Treking v Peruju. Lahko peš, lahko pa tudi s kolesom. Oboje je idealno.

Treking v Peruju. Lahko peš, lahko pa tudi s kolesom. Oboje je idealno.

Perujski dvojec

Treking Santa Cruz-Llanganuco v Cordilleri Blanci je najbolj priljubljen v okolici Huaraza, pohodniškega in alpinističnega središča Peruja. Če ga narediš od zadaj naprej, se pot dva dni blago vzpenja in telo se počasi privaja na višino. Zaradi aklimatizacije se vse več ljudi odloča za tako smer. Tudi sam sem se in sem šel na pot najprej peš. Vrnil sem se s kolesom, ki sem ga naložil na osla. Smer: prelaz Punta Union, 4750 metrov.

Njegovo in njeno jezero

Pred mnogimi leti sta na ozemlju okoli današnjega Huaraza živeli dve bogati družini, ki sta si lastili velike kose ozemlja. Zaradi prevlade sta ves čas prihajali v spore. Ena je imela pogumnega sina Huascarja, druga prelepo hčer Huandy. Ljubezen je vzklila takoj, ko sta se zagledala. A očeta nista dovoljevala njune medsebojne naklonjenosti, zato sta se mlada zaljubljenca skrivaj dobivala v okoliških gorah. Neke noči ju je videlo oko izvidnika in ju izdalo. Privezali so ju drug proti drugemu, vsakega na svojo goro, pod kateri sta se zatekala po nedovoljene stekleničke opojne ljubezni. Ker se nista mogla več niti dotakniti, sta tako jokala, da so se njune solze v mrazu spremenile v ledenike in ti počasi v gore. Huandy danes poznamo kot Huandoy, Huascarja kot Huascaran, s 6768 metri najvišji vrh Peruja in nasploh v tropih. Ledeniki izpod teh gora napolnjujejo prekrasni turkizni jezeri Llanganuco: Orconcocho in Chinancococho. Njegovo jezero. In Njeno jezero.

Prepovedana ljubezen je pravljična, vznemirljiva in skrivnostna. Tako kot vsa veriga Cordillere Blance. Ni čudno, da je treking Santa Cruz-Llanganuco v Cordilleri Blanci med najbolj priljubljenimi v Južni Ameriki. Je lep in ne tako zahteven. Ko bo popotniška srenja bolje spoznala še sosednjo verigo Huayhuash, se domačinom ne bo treba bati za preživetje. Čudim se, da se v Huarazu znajde razmeroma malo ljudi, sploh če ga primerjam s Cuscom kot izhodiščem trekinga po inkovski poti na Machu Picchu. A morda je tako še bolje …

20 000 življenj pod plazom

Kako blizu sta si bila Huandy in Huascar, lahko občuti vsak, ki se pelje čez 4768 metrov visok prelaz Portachuelo. Za trening sem naložil kolo na kolektivo, majhen kombi, ki pelje med vasmi v dolini Huaylasha, med kordiljerama Blanca in Negra. V mestu Yungay smo vstopili v dolino pravljičnih jezer Llanganuco in se vili naprej po ovinkasti makadamski cesti vse do vrha prelaza pod najvišjo tropsko goro sveta. Tu sem izstopil. Mogočni Andi so bili osupljiva kulisa spustu po isti poti nazaj, kjer sem tik pod jezeri zavil na pešpot Marie Josefe. Tu se je začel pravi kolesarski užitek z malo adrenalina. Makadam zamenjajo zemlja, skale in na travniki. V vasi ob glavni cesti mi spet zastane dih ob pogledu na Huascaran. Vidna je pot plazu skalovja, snega in ledu, ki je po potresu leta 1970 pod seboj zasul vas Yungay s skoraj vsemi 20 tisoč prebivalci. Največja katastrofa v Andih vse do danes.

Slutnje se potrdijo

Lastnik turistične agencije vodič Qiqe ni noben frajer in prav nič aroganten. Zato sem se z veseljem pridružil skupini, ki jo je peljal njegov vodič in kuhar Carlos. In se prvič podal tudi v osrčje Cordilere Blance, od doline Santa Cruz proti jezerom Llanganuco. Štiri dni hoje, z najvišjo točko na skoraj 5000 metrih.
Težav z višino ni bilo, saj smo se dobro prilagodili na razmere in počasi vzpenjali. Vreme se je kljub že kar poznemu septembru dobro držