Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika planina - 4WD poligon?

ponedeljek, 14. november 2005, ob 11:50, Miha Pavšek, ogledov: 1877

Meglo bo treba prebiti, ni kaj, pa si dajmo to pot za obisk gorskega sveta pomagati z gondolo.

Velika planina - 4WD poligon?


Takole nekako sem si rekel v sobotnem dopoldnevu v zamegljeni dolini in se odpravil z otroki na Velko, kot ji pravimo na kratko. Mrzlo čakanje na polno uro je bilo pozabljeno takoj, ko smo prebili megleno plast in se je v kabini razlegel vzdih vseh prisotnih. Zaradi bajkerjev smo se malo stiskali pa nič zato, vsak po svoje in predvsem s svojim "motorjem" jo pač mahamo tja gor.

Potem pa se je kmalu začelo - kmalu nad Šimnovcem prvi avto (jasno s štirikolesnim pogonom...) pred bajto. V pričakovanju razgleda pri koči na Zelenem robu proti Konju ugledamo najprej jeklenega, belega soimenjaka, tokrat "samo" z dvokolesnim pogonom. Čas kosila, utrujenost in višina sta pač zahtevala, da zavijem z otroki na "bencinsko" črpalko. Malo čakanja se kar prileže, nato pa še naskok na vrh Gradišča (1665 m). Med sivimi skodlami se zasveti srebrn lepotec, tokrat spet "štirikolesnik". Gromska strela, tudi tu, si porečem, še dobro, da so bili vsi trije dosednaji konji privezani. Vrh - otroci norijo po platoju, ki spominja na dno vulkanskega jezerca brez vode z nekaj useki za odtok, pozimi smučarskimi progami. V enem od njih zagledam odličen fotografski motiv in že sežem po torbi s fotoaparatom, ko zaslišim ropotanje.

Izza roba pripleza mega hi-tech terenc (osnovni model ok. 12 mega SIT) s 4 junci (2+2). Potem spusti voznik svoje steklo in zakliče proti meni - kje se gre tukaj na Zeleni rob? Jaz pa zgrožen nazaj - nikjer in me tudi ne briga kje, ker tukaj se sploh ne sme voziti z avtom. Pa spet on meni - ja, pa saj imamo ključ (v tem tiču torej grmi zajec...). Jaz pa nazaj - ja pa gondolo tudi, zato se poberite kamor hočete, saj vas ne želim več videti niti slišati! Seveda so se odpeljali naprej proti iskani koči, mi pa smo oddirkali navzdol, pri čemer so otroci kar vriskali od veselja. Meni pa je ostal v grlu cmok, ki sem ga s tem pisanjem vsaj za silo izpljunil.

Očitno me res že predolgo ni bilo tam gor, čeprav menda obstaja nek odlok o tem kdo, kdaj in kako gre lahko z avtom do bajte. Jaz vem, tudi brez njega, da bom pošteno premislil, kdaj bom šel naslednjič spet na Velko...

Gorniški pozdrav,
Miha


P.s.: Fotk zaradi presenečenja tokrat ni, pa saj beseda tudi nekaj drži, ali ne?

Komentiraj (2):

system, ponedeljek, 14. november 2005, ob 13:58

Izvirni greh je bil storjen pred dobrimi 20 leti, ko so s Kranjskega Raka gozdarji potegnili cesto na Kisovec. Potem je šlo z vsemi odcepi in kraki samo še kot domine.

Igor Pavlič, ponedeljek, 14. november 2005, ob 20:50

Kot sem že večkrat omenil, so edini, ki so si napravili mir pred motoriziranimi sodržavljani, vikendaši. Ceste je več ali manj napravila država (oja, že včasih smo poznali celostni razvoj podeželja), oni pa so v plodnem sodelovanju z "lokalno skupnostjo" zabetonirali rampe, tako da se po "njihovih" cestah vozijo le domačini, lastniki in najemniki "objektov za počitek ter rekreacijo" in seveda vsi njihovi 4WD prijatelji in znanci, obiskovalci, ki še sami ne vedo, zakaj imajo te bizarne avtomobile, saj jih v gorskih dolinah več ali manj le testirajo, nikamor od konca cest ne vzamejo poti pod noge. Resnici na ljubo je treba povedati, da jih včasih obišče tudi kak motorist /enduro/, pozimi pa seveda z motornimi sanmi.

Nekateri pač znajo poskrbeti zase in za svoje ožje in širše družbe. Praktično so si sprivatizirali gozdne ceste, brez pozivov, stavk, živih ščitov in apelov, le s tiho akcijo kak prijeten jesenski dan in stvar je bila dobesedno in v prenesenem pomenu zabetonirana in zavarjena.
Tako se dela, če hočeš biti učinkovit!

Pavle


eXTReMe Tracker