Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rejčkov kot v Domu Zorka Jelinčiča

sreda, 26. avgust 2009, ob 05:29, Jože Dakskobler, ogledov: 2091

Jože Dakskobler: Nekoč so med nami živeli ljudje, ki so bili z dušo in telesom predani svojim idejam in ciljem. ...
Ivan Čufer: Ivan Anderle - mož odprtega duha in srca

Za uresničevanje le teh jim ni bilo žal ne časa ne denarja. Ideje in cilji so jim postali način življenja in ne samo njim temveč vsem, ki so bili z njimi kakor koli povezani!

Ivan AnderleRejčk je bil eden izmed njih. Velik je njegov prispevek k postavitvi temeljev planinskega društva v Podbrdu in še večji je njegov prispevek pri gradnji planinskega doma na Črni prsti.

Za to smo se planinci PD Podbrdo odločili, da „Rejčku“ v domu na Črni prsti postavimo skromno spominsko obeležje REJČKOV KOT, kjer bo v sliki in besedi opisano njegovo planinsko udejstvovanje.

Skromno otvoritev smo pripravili s svojci in drugimi gosti v soboto, 8. avgusta 2009, ob 14. uri Domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti.

In kot vedno je »Rejčk« združil ljudi dobre volje, zbrala se je pisana druščina svojcev, sin Cvetko z ženo, hčerka Sonja z možem, bratranec Joža z Gorenjske, vnuki in pravnuki in veliko planincev iz Podbrda.

Predsednik PD Podbrdo Tomaž Štenkler je na začetku pozdravil vse prisotne in izrazil zadovoljstvo ob trenutkih, kot je ta, saj v koči, ki je delo generacij, ki jih je vodil Ivan Anderle dajemo vsem javno priznanje in zgodovinski pomen.

Jože Dakskobler, ki je bil pobudnik in je »Rejčkov« kot tudi uredil je pripadla čast, da je v kratkih besedah orisal in razložil pomen tega skromnega obeležja, ki generaciji v kateri je odraščal veliko pomeni, saj je prav naša generacija »Rejčka« dobro poznala z njim sodelovala od naših »pionirskih« dni pa vse do njegove smrti. Ivan Anderle – Rejčk je za planinstvo v Baški grapi naredil veliko in prav je, da ga spoznajo tudi mlajši in prav je, da ga tudi starejši ne pozabimo.

(Fotografije, ki so razstavljene, so last več avtorjev in arhiva PD Podbrdo, življenjepis pa je napisal Ivan Čufer.)

V imenu svojcev, se je vsem, ki so kakor koli pomagali pri nastajanju spominskega obeležja zahvalil sin Cvetko Anderle, ki je sam tudi izdelal lepo izrezano tablo, ki označuje Rejčkov kot in poličko na kateri so v vazi v polnem sijaju žarele v spomin na Ivana prelepe gorke rožice, ki jih je Ivan častil kot le malokdo.
Prelepo, prisrčno popoldne smo končali ob dobrotah iz domače kuhinje in dobrotah, ki so jih na vrh prinesli svojci prav za to priložnost. Daljši je bil popoldan, lepše je tekla beseda in ideja, da se drugo leto v istem terminu zopet zberemo na Črni Prsti je bila sprejeta soglasno.

Za PD Podbrdo Jože Dakskobler


Ivan Anderle
MOŽ ODPRTEGA DUHA IN SRCA

18. julija 1908 se je v Smokuču pri Žirovnici na Gorenjskem rodil Ivan Anderle. V družini, kjer se je reklo po domače Pr' Boštic, se je rodilo šest fantov. Ivan je privekal na svet četrti po vrsti. Bil je veder in zvedav deček, ki so ga silno privabljali domači logi in planine. V njih je doživljal prve učne ure matere narave. Kot je sam večkrat omenil, je to otroško doživljanje skrivnosti gozdov odločilno vplivalo na njegovo gorniško pot.

Prvo šolsko znanje si je pridobil v domačem kraju, kasneje pa se je izučil za mizarja. Leta 1929 je bil vpoklican v jugoslovansko kraljevo vojsko. Služil je v vojni mornarici v Tivatu na območju Boke Kotorske. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v rodni Smokuč in iskal zaposlitev. Priložnostno je delal pri nekaj delodajalcih. Leta 1936 se je zaposlil v jeseniški železarni.

Naključje je hotelo, da je prav v rodni vasi spoznal brhko dekle Marico Mihelač iz Podbrda. Zaposlena je bila v trgovini Rozman v Smokuču. Leta 1936 sta se poročila in kmalu se jima je rodil sin Marjan, tri leta kasneje pa še sin Cvetko. Stanovali so v Gašperinovi hiši, kjer so se zbirali in delovali tudi aktivisti OF in kjer so v skritih prostorih oskrbovali ranjene partizane.

Ivan je bil velik rodoljub in pokončen Slovenec. Že pred vojno je spoznal okrutnost prihajajočega časa, ki je neusmiljeno silila k propadu Slovenstva. Vključil se je v gibanje OF, kjer je deloval tako doma kot na terenu. Prav okoliške gore so nudile varno zavetišče mladim domoljubom. Tu so se zbirali, hrepeneli po lepši prihodnosti in netili iskre upora.

Zaradi nevarnosti pred aretacijami nacistov se je v začetku leta 1944 priključil partizanskemu odredu Cankarjevega bataljova in deloval v njem vse do konca vojne 1945. Po vrnitvi domov k svoji družini je zaradi močnega prehlada v partizanih hudo zbolel na ledvicah in dobil močan išias, ki ga je odtlej spremljal vse življenje.

Leta 1947 sta se z ženo odločila in se z obema sinovoma preselila v Podbrdo k Rejčku, v rojstno hišo žene Marice. Skupaj se je z drugimi domačini vsak dan vozil z vlakom na delo v jeseniško železarno. Ob prostem času je rad tišlaril in stružil razne lesene izdelke. Žena je prevzela obrt v domačem mlinu in s skupnim delom sta preživljala družino. Leta 1948 se jima je rodila hčerka Sonja in kot najmlajša v družini je bila seveda pravi očetov biser in ponos. Na družino je bil zelo navezan, obenem pa skrben mož in oče.

Petindvajsetletno italijansko potujčevanje Primorcev in tako tudi ljudi v Baški Grapi, ko se jim je prepovedalo uporabljati materin jezik v šolah, ustanovah in cerkvah, peti slovenske pesmi in delovati v društvih žal ni ostalo brez posledic. Tudi organizirano planinstvo med domačini v Baški Grapi se je pričelo prebujati šele slabih deset let po drugi svetovni vojni. To prebujanje in željo po gorništvu je med prvimi spoznal prav Ivan, ki je prihajal iz že tradicionalno razvitega planinskega okolja. Doumel je potrebo časa in ljudi po organiziranem planinstvu v Podbrdu in širše. Takoj je znal prisluhniti idejam in se lotil dela. Okoli sebe je zbral šestnajst somišljenikov in 3. marca 1957 so skupaj ustanovili Planinsko društvo Podbrdo.

Ivan je deloval kot nezadržna gonilna sila in kmalu so na Petrovem brdu odprli planinsko postojanko. Tu so se rojevale prve zamisli o planinskem domu na Črni prsti.

Planine in gore je Ivan z ljubeznijo obiskoval, bile so njegova notranja potreba, ki se ji ni mogel upirati. Skrivnosti in lepote gorskega sveta je poznal in razumel kot le malokdo. Vsa doživetja in čustva do gora je znal deliti tudi med druge predvsem na mlade. Njegov vpliv na mladi rod je bil močan, predvsem pa koristen. Mladi so radi z njim zahajali v gore, radi so ga poslušali in se od njega učili spoznavati lepote gorskega sveta. Organiziral je številne izlete za odrasle in mladino in jih vedno popestril s svojim duhovitim humorjem. Kot bi gorniški duh ušel iz steklenice, je v Baški Grapi zavladalo navdušenje in želja po planinarjenju.

Leta 1959 je Planinsko društvo Podbrdo na pobudo PZS prevzelo zapuščeno vojaško zavetišče na Črni prsti, ki je bilo prej v upravljanju PD Most na Soči. Ivan je takoj sprožil prenovo. Skoraj ni bilo domačina, ki bi k gradnji planinskega doma ne primaknil nekaj ur prostovoljnega dela. Urejena planinska koča na Črni prsti je bila zaradi Slovenske tranzvenzalne poti strateškega pomena. Uspešno se je pogajal tudi pri pridobivanju denarnih sredstev pri PZS za visokogorske postojanke. Trdo delo in odpovedovanje je rodilo sadove. Leta 1966 je bil planinski dom svečano predan svojemu namenu. Otrvoritev je bila nepopisno doživetje, kjer se je zbralo preko tisoč ljudi, kar prej in tudi kasneje vse do današnjih dni, Črna prst ni več doživela. Prav ta velika množica planincev je bila potrditev Ivanu, kako veliko delo je opravil, ko je organiziral planinstvo v teh krajih.

Ivan je bil mož trdnega značaja, neupogljive volje, z jasnimi cilji, odločen organizator, neutruden graditelj in načrtovalec, uspešen pogajalec, vzornik in učitelj mladih planincev, humorist in čudovit pripovednik, povsod in v vsakem trenutku pa goreč gornik. K delu v PD Podbrdo je pritegnil vse člane svoje družine. Žena Marica je bila več let oskrbnica planinskega doma, otroka pa sta med počitnicami pomagala pri izgradnji doma.

V šestdesetem letu starosti, leta 1968, se je Ivan upokojil. Tri leta kasneje, leta 1971 je vodenje društva prepustil mlajšim. V štirinajstih letih je s sodelavci opravil izjemno delo za razvoj planinstva v Podbrdu, za kar ga je odlikovala tudi PZS. Kasneje je svoje veselje do dela usmeril v izdelovanje lesenih izdelkov. Na preprosti stružnici je izdeloval čudovite predmete, ki še danes krasijo številne domove in bodo ostali večen spomin nanj. Ko so Ivanu noge opešale in Črna prst zanj ni bila več dosegljiva, je redno vzdrževal stike s svojimi planinskimi prijatelji. Mnogokrat se je ob lepih večerih počasi odpravil s palico do klopce nedaleč stran od svoje domačije, kjer je zamaknjen opazoval, kako ob zahajajočem soncu počasi v mrak izginja Gora njegovih gora.

Ivanovo delavno in notranje bogato življenje se je izteklo 23.7.1984 v sestinsedemdesetem letu starosti. Na svojem pogrebu je še zadnjič združil veliko število ljudi, svojcev, znancev in prijateljev, ki so prišli od blizu in daleč, da se poklonijo človeku odprtega srca, ki je pustil nepozaben pečat planinstvu Baške Grape, primorskemu in slovenskemu planinstvu.

Ivan Čufer

eXTReMe Tracker