... skozi meglo v Laz po sir in prihod Gorniških potepuhov
Podplat se še kar drži čevlja, bolj kot lepilo ga očitno drži Scarpin renome. Jutro je jasno, a polno vlage. Sonce se preseva med vejevjem kakor skozi glavnik. Planina v Lazu daje vtis malega Bohinja, v mali kotlini valovi mehleno jezerce, kaže pa dobro, saj se do streh že prebije nekaj sončnih žarkov. Debevček je skrit, Lazovški preval pa se komaj sluti.
Ko točiva vodo, se iz enega od stanov prikaže starejša pastirica in sprašuje, če greva na Debeli vrh. Jaz prikimam, med tem ko moja draga zanika. Ker imam v načrtu nekoliko samosvoj pristop, sva se že včeraj domenila, da bo šla raje pogledat na Krstenico, kjer je bila večkrat še kot dekle - malo obujat nostalgijo.
Razlog zaskrbljene gospe je kozji trop, ki jo je popihal na Debeli vrh in sama seveda ne more za njim. Obljubim, da ga bom "močno nagnal dol in ne šparal tudi kakšnega kamna, da me bodo resno vzele", vsaj tako mi je bilo naročeno. Dobro, če jih bom le videl in če bodo kje ob moji poti ...
Res jih opazim, še prej pa zaslišim zvončke. Tik pod Lazovškim prevalom se jih pase okoli petindvajset. Zavijem v breg in se počasi in brez hrupa dvignem nad trop. Če bi jih skušal nagnati še preden bi prišel do njih, bi jih lahko pol ušlo navzdol, druge pa nazaj gor v breg. Šele nad tropom, ki se še kar mirno pase in me skoraj ignorira, se zaderem kot Bedanec na Rožleta, da poskočijo in jo uderejo po bregu. A le za kakšnih petdeset metrov, nato se kot na ukaz ustavijo in gledajo kaj je to za en nov "kozel", ki se dere v lep kozji dan. Upoštevam nasvet in v breg nad njimi zaženem kamen, ki pa ne naredi pravega hrupa. Neroden kakor znam biti, bi po možnosti še kakšno spohal med roge, zato spremenim taktiko. Tolčem s palicami, da odmeva od sten Ogradov in po dveh minutah jim moje početje očitno presede. Zapodijo se navzdol v koloni in odcingljajo po poti kakor dolg vlakec. Čez nekaj minut so že raztresene spodaj okoli stanov, kakor muhe po hlebčku sira.
Na levi je dobro vidna rdeča lisa, na desni pa sedelce na S greben
S prevala nadaljujem pod dolgim ostenjem in se izogibam razpotegnjenim škrapljam, ki so globoke kakor ledeniške razpoke. Megla, ki se je prej že skoraj razkrojila, se zopet začenja gostiti in v valovih se počasi dviga proti prevalu. Prav nič vesel je nisem. Samo da bi ostala tam, kjer je!
S smeri Škednjovca se Debeli vrh vidi kot na dlani. Pristop nanj bi bil čudovito lahek, če le ne bi bilo tiste škrbine, ki loči najvišjo točko od ostalega dela. Za tistih deset metrov vrtoglavim nič ne škodi varovanje z vrvjo. Najpogostejši pristop sicer poteka po od daleč vidni rdeči lisi, kjer je polno opeki podobne kamnine. Nekoliko težji in bolj izpostavljen je severni greben (I).
Vzpnem se preko melišča, ki ga je v glavnem skotilo kamenje, ki manjka v predelu škrbine ter zaplezam v skrotje, nato pa naravnost po strmi grapi, ki jasno poteka vse do vršnega roba. Skala je izmenično trdna in ponekod krušljiva, s smerjo pa ni težav. V zgornjem delu se prepozno spomnim na izvoz v desno. Izstopim naravnost navzgor, zadnjih dvajset metrov smrdi po kilavi trojki. Na robu sem kar vesel, čeprav sem šel tod čez že vsaj petkrat, a zadnjim težavam sem se vedno pravočasno umaknil.
Vzrok za nastanek tega pristopa (vsaj mojega, ker nimam pojma kdo vse ga je že uporabljal, če ga je) je nekoliko petelinčkast; Ko smo nekoč še kot fantje in punce lezli po teh gorah, je neka bohinjska deklina trdila, da se da na vrh samo po grebenu ali rdeči zajedi. Toliko časa sem oprezal preko roba, dokler nisem našel tega prehoda in sestopil v dolino pod Debelim vrhom. Mimogrede, učinek je bil takšen kot sem si ga zaslužil - niti besede mi ni privoščila.
Pristop je torej tak kot je, zgleda od daleč kot kakšna prava smer, od blizu pa ni kaj posebnega. Nikakor pa ne bi vanj spodbujal nekoga, ki nima potrebnih izkušenj ali ustreznega spremstva!
Na vrhu sonček žge kot za stavo, spodaj pa se kuha bela megla, iz katere tudi najboljši planšar ne zna narediti sira. Ta nadloga zna biti na sestopu zelo zoprna, zato izberem "rdečo" varianto. Na podih pa se pogreznem v godljo in nato med vrtačami iščem kamnite možice. Šele po eni uri in pol dosežem Lazovški preval. Nekoliko pred njim me doseže SMS, s katerim me draga obvešča, da se je naveličala čakanja v Lazu in da se že vrača proti Viševniku. Že prav, najavljen imava obisk in ne bi bilo v redu, če naletijo na zaklenjena vrata.
V Lazu je bil čas kosila, koze so veselo meketale po sencah za stanovi, saj megle nad samo planino ni. V sirarni kupim dva mala hlebčka sira (po 14 € za kg) in jo s tem malim zakladom mahnem čez Dedno polje proti domu.
Gorniška potepanja ali vrtec na obisku?
Gorniški potepuhi so se prikazali šele pozno popoldne, tako, da sem namesto brezskrbnega čvekanja naslednji dve uri žagal macesnove skodle na zalogo. V bohinjskem kotlu je pač tako, da je dobro imeti čim več pripravljenega v naprej, če se odločiš razkriti in na novo pokrivati streho.
Sonce je bilo že zelo nizko, ko je Julija dala glasen znak, da ima naših branjevških pogovorov (saj vemo, stolp in ostale "aktualne" teme) že čez glavo in pomahali smo si v slovo. Noč je bila mirna, čeprav se je bliskalo kot za stavo. Grmelo pa čisto nič.
Dušan Škodič