Gorniška potepanja: Dragi bralci Gorniških potepanj! Očka me je spet nahecal, da napišem nekaj stavkov o naših prvih skupnih sprehodih. Prejšnji teden smo se povzpeli na Krniške skale.
Moj drugi dvatisočak
Dragi bralci Gorniških potepanj! Očka me je spet nahecal, da napišem nekaj stavkov o naših prvih skupnih sprehodih. Večinoma se zadržujemo na prijetnih sredogorskih vrhovih, včasih pa pokukamo tudi malo višje. Razgled je obsežnejši, vroče je manj kot v dolini in tudi zdravniško priporočilo je v skladu z našimi cilji. O ostalih prednostih pa sem napisala nekaj že pri Debeli peči.
Ker se starša po Karnijskih Alpah še nista veliko potepala, smo se prejšnji 
teden odpravili tja. Njima je bilo zelo zanimivo, ker sta se naužila razgledov, ki jih doslej nista bila vajena, meni pa je itak vseeno kam gremo, saj je zame vse novo in zanimivo. V vodniku Karnijska potepanja smo našli enega od najlažje dostopnih dvatisočakov, prijazno povabilo pa je prišlo tudi od neustrašnih kolesarjev.
Kar dolga je bila pot do izhodišča. Mimo velikanov Julijskih Alp smo se skozi 
Kanalsko dolino pripeljali v Tabljo, iz nje pa po ozki in vijugasti cesti na Mokrine. Prometnico vseskozi obnavljajo in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z nekajminutnim čakanjem je vendarle šlo naprej. Na Mokrinah je lesena pot okoli jezera žal uničena in neuporabna. Takoj zatem, ko smo prevozili mejo med Italijo in Avstrijo, je bilo treba zaviti desno na ozko asfaltirano cesto do bližnjega gostišča Plattner.
S pomočjo zemljevida smo naredili načrt za prijeten krožni sprehod. S ceste 
smo odšli desno v breg in se skozi redek gozd in čez potoček povzpeli do sedla s končno postajo sedežnice, ki vas lahko do tod pripelje z Mokrin. Tudi nadaljnja pot nas je v serpentinah vodila čez izravnano pobočje, ki ga pozimi s pridom izkoriščajo ljubitelji belih strmin. Višje smo stopili na široko in zložno pot, po kateri smo kmalu dosegli vrh. Nekaj časa sem bila glavna atrakcija za številne mimoidoče planince, a me je tik pod vrhom popolnoma zasenčilo dvajset mladenk, ki so s pomočjo kril pritegnile vse poglede. Naslednjič bom tudi jaz prišla s kikl'co. Bomo potem videli, kdo bo glavni …
Radovedno smo pogledovali naokoli in uživali v novih razgledih na večinoma 
znane gore. Tam daleč za Ziljsko dolino so se bleščali beli vrhovi Visokih tur, na zahodnem obzorju vedno novi grebeni Karnijcev z bližnjima sosedoma nad Mokrinami – Konjskim špikom in Velikim Koritnikom. Onstran Kanalske doline sta nas pozdravljala Viš in Montaž. Prepoznali smo tudi obrise Mangrta in Jalovca, za kaj več pa nam je ponagajal poletni mrč.
Do smučišča smo sestopili po isti poti, nato pa zavili desno in se ob vznožju zahodnega grebena, ki omogoča lahkotno poplezavanje v okviru prve stopnje, sestopili proti izhodišču. Če boste pozorni, bodo vaše oči v njem uzrle naravno 
okno. Ob poti nismo srečali veliko živali, saj je 
gora zaradi visokega izhodišča, ki je še dodatno olajšan s sedežnico, ki obratuje tudi v poletnem času, zelo obljudena. Videla pa sem veliko koc. Aja, verjetno ne veste, kaj je to? Koca je krava. Moja mamica dobro ve, zakaj se jim tako reče. Ko je bila še majhna jih je gnala na pašo sredi zasavskih hribov, kjer je preživela najlepša otroška leta. Da se vrnem h kocam pod Krniškimi skalami … Njihovi prijatelji so bili ta dan zelo navihani. In to kar sredi dneva. Ne razumem še čisto dobro, kaj so počeli, a verjetno rekreacija tudi v gorah ne more škoditi …
Proti domu smo se vračali po drugi poti. Mimo majhnega Bodenskega jezera in 
mogočnih slapov smo dosegli dno Ziljske doline. Nekdaj se je vas, ki jo najprej doseže cesta z Mokrin, imenovala Dropolje (tudi Tropolje). Seveda je dandanes na zemljevidih samo še nemško ime. Ker tujih jezikov (še) ne znam, sem celotno objavo napisala samo s slovenskimi imeni. Nemška in italijanska imena okoli Krniških skal (2195 m) najdete na zemljevidu, ki ga je očka kupil v Trbižu, dobite pa ga tudi v nekaterih naših knjigarnah.
Naj bo dovolj za danes. Morda gremo jutri na morje. Skoraj ne verjamem, da bo kaj od tega. Pred dvema dnevoma sem sicer že videla veliko lužo, a »samo« z enega od primorskih hribov. Slišala sem, da je na obali veliko bolj vroče in precej več ljudi. Ali je res tako, pa zaenkrat še ne vem.
Lep pozdrav vsem skupaj in obenem opravičilo za enodnevno zamudo. Majhna sem še in mi gre pripravljanje objav bolj počasi od rok. Ob naslednji priložnosti pa se spet kaj oglasim. Srečno!