najbolj znan iz krvavške reklame: »Jože, požen, mi smo prpravlen!«
alpinist, gorski reševalec in vodnik lavinskega psa postaje GRS Kamnik, se je smrtno ponesrečil pred dvajsetimi leti med delom v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Nesel je naročaj letev po stopnicah iz prvega nadstropja v pritličje, ko mu je na keramičnih ploščicah spodrsnilo in si je smrtno poškodoval glavo.
Miha Habjan - Mihol je bil Šmarčan z velikim srcem
Spokojnost in statičnost gora je le navidezna, v resnici pa se v njih dogajajo močna trenja, kamnine podlegajo pritiskom in tako gore počasi spreminjajo svojo obliko. Vse to se dogaja pred našimi očmi, ne da bi to sploh zaznali. Ponavadi jih zaznamo šele takrat, ko utegnejo biti ogrožena naša življenja ali imetje. Opazimo strelo, ki švigne v skalo in jo raztrešči na drobcene kose in izgine. Danes si, jutri te ni več. Kot blisk strele se je nepričakovano v gorah končalo tudi življenje našega sovaščana Mihe Habjana - Mihola.
Ko sem šolal tečajnike alpinistične šole in nanje prenašal znanje, me je nekajkrat presenetilo vprašanje, kdo je Mihol. Bil je eden izmed pionirjev kamniškega alpinizma. Gore so mu pomenile vse, zato se je odločil, da jih približa tudi ostalim ljubiteljem. Mihol ni bil zgolj alpinist, saj ga je ljubezen do nekoristnega sveta gnala tako daleč, da je postal reševalec, vodnik in desna roka, kadar je bilo potrebno v gorah kaj postoriti. Če bi lahko zavrteli kolo časa v preteklost, bi zagotovo v Kamniških Alpah srečali prijaznega Šmarčana, ki bi bdel nad vami. Želel bi, da se od njega naučite vse modrosti, ki si jih je nabral v dolgih letih druženja s travniki, skalami in stenami. Želel bi, da vam v najlepši možni luči predstavi lepoto gora. Na prvo mesto pa bi postavljal varnost, ker vsa lepota zbledi, če se pripeti nesreča. To je Mihol prenašal tudi na nas, svoje učence.
Mnogim planincem je rešil življenje, gore pa so terjale njegovo
Bil je človek ekstremov. Ni je bilo gorske reševalne akcije, ki bi jo izpustil zaradi dela. Čutil je obvezo po tem, da je potrebno ponesrečencem čim prej pomagati in jih primerno oskrbeti. Tedaj ni bilo reševalnih akcij, kot jih poznamo danes, saj so helikopterji le redko lahko priskočili na pomoč. Zato je bil prav Mihol nič kolikokrat na čelu gorskih nosil, ki so ga skoraj pokopale pod seboj. Vse to zaradi njegovega prepričanja, da bo ponesrečenec najhitreje v dolini, če bo on spredaj.
Na vseh gorskih postojankah je pustil pečat s svojim delom. Ni bilo stvari, za katero ne bi poprijel. Pomagal je pri tako pri bolj moških kot tudi ženskih opravilih. Dejal je, da smo v gorah vsi enaki. Zato mu ni bilo problem poprijeti za kladivo ob gradnji ali pa za metlo, kadar je bilo potrebno pospraviti planinski dom. Tudi prijazen nasmeh, ko je gornikom postregel čaj, mu ni bil tuj. In ravno v planinskem domu na Kokrškem sedlu se je končalo njegovo življenje. Vzele so mu ga gore.
Miholovo življenje je bilo polno gorskih doživetij. Živel je zanje. Večina Šmarčanov ga je poznala zgolj kot pečarja, gorniki pa smo ga imeli čast poznati še kot plemenitega moža in iskrenega prijatelja, zaradi katerega je bil lepši marsikateri dan in rešeno prenekatero življenje.
Metod Humar