Slovenske novice - Ivan Sivec: Radovna je zagotovo ena najlepših dolin. Medtem ko je pozimi večkrat skoraj neprehodna in slabo obiskana, poleti zaživi v vsej svoji lepoti in številnih drugih posebnostih.
... Kdor se je kdaj vozil ali sprehajal po njej, ni mogel spregledati Psnakove domačije, kjer živi Lipovčeva družina. Še posebno zgovorna sta Lojze in sin Janko, znana tudi po tem, da sta nekdaj s pomočjo konjev oskrbovala triglavske koče. Zdaj tega ne počneta več, spomin na nekdanje obdobje je ostal zapisan na panjskih končnicah domačega čebelnjaka, Lojze pa je nedavno ponatisnil razširjeno knjižico z naslovom Triglavski nosači in prvotni prebivalci Radovne.
V Radovni so bile nekdaj tako snežene zime, da so bili prebivalci tudi po več mesecev povsem odrezani od sveta. Tedaj so si pripovedovali zgodbe in tako ohranili prenekatero posebnost, ki bi sicer odšla v pozabo. Radovna je bila včasih vezana na Gorje in tudi ded Lojzeta Lipovca je prišel od tam. Pred 210 leti je kupil domačijo pri Psnaku. Kaj se je dogajalo od tistega obdobja dalje, je marsikaj zapisanega tudi v drobni, a nadvse dragoceni knjižici. Lojze Lipovec je hudomušen in zgovoren človek, večkrat je tudi prav pesniško razpoložen.
V uvodu knjižice je zapisal: »Po mrzli zimi je pomlad v Radovni zares lepa. Kako lepo je jutranje petje ptic in kukavice, ki ob sončnem vzhodu naznanja prihod pomladi. Več sonca nam daje gotovost, da bodo pregnane še zadnje megle, ki so se čez zimo vlačile po dolini, in da je pred nami res nova sezona. Ta raj pod Triglavom je obdan z zelenjem, mirom, svežim gorskim zrakom, strme gore pa ga obdajajo, kot bi ga hotele zavarovati. Mislim, da je bila Radovna vabljiva točka že pred 500 leti in več. Gospoda z blejskega gradu jo je kmalu odkrila.«
Vedno znova pa jo odkriva tudi sodobna gospoda, s to pripombo, da imajo pri Psanku kmetijo registrirano kot turistično, ponujajo tri apartmaje in eno sobo, še več pa je enodnevnih, prehodnih gostov.
»Nekoliko nenavadno, a resnično je, da je med stalnimi gosti kar 95 odstotkov tujcev. Največ Italijanov, Hrvatov, Nizozemcev, Nemcev. Za Slovence smo nekoliko preblizu. Seveda pa je ob koncu tedna veliko dnevnih gostov, ki k nam pridejo na kosilo, marsikdo samo po gobe, tu pa pusti nekaj prgišč smeti. Ker smo v notranjosti Triglavskega narodnega parka, se nam zato ne zdi narobe, če bi gostje plačali za vstop neke vrste konzumacijo. A tega še niso uvedli, morda niti nikoli ne bodo. Sicer pa je s parkom pač tako, da je tedaj, ko je z njim vse v redu, nekaj zagotovo narobe.«
Radovne so pravzaprav tri: Zgornja, Srednja in Spodnja. Pa tudi rečici tako pravijo: »Njen izvir se premika. Čez zimo, ko zapade čez meter snega, je pod Gogolovim rovtom. Po spomladanski odjugi se pomika vedno višje. Včasih se zgodi, da voda teče iz Krme (Krmarica) in Kota (Kotarica). Kotarica zelo hitro priteče in kmalu upade, Krmarica priteče pozneje in teče dlje. Ta dva hudournika prideta tudi ob dolgem deževju, zlasti jeseni okrog Miklavža. Takrat je nevarno, da poplavita in zasujeta polja, kakor se je v preteklosti že večkrat zgodilo.«
Lipovčevi na svoji kmetiji in tudi gostilni trdo delajo od zore do mraka. Janko, Lojzetov sin, to potrdi z duhovitimi besedami: »Z Radovno je tako kot z lepo žensko. Navadno je huda in zanjo se je treba še posebno potruditi.«
Na videz je torej po Radovni razsuto veliko lepote, za preživetje pa je treba tam poprijeti za delo. »Če ne bi imela pridnih žen, otrok in tudi drugih sorodnikov, ki nam priskočijo na pomoč, ne bi šlo. Kar poglejte naokrog! Od kuhinje do vrta same pridne ženske roke!«
Janko še pristavi, da sta z ženo Tanjo zelo vesela, ker bosta doma ostala tudi njuna otroka, ki si pravkar ustvarjata svoja gnezdeca.
S konji na Kredarico
Psnakovi so daleč naokrog znani po tem, da so skoraj pol stoletja s pomočjo konjev oskrbovali triglavske koče. Lojze je najprej nosil samo krošnjo, po letu 1950 pa je začel to delo opravljati najprej z enim konjem, sklenil ga je s petimi, in sicer leta 1984. Tedaj je njegovo delo prevzel sin.
»To delo sva seveda opravljala samo poleti. Zdi se mi, da je bilo 1953., ko je bilo na Kredarici toliko snega, da sem lahko šel tja gor šele na začetku avgusta. Večkrat se je zgodilo, da sem s konji lahko prišel samo do Kalvarije, od tam pa sem moral vso robo v kočo znositi v krošnji.«
Lojze rad pove, da je bila to večkrat tako rekoč pot iz poletja v zimo. »V dolini je bilo vroče, na Kredarici pa se je vreme lahko v trenutku spremenilo v zimsko, s temperaturo pod ničlo. Na take spremembe smo morali biti pripravljeni vsi, tako ljudje kot konji.«
Lojze in Janko pa tudi nekateri sosedje so oskrbovali pravzaprav vse tri triglavske koče: na Kredarici, Staničevo in Planiko. Marsikdo se ob tem vpraša, kako se je sploh možno vsak dan s konji povzpeti do Kredarice.
