Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kepa čez Kurjeke

Iskanja - Stane Škrjanec: Orientacijsko zelo zahtevna pot proti Kurjekom se nadaljuje v začrtani smeri, desno navzdol pa se odcepi precej slabše uhojena. Odzovem se slednji ...

Na pozno nedeljsko dopoldne mi ni do velikih planov, me pa vseeno tišči, da bi šel nekam pretegnit noge. Za zaselkom Belce me naposled prešine: »Zakaj pa ne znova Kepa čez Kurjeke?!«

Nad grebenom Kurjekov ...

Avto parkiram za kovinsko ograjo, nedaleč pred izhodiščem markirane poti na Kepo. Peš se odpravim po cesti navzdol. Po dobrih desetih minutah  v strmi brežini pod njo zapazim večji leseni mostič, ki ga skrbno zakriva bujno zelenje. Nedaleč naprej, na desnem cestnem ovinku, pohodim lepo stezo, ki me preko mostu popelje na dno zagruščene struge. Presenečen nad dejstvom, da v njej ni kaplje vode (ob prejšnjem obisku sva z drago skočila čez 'orenk' potoček), skrušen stopim navzdol k betonski prekladi, ob kateri se steza potegne v nasprotni breg. Pri preranem grobu dveh mladih možakarjev za hip postojim. Nad njim se znajdem v razcepu. Orientacijsko zelo zahtevna pot proti Kurjekom se nadaljuje v začrtani smeri, desno navzdol pa se odcepi precej slabše uhojena. Odzovem se slednji.
Preko sedelca v neznano ...
Po krajšem sestopu se znajdem v novi grapi. Tu potoček še žubori. V plastenki natočim vode, nato pa začnem oprezati za kakršnokoli sledjo. Naenkrat se mi zazdi, da je v nasprotno pobočje vrezan zavoj, ki skoraj gotovo ni naravna stvaritev. Ko si ga pobliže pogledam, se mi zasmeji. Po hudo zarasli stezici pričnem z vzponom v strmino. A ko pridem globlje v gozd, se pot povsem izgubi! Močno napenjam oči ter se ji na vse pretege dobrikam s priučeno zmožnostjo predvidevanja nadaljnjega poteka, v gostem vejevju pa obstanem povsem nebogljen. Prisiljen sem se razgledati  v več možnih prehodov, preden preko podrtega drevja odkrijem pravega. Ko steza znova pokuka na plan, jo vse do izteka lagodno cukam za rep. Povsem nepričakovano se izteče na lepo gozdno cesto! Tu ne razmišljam prav dolgo. Po njej jo uberem levo navzdol, kar je še vedno v približno pravi smeri proti grebenu Kurjekov. Cestni konec dosežem že po nekaj minutah, pod njim pa odkrijem neverjetno udobno stezo! V krasnih okljukih me vidno nadelana (bruna po robu) pripelje na dno ozkega grabna. A v njem ji navkljub izdatnemu trudu nikakor ne uspem najti nadaljevanja. Ti zlomka! Ko se naposled sprijaznim z usodo, potegnem črto čez vse ter se v iskanje nadaljnjih prehodov odpravim po svoje ...
... kmalu postane začinjen ...Sprva krotek graben ...Zadam si, da bom grabnu skušal slediti navzgor. Po prestopu manjšega sedelca se sprva nakaže, da bo vse skupaj igrača, saj od daleč ni videti kakšnih večjih ovir, a moram prav kmalu v ogib skalnatim skokom s slapiči dvakrat iskati obhode po strmi brežini nad drčo. Še preden pa se graben v izteku neprehodno zapre, zavijem v levi žlebič,  v katerem me zapopade izredno prijeten občutek: "Mejduš, da mora biti pot povsem blizu ... !" In kaj se zgodi? Na neizrazitem slemencu se skozi vejevje na stezo prebijem točno na mesto, kjer se le ta po dolgem horizontalnem prečenju ostro obrne navzgor proti grebenu Kurjekov! Gola sreča, prefinjen občutek ali usoda? :-)
Dobro razvidni stezici preko grebena Kurjekov do vršnega roba sledim z rokami v žepih. No ja, vsaj kar se orientacije tiče. V sklepnem delu vzpona je namreč skozi obžagano ruševje in stopničaste trave kar zgledno strma. Do vrha Kepe mi markirana pot vzame še slabe pol ure vzpona po mejnem grebenu. Močno željen kristalni večerni razgled na Julijce pa mi na žalost zakrijejo soparne meglice.
Na izhodišče sestopim po markirani poti čez greben Koroške Male Kepe.
Razgledni vrh Kepe ...
P.S. Opis prekrasnega samotnega vzpona na Kepo čez Kurjeke sicer najdete v Sidartinem gorniškem vodniku Manj znane poti slovenskih gora (Vladimir Habjan).
Pa radi se imejte in srečno. 


Razbrazdani svet pod Kepo


Začetni mostič


Nepričakovano na cesti


Čemu tja dol?


V stranskem zatrepu


Zahevno ogibanje skokom


Barve


Steza čez Kurjeke


Z vrha


Tudi tamle se pride ...

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

11 komentarjev na članku "Kepa čez Kurjeke"

Boris Kumer,

Stane, hribi so bili pri nas od nekdaj bojno polje ... In če se ti bo kdaj morda slučajno zazdelo, da tista idealistična misel starega hribovca ne drži povsem, bo to zagotovo le zato, ker tradicija pri našem narodu nekaj velja. Ko ni več drugega motiva in razloga za kreg, se začnemo sami med sabo dajati o tem, kdo o gorah bolj prav piše in kdo jih lepše in bolj pravoverno doživlja.

Sicer pa, slabih petsto nas je zaenkrat kliknilo na aktualni naslov tvojih Iskanj ... Pa tudi če premaknemo števec virtualnih obiskov na tisoč ali čez, me iskreno zanima, koliko nas bo zares šlo tja, iskalo in stikalo po robeh »za tabo«, rinilo v skoraj gotovo pogubo in hkrati plašilo pernate, dlakave, listnate ter vse ostale »domorodce« v divjini pod Kepo? Kaj misliš? Grem stavit s tabo za glaž terana letošnje letine (menda bo dobra), da bi do zime za štetje tovrstnih posebnežev ne porabila vseh prstov na rokah. Zato, največ toliko – en glaž, se mi zdi vredna tale polemika! Stava, dobljena ali izgubljena, seveda v resnici ni namenjena štetju izgubljenih pod Kurjeki, ampak besedam, ki bodo tekle ob tistem glažu. Spet bova lahko premlevala o tem zakaj objavljati? Zakaj sploh pišeš? Za koga? Kdo te bo in kdo te ne bo razumel? Ali se splača? Spet bova premlevala, kot sva takrat, preden si se pred dobrim letom sramežljivo a podjetno »lotil« Mešenika. In če bo treba, te bom spet zagnano prepričeval, da ne pišeš za tiste, ki v dobrem (ne)hote iščejo slabo. Prepričeval, da se splača, čeprav sicer pišeš predvsem zase (napisal bi, da pišeš za vnuke, pa bi zvenelo preveč patetično) in za peščico hribovskih prijateljev. Pišeš, da ohraniš spomin na izjemna občutja. Verjamem pa, da se tule objavljene, tvoje besede in fotografije dotaknejo še koga in mu odprejo novo razsežnost v doživljanju narave – tudi zaradi tebi svojskega vrelca poezije. Zato, Stane, na še mnoga iskanja. In Iskanja!


Dušan Škodič,

Staneta sem opazil na forumih kot čisto posebno pojavo - človeka, iz katerega vre poezija brez verzov, ki jo posveča goram in iskanjem novega in neobčutenega. Ko sem ga »snubil« naj pride k nam, je bil nekoliko v dvomih. Kaj bi lahko ljudem na gore-ljudje ponudil?

In sem mu rekel: »Točno to, za kar nam (večini) zmanjkuje časa in volje; Za pristno hrepenenje, iskanje in zasluženo veselje. Samo to in da ostaneš kar si, pa nikar ne štej smrek in ovinkov, kajti zanje bodo poskrbeli drugi.« Tako so nastala Iskanja in nanje smo ponosni. Nikjer drugje jih nimajo.


Domen Zupan,

Zapis je potrebno jemati kot opis gorniškega doživetja, nikakor pa ne kot opis ture. Sploh v spodnjem delu je namreč dejansko nekoliko "zalutan"....


Stane Škrjanec,

Tudi meni, Marjeta, nemalokrat takšne stezice, ki se na pol pozabljene vijejo v kakšen povsem 'nepomemben breg', zvabijo solze sreče v oči. In vedno znova se čudim 'zdravilnemu' učinku, ko se mi ves svet naenkrat zazdi prijetnejši.

Lp.


Stane Škrjanec,

Me veseli, da je glede na komentarje vsaj Domen izluščil bistvo.


Stane Škrjanec,

Ko sem pred mnogimi leti začel zahajati v hribe, so mi tovrstni starosta dejali, "Veš, hribovci so pa vsi dobri ljudje!"

Tako močno misel sem v hipu pograbil za svojo. Čudno, a odtlej me še vedno drži.

Lp.


Gorazd Gorišek,

Marjeta ima prav. V tem je veliko resnice: "Če pa slučajno kakorkoli menite, da opisov poti, kolesarskih poti, brezpotij, plezalnih smeri…. (razlik tu ni, vendar se vsebinsko ne bom zaustavljala pri pojasnjevanju) ne potrebujemo oz. naj jih ne bi bilo, pa ste junaško izdrli že zakopano (bolje: pozabljeno) bojno sekiro, v kateri zagotovo ostanete brez skalpa…"

In samo še nekaj. Stane s svojimi Iskanji prinaša vsem nam toliko lepega, toliko najžlahtejšega, kar nam lahko nudijo gore, toliko iskrenega doživljanja gorá in obenem spoštovanja do njih, da si nekaterih zgornjih komentarjev po mojem mnenju nikakor ni zaslužil.


Tomaž Jeras,

Hm, glede na to, kakšne počnete planinci v brezpotjih, je še malo nesreč. Če se brezpotij lotevaš z "opisom za pasom", si že vnaprej zgrešil bistvo (in seveda tudi prave prehode); brezpotij se lotevaš z "ostrim pogledom" in smislom za orientacijo in naravne prehode. Ugotavljati, katero drevo ali skalo je Habjan mislil v opisu, je čisti nesmisel. Ravno zaradi takih se na PPju zadnje čase kar množijo markacije. No, pa srečno!


Tine Štular,

Opis poti je precej gori doli, še posebej pa precej naokoli. Obiskani kraji imajo poseben čar, ker so to mesta, kjer živali lahko še najdejo nekaj miru in upam, da bo tako ostalo. To pa verjamem da bo, saj je opis neprimeren, za laike celo nevaren. Imajo pa navedeni kraji tudi precej starih in (še)lepih imen.


Marjeta Štrukelj,

Čaroben in osamljen svet. Dolgih sedem let je mimo, a živo se spominjam, da s fotokopijo Habjanovega opisa za pasom s prijateljico iščeva »izgubljene kurjeke« prek številnih grap. Res ne vam, kako sva se na koncu (na grebenu pred Malo Kepo) znašli na pravem mestu, ko pa na vsej poti od spomenika dalje po opisu nikoli nisem bila več prepričana, kje sva pravzaprav v tistem trenutku. Vem samo, da sva se veliiiiiiiiko smejali. Verjetno ena od poti, ki je lahko vedno »nova« in sveža. Me mika in vabi ponovno… Čestitke.


Marjeta Štrukelj,

Žal mi ni bilo dano vaše ostro oko, g. Jeras, pomagam si kar z očali, smisel za orientacijo nadomeščam oz. dopolnjujem z vztrajnostjo in če ste slučajno gorski reševalec (pisec opisov zagotovo niste, saj bi vedela za vas in tudi po vašem nasvetu kakšno stopinjco ubrala), kateremu bi edinemu dopustila, da mi »bere levite«, vam ni treba brati dalje oz. vprašajte Gričarja, kako me je sekiral, ker pozimi lazim okrog brez sonde in lopate, pa mu nisem jezikala kakor bom zdajle vam, ki se zaletite v komentar, ki ni imel drugega namena kot povedati morebitnim obiskovalcem te poti, da je orientacija najbrž res zahtevna.

Saj ne nosim vedno opisov za pasom, ampak takrat se je pač zgodilo, da videno nikakor ni ustrezalo opisu in po tretjem snemanju nahrbtnika sem vtaknila papir za pas. Vse skupaj ni bilo tako pusto, kot se bere ta stavek, ampak kaj hočemo, pustemu človeku puste besede.

»Ravno zaradi takih se na PPju zadnje čase kar množijo markacije«…

Zaradi mene ni nikjer bila postavljena nobena oznaka ali markacija, tudi sama nisem označevala nemarkiranih poti (no, tudi markiranih ne, a cenim delo pravih markacistov) in vaši kleveti ne bo odpuščeno brez javnega opravičila.

Če pa slučajno kakorkoli menite, da opisov poti, kolesarskih poti, brezpotij, plezalnih smeri…. (razlik tu ni, vendar se vsebinsko ne bom zaustavljala pri pojasnjevanju) ne potrebujemo oz. naj jih ne bi bilo, pa ste junaško izdrli že zakopano (bolje: pozabljeno) bojno sekiro, v kateri zagotovo ostanete brez skalpa… Temo smo obdelali pod »nezakonitim markiranjem«, kjer se niste oglašali, ostali smo bili enoglasno proti packarijam, zato pač domnevam, da ste morda vi kdaj kje kaj narisali. Nič ne trdim, da me ne boste držali za jezik kot pravkar to delam z vami jaz. Torej:

Kje in zaradi Koga se množijo markacije? Menda se ne same od sebe, torej Kdo?

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46071

Novosti