Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Miha Habjan - Mihol

Šmarca650 let Šmarce
Izdala in založila KS Šmarca - april 2009


G-L: Miholov pohod


MIHOLU V SLOVO
V nedeljo 20. avgusta je na Kokrskem sedlu omahnil v smrt alpinist in gorski reševalec Miha Habjan-Mihol iz Šmarce. Ko je pred 63 leti prijokal na svet v mengeški Loki, so mu najbrže rojenice ob zibelki napovedale, da bo vse njegovo življenje posvečeno goram, nanje se bo navezal s svojim srcem in po njihovih zračnih višavah bo hrepenel vse življenje.
Mihol ni imel lahke in brezskrbne mladosti, otroška leta med okupacijo je preživel na Loki in se po osnovni šoli v Mengšu izučil za pečarja ter se tam tudi zaposlil. Leta 1954 se je poročil in si z ženo Rezko v Šmarci zasnoval dom in družino. Nemara je prav zaradi trde mladosti Miha postal in ostal dober človek, mehkega srca, zmeraj pripravljen pomagati bližnjemu, človek, ki je dobrohotno presojal napake in zmote svoje okolice.
Po vojni je bil Miha že s srcem in dušo obrnjen proti goram, postal je uspešen plezalec in gibalo kamniškega alpinističnega odseka. Plezal je največ v Kamniških in kmalu sta z Dolfetom Čebuljem potegnila novo smer v temačni in krušljivi Rzenikovi steni. Bil je učitelj, prijatelj in vzornik mladih kamniških prezalcev in začetnikov, ki so segali po prvih oprimkih v steni. Vodil jih je na Mont Blanc, Metterhorn, Monte Roso, Grossglockner, v Tatre in domače gore.
Mihol je bil tudi uspešen vzgojitelj in voditelj lavinskih psov, prizadeven gorski reševalec in delavec v PD Kamnik. Dolga desetletja je reševal v gorah onemogle, zablodele, ponesrečene in pomoči potrebne. Koncem šestdesetih let si je na Planini nasproti Zelenega roba postavil kočo, da bi bil zmeraj pri roki za prvo pomoč, oskrbo in transport ponesrečenca v dolino.
Po upokojitvi je še bolj poprijel za organizacijsko delo v planinstvu in GRS. Kot strokovnjak je sodeloval pri gradnji in prenovi planinskih postojank in koč, bil pa je tudi neutruden sodelavec v skupnosti velikoplaninskih bajtarjev in med pobudniki za njeno organiziranje v samostojno planinsko društvo Bajtar – Velika planina.
Za svoje dolgoletno in požrtvovalno delo je v GRS prejel častni znak te organizacije, velikoplaninski bajtarji pa so mu podelili zlati in diamantni bajtarski znak.
Od njega se je poslovila velika množica prijateljev, planincev in domačinov na homškem pokopališču. Svetel lik alpinista in gorskega reševalca ter dobrega človeka Mihola bo med nami ostal še dolgo živ.
VLASTO KOPAČ

četrtek, 20. avgust 2009, ob 07:15, Franci Savenc, ogledov: 3424

najbolj znan iz krvavške reklame: »Jože, požen, mi smo prpravlen

alpinist, gorski reševalec in vodnik lavinskega psa postaje GRS Kamnik, se je smrtno ponesrečil pred dvajsetimi leti med delom v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Nesel je naročaj letev po stopnicah iz prvega nadstropja v pritličje, ko mu je na keramičnih ploščicah spodrsnilo in si je smrtno poškodoval glavo.

Miha Habjan - Mihol je bil Šmarčan z velikim srcem
Spokojnost in statičnost gora je le navidezna, v resnici pa se v njih dogajajo močna trenja, kamnine podlegajo pritiskom in tako gore počasi spreminjajo svojo obliko. Vse to se dogaja pred našimi očmi, ne da bi to sploh zaznali. Ponavadi jih zaznamo šele takrat, ko utegnejo biti ogrožena naša življenja ali imetje. Opazimo strelo, ki švigne v skalo in jo raztrešči na drobcene kose in izgine. Danes si, jutri te ni več. Kot blisk strele se je nepričakovano v gorah končalo tudi življenje našega sovaščana Mihe Habjana - Mihola.

Ko sem šolal tečajnike alpinistične šole in nanje prenašal znanje, me je nekajkrat presenetilo vprašanje, kdo je Mihol. Bil je eden izmed pionirjev kamniškega alpinizma. Gore so mu pomenile vse, zato se je odločil, da jih približa tudi ostalim ljubiteljem. Mihol ni bil zgolj alpinist, saj ga je ljubezen do nekoristnega sveta gnala tako daleč, da je postal reševalec, vodnik in desna roka, kadar je bilo potrebno v gorah kaj postoriti. Če bi lahko zavrteli kolo časa v preteklost, bi zagotovo v Kamniških Alpah srečali prijaznega Šmarčana, ki bi bdel nad vami. Želel bi, da se od njega naučite vse modrosti, ki si jih je nabral v dolgih letih druženja s travniki, skalami in stenami. Želel bi, da vam v najlepši možni luči predstavi lepoto gora. Na prvo mesto pa bi postavljal varnost, ker vsa lepota zbledi, če se pripeti nesreča. To je Mihol prenašal tudi na nas, svoje učence.

Mnogim planincem je rešil življenje, gore pa so terjale njegovo

Bil je človek ekstremov. Ni je bilo gorske reševalne akcije, ki bi jo izpustil zaradi dela. Čutil je obvezo po tem, da je potrebno ponesrečencem čim prej pomagati in jih primerno oskrbeti. Tedaj ni bilo reševalnih akcij, kot jih poznamo danes, saj so helikopterji le redko lahko priskočili na pomoč. Zato je bil prav Mihol nič kolikokrat na čelu gorskih nosil, ki so ga skoraj pokopale pod seboj. Vse to zaradi njegovega prepričanja, da bo ponesrečenec najhitreje v dolini, če bo on spredaj.

Na vseh gorskih postojankah je pustil pečat s svojim delom. Ni bilo stvari, za katero ne bi poprijel. Pomagal je pri tako pri bolj moških kot tudi ženskih opravilih. Dejal je, da smo v gorah vsi enaki. Zato mu ni bilo problem poprijeti za kladivo ob gradnji ali pa za metlo, kadar je bilo potrebno pospraviti planinski dom. Tudi prijazen nasmeh, ko je gornikom postregel čaj, mu ni bil tuj. In ravno v planinskem domu na Kokrškem sedlu se je končalo njegovo življenje. Vzele so mu ga gore.

Miholovo življenje je bilo polno gorskih doživetij. Živel je zanje. Večina Šmarčanov ga je poznala zgolj kot pečarja, gorniki pa smo ga imeli čast poznati še kot plemenitega moža in iskrenega prijatelja, zaradi katerega je bil lepši marsikateri dan in rešeno prenekatero življenje.

Metod Humar

eXTReMe Tracker