»Ko sem šel spomladi prvič, sem bil utrujen kot pes. Ko sem šel drugič, sem mislil, da bom prišel preč. Ko sem šel tretjič, je šlo tako konjem kot meni že bolje. Ko sem šel osmič, se mi je pa zdelo, kot da grem v kino.«
Od 1984. je do koč z domačimi in stričevi konji potoval Janko. »Z vzdržljivostjo nisem imel nobenih težav. Res pa je tudi, da je bilo to zahtevno in večkrat tudi precej nevarno delo. Kar pa se tiče pasme konj, naj povem, da so bile to živali, za katere smo dejali: 'Oče neznan, mati neznana, edino hondlar je znan.' Vsekakor je moral biti priden mešanec. Besede o boljših lastnostih čistokrvnih konj si izmišljujejo tisti, ki nimajo kaj dosti drugega dela in pri konjih ne iščejo samo dobrih lastnosti.«
Oče doda: »Za hribe je bil dober len konj. Takšen, da je komaj naredil prvi korak. Če bi se zagnal, bi že za prvim ovinkom pregorel.«
Janko je koče oskrboval do leta 1995, ko so delo prevzeli helikopterji. Zdaj so menda nekateri celo predlagali, da bi se vrnili na staro pot, a se to seveda ne da.
Na prostem se zdaj pase – noč pa preživlja kar v domačem gozdiču ob robu pašnika – samo še en Psankov konj, ki je nekdaj še hodil na Kredarico.
»To je naš Muri. Konj veteran. Precej je že star, saj ima 30 let.«
Medved pred čebelnjakom
Ko se je Lojzetov ded preselil v Radovno, je s seboj pripeljal tudi čebele. No, verjetno so jih imeli na domačiji že prej. Na istem kraju zdaj stoji obnovljen čebelnjak s 17 panji in z nekoliko nenavadno poslikanimi končnicami.
»Ko sem obnavljal starega, sem dolgo razmišljal, kako naj pobarvam te končnice in kakšno vsebino naj jim dam. Zdelo se mi je še najbolj primerno, da bi bil na njih prikazan zgodovinski razvoj vasi, da ne bi šlo vse tako hitro v pozabo. Nekaj končnic sem namenil nosaštvu. Nekateri iz naše vasi so oskrbovali planinske koče z vsem potrebnim, tudi s prenosom gradbenega materiala. Tega je bilo med gradnjo in popravili koč veliko. Pomagali so tudi nosači iz Mojstrane in Bohinja. Zadnjič nosač je bil moj sin Janko, ki ga je leta 1995 zamenjal – helikopter!«
O umetniku Lojze pravi: »Vse te zgodbe o nekdanjem delu v vasi in predvsem o triglavskih nosačih sem na dolgo razlagal Antonu Kovaču. On je bil po poklicu gozdar iz Gozda - Martuljka. V prostem času se je ukvarjal s slikanjem. Takoj se je lotil dela in čez par let mi je poslikal dvajset panjev.«
V knjižici je vseh 40 panjskih končnic – vsak panj ima namreč dva motiva – natančno razloženih, dodana je tudi barvna slika. Vsekakor gre za čebelnjak, ki je poslikan izvirno, vse skupaj pa čuva medved s kanglico v gobcu.
Lojze in Janko o medvedu povesta to: »Kmetje v Radovni – verjetno pa še kje – večkrat dobimo občutek, da je vse tisto, kar imajo v drugih državah Evropske unije, čisto zlato, samospoštovanja pa imamo zelo malo. Vzvišeno se vedemo do nekdanjih južnih republik, pred evropskimi državami pa smo ponižni kot ovce, pri čemer povsem nekritično sprejemamo stvari, ki so se bolj ali manj dobro obnesle drugod, domače pameti pa kot po pravilu ne uporabljamo. Posebno v marsikateri kmetijski pisarni ne. Naš medved pred čebelnjakom želi povedati samo to, da smo večkrat taki (ne da bi se tega sploh zavedali), da hodimo v evropske države po vodo, tja pa nosimo naš med.«
Lojze še pristavi: »Srečen sem, da bo tu ostal tudi naš naslednji rod. Upam pa, da bo država poskrbela za take razmere, da se bo dalo obstati tudi v naši dolini. Če bo na primer moj vnuk po 15 letih trdega dela pogruntal, da se mu doma življenje ne splača, bo Radovno kaj hitro preraslo grmovje.«
S to dolino so že mnogi imeli velike načrte. Napoleon bi se v njej ustavil, pa je ocenil, da je prenevarno. Kralj Aleksander je imel v Krmi svojo vilo, kamor je bil napeljan celo telefon; po drugi svetovni vojni so na hitro olastninili tako priključek kot žico (ker je bil to pač iz gnilih kapitalističnih časov), zato so tam na telefon čakali več kot 30 let. Nemci so med drugo svetovno vojno nameravali vso dolino spremeniti v akumulacijsko jezero. Najbolj nenavadna pa se zdi zamisel, da so nekaj podobnega hoteli storiti tudi graditelji krške nuklearke. Iz Radovne naj bi po ceveh pošiljali v Krško vodo za hlajenje elektrarne.
A Radovna je vse take bolj ali manj izvirne zamisli, ki so domačinom občasno dvigovale pritisk, vendarle preživela. In tako je v vseh letnih časih še danes pravi balzam za dušo.
Ivan Sivec