalo po predvidenem načrtu. Leta 1976 je bil prizidek končan. Notranjo opremo je izdelal PTT servis Ljubljana. S tem je bil omogočen pričetek adaptacije Poštarske koče, ki je bila opravljena naslednjo leto. Vsa dela so bila končana 15. septembra, ko smo Občino Jesenice zaprosili za tehnični pregled in uporabno dovoljenje. Občinska komisije je 12. oktobra 1977 opravila tehnični pregled, na podlagi katerega je Občina Jesenice izdala uporabno dovoljenje. S tem so bili poplačani triletni napori in skrb gradbenega odbora in društva. Delo je potekalo počasi, ker je gradbena sezona v visokogorju kratka, nagajalo je deževno in hladno vreme. Upoštevati je tudi treba, da je koča kljub gradnji redno poslovala. Premagovati je bilo treba finančne težave zaradi visoke inflacije, saj se je predračunska vrednost povečala z 1,644.412 na kar 2,764.000 novih dinarjev. Potrebno je bilo najeli dodatne kredite pri Ljubljanski banki in PZS. Hvaležni smo PTT podjetju Ljubljana, ki je jamčilo za vse kredite.

Kljub temu, da so dom gradili in opremili gradbeniki, obrtniki in PTT servis, so člani gradbenega in upravnega odbora, gospodarskega odseka in člani društva opravili veliko prostovoljnih delovnih ur, zlasti pri nabavi in dostavi materiala in urejanju okolice.

Slovesno odprtje povečanega in prenovljenega objekta, ki smo ga preimenovali v Poštarski dom na Vršiču, je bilo 2. julija 1978, združeno z 11. zborom planincev PTT Slovenije. Pokrovitelj slovesnosti je bilo Podjetje za ptt promet Ljubljana, ki ga je zastopala direktorica Julijana Žibert, trak pred vhodom pa je prerezal predsednik PZS dr. Miha Potočnik. Kljub deževnemu in hladnemu vremenu je prišlo na Vršič okoli 2000 planinčev PTT iz vse Slovenije, bližnjih planinskih društev ter iz Zagreba in Reke. Zmogljivost Poštarskega doma je zdaj 65 ležišč v sobah in na skupnem ležišču ter 105 sedežev v treh gostinskih prostorih.

Po enoletnem oddihu smo pričeli s pripravami za gradnjo nadomestnega pomožnega objekta. Staro leseno gospodarsko poslopje je dotrajalo. Miro Kupljenik iz PTT podjetja Ljubljana je izdelal načrte in predračun, Občini Jesenice pa smo poslali priglasitev del. Potrdilo, da se stari objekt lahko nadomesti z novim, je Občina Jesenice izdala 15. maja 1979. Za pričetek gradnje smo zagotovili potrebna finančna sredstva, ki so jih prispevali PZS iz družbenega dogovora, PTT podjetja Ljubljana, Kranj in Novo mesto ter društvo iz prihodka Poštarskega doma. Gradnjo smo zaupali GP Objekt Šiška, ki je poleti 1980 zgradilo pomožni objekt do tretje gradbene faze. Pred tem so člani društva podrli staro poslopje in pripravili zemljišče. Gradbena dela so nadaljevali za taka dela usposobljeni ptt delavci-planinci, instalacije in opremo pa je izdelal PTT servis Ljubljana, ki je poskrbel tudi za prevoze gradbenega mate-riala in opreme. Novi pomožni objekt je bil dokončan in opremljen jeseni 1983. V njem so pralnica, shramba, drvarnica, garaža in stanovanje za osebje doma. Ptt delavci-planinci so opravili 2253 prostovoljnih delovnih ur.

PD PTT Ljubljana je Ljubljanski banki in PZS redno odplačevalo obroke za kredite, najete za gradnjo prizidka in adaptacijo Poštarske koče, in jih v celoti odplačalo leta 1986. Potrebna sredstva so bila zagotovljena iz poslovanja doma.
Veliko težav pri poslovanju doma sta povzročala slab električni tok in pomanjkanje vode. Zato smo leta 1980 sofinancirali Planinskemu društvu Jesenice izgradnjo nove trafo postaje pri Tičarjevemu domu in posodobitev električnega voda med Erjavčevo kočo in Tičarjevim domom. Leta 1986 smo PD Jesenice pomagali urediti vodno zajetje pri Erjavčevi koči, od koder dovažamo vodo, če zmanjka kapnice.

Leta 1988 sta bila Poštarski dom in pomožni objekt obložena s toplotno izolacijsko maso, nanjo pa montirana lesena obloga.

Veliko pozornosti je društvo namenjalo posodobitvam v domu, zlasti v kuhinji in točilnici, s katerimi je bilo olajša-no delo osebja in izboljšana kakovost storitev. Nabavili smo velik plinski štedilnik, hladilnik, zamrzovalno skrinjo, avtomat za kavo, pomivalni stroj za posodo, pomivalni stroj za kozarce, prenovili točilnico, na ploščadi pred domom pa namestili trdne miže in klopi. Opustili smo pranje posteljnine, ki jo zdaj perejo v Ljubljani. Za odpadke in smeti smo kupili velik zabojnik, ki ga praznimo v dolini.

Velik dogodek za naše društvo se je zgodil 24. maja 1999, ko je Okrajno sodišče Jesenice sklenilo, da se pri funkcionalnem zemljišču Poštarskega doma, ki je bilo doslej splošno ljudsko premoženje, vknjiži lastninska pravica na Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana.

Pooblaščeni geodeti so 20. junija 2001 izmerili zemljišče in zakoličili mejnike. PD PT Ljubljana je zdaj lastnik Poštarskega doma in pomožnega objekta ter funkcionalnega zemljišča.

Za vzdrževanje, oskrbovanje in poslovanje Poštarskega doma skrbi gospodarski odsek. Njegovo delo zaradi oddaljenosti od Ljubljane in rednih zaposlitev članov ni lahko, opravljajo ga predvsem ob sobotah in nedeljah ter med dopusti. Poštarski dom vsa leta uspešno posluje, za kar se moramo zahvaliti dobrim oskrbnikom in požrtvovalnemu osebju. Mnogi planinci in drugi obiskovalci radi prihajajo v najvišjo vršiško postojanko, ki je odmaknjena od promet-nega cestnega prelaza in se nudi pravo planinsko vzdušje.

V Poštarskem domu se je zvrstilo sedemnajst slikarskih kolonij »Tine Horvat«, v njem je bilo več mladinskih planinskih taborov, srečanj planincev PTT ter Pošte in Telekoma Slovenije, srečanj s prijateljskimi PD Brežice, PD HPT Sljeme Zagreb in PD HPT Učka Rijeka in pobratenim PD »Djerovica« Peč. V domu je bil mednarodni mladinski planinski tabor UIAA, v njem je bilo več sej in sestankov PZS, PTT podjetij in Združenega PTT podjetja, sindikalnih odborov itd.

PD PT Ljubljana je ponosno na priznanja, ki so jih Poštarski dom na Vršiču in njegovi oskrbniki prejeli v akciji PZS in časopisa DELO »Iščemo najprijetnejše planinsko domovanje«. Od leta 1990, ko je bila prvič izvedena, do leta 1996, ko so jo ukinili, je med sredogorskimi planinski-mi postojankami dobil Poštarski dom na Vršiču šestkrat priznanje za prvo, enkrat pa za tretje mesto. Enaka priznanja so dobili oskrbnika Geza in Zinka Huber, štirikrat, ter Janko in Neda Brane, trikrat. Tudi Turistična zveza Slovenije je Poštarskemu domu trikrat podelila priznanje za najbolj gostoljubno planinsko domovanje v slovenskih gorah.

Se veliko bi lahko napisal o naši »Poštarici«, kot mnogi planinci radi imenujejo Poštarski dom. Njenih petdeset let je zaznamovano z delom in žulji mnogih društvenih delavcev in planincev, ki so zanjo skrbeli. Njeno priljubljenost so gradili oskrbniki in osebje, ki so v dolgih delovnih dnevih skrbeli za dobro počutje gostov in znali ohranjati planinsko domačnost. Ne smemo pozabiti tudi naklonjenosti nekdanjih PTT organizacij, zdaj Pošte Slovenije in Telekoma Slovenije, ki so moralno in finančno podpirali društvo pri izvajanju njegovih programov ter s tem omogočali, da je lahko dobiček od poslovanja doma namenjalo za njegovo posodobitev, olajšanje dela zaposlenim in za varovanje okolja. Kmalu bo treba poskrbeti se za čistilno napravo, bodisi za samostojno bodisi za vključitev na skupno za vse vršiške postojanke. Dela ne bo zmanjkalo. Upam, da bo uspešno.

Poštarskemu domu na Vršiču želimo vsi, ki ga imamo radi, da bi dočakal še veliko lepih jubilejev.

Besedilo in fotografije: Jože Dobnik

eXTReMe Tracker