Gorniška potepanja: Kot protiutež mračnemu vzdušju, ki naju je spremljalo zaradi človeške morije v teh gorah, so nebo dobršen del dneva preletavali veliki ptiči. Z dolžino dobrega metra in z razponom peruti, ki lahko doseže skoraj trikratnik omenjene merske enote, je eden izmed največjih (občasnih) prebivalcev našega gorskega sveta.
V družbi beloglavih jastrebov
Če sva se v prejšnji objavi skupaj z vami potepala po Polovniku, se bomo 
danes z grebenom Krnčiče še bolj približali spečemu levu, ki ga lahko, ozaljšanega z večerno zarjo, opazujemo z vzhodneje ležečih vrhov naših gorá. Krn imamo vseskozi na dosegu roke, a kralj se s te strani ne pusti tako zlahka ujeti v kletko. Njegova severna stena ni za vsakogar! Izhodišče je pri koritu nad Drežniškimi Ravnami, na dobrih sedemsto metrih. Osnovno idejo o izvedbi ture sva dobila v istem vodniku kot pri prečenju Polovnika. Malo popravljena in dopolnjena še z nekaterimi vrhovi je bila v najinih očeh Krnčica (2142 m) videti takole.
Do planine Zapleč sva se sprehodila po označeni poti, ki večkrat prečka cesto. Steza na zemljevidu ni vrisana, res pa je, da nimam vseh najnovejših izdaj, kjer 
je napaka morda že odpravljena. Za planino je treba uloviti mulatjero, ki se v številnih okljukih vije navzgor po enakomerno strmem pobočju. Pot je bolj ali manj zapuščena, a kljub vsemu še vedno dobro prehodna. Verjetno je na tem odprtem svetu še največja težava poletna vročina, zato je zelo priporočljivo začeti zelo zgodaj zjutraj, ali pa si turo prihraniti za jesenski čas. Pod sedlom Vrata (1938 m) sva zavila desno na prečno oskrbovalno mulatjero italijanske vojske, ki se skozi rov približa vršnemu grebenu. Vsepovsod je veliko 
ostankov prve svetovne vojne. Vedno znova težko razumljivo in dojemljivo, čeprav že velikokrat videno. Čez Srednji vrh (2134 m) sva prečila proti Krnu. Na drugi strani velikana je še en vrh enakega imena, ki z višino zaostaja dobrih sto metrov. Do Krnčice sva se vrnila po grebenu. Z izjemo malček zabeljenega prehoda, ki se ga lahko tudi obide, ni večjih težav.
Kot protiutež mračnemu vzdušju, ki naju je spremljalo zaradi človeške morije v teh gorah, so nebo dobršen del dneva preletavali veliki ptiči – beloglavi jastrebi. 
Z dolžino dobrega metra in z razponom peruti, ki lahko doseže skoraj trikratnik omenjene merske enote, je eden izmed največjih (občasnih) prebivalcev našega gorskega sveta. Precej časa sva sedela in opazovala njihovo eleganco v zraku. Pristajali so na izpostavljenih pečinah, nato pa vedno znova vzletali in jadrali s pomočjo termike ter vmes le redkokdaj zamahnili s perutmi. Zaradi »recesije« manjkajo spodobne fotografije, a vendarle nama je uspelo dva najbolj korajžna ljubitelja višav prenesti na ekran. Zaradi vse bolj onesnaženega okolja jih je dandanes vedno manj. Beloglavi jastrebi iz balkanskih držav (nam najbližje ga bomo sicer srečali na Cresu) že dlje časa vsa poletja preživijo v alpskem svetu, kamor jih zvabijo velike črede ovac, ki se pasejo na visokih planinah. Očitno je pašni svet pod Krnčico zelo primeren za njihov jedilnik, saj se prehranjujejo z mišičnim tkivom in drobovjem nedavno poginulih živali, kot tudi z razkrajajočim mesom. Pod Lopatnikom sva zvečer v živo doživela, kako je to videti. Od nesrečne ovce je ostalo bore malo …
S Krnčice sva sestopila v severni smeri do sedla med njo in Skutnikom (2074 m). Na travnat vrh, kjer je tudi veliko ostankov svetovne morije, sva se 
povzpela mimo 
dveh votlin. Malo je treba poplezati, a za izurjene gornike ni večjih težav. Nato sva »skočila« še na Lopatnik (2012 m) in z poslavljajočim se dnevom sestopila po mulatjeri na planino Zapleč in naprej v dolino. Osvežitve ni bilo treba iskati med potjo domov, tako kot pri prejšnji objavi. Na izhodišču je zanjo več kot dobro poskrbljeno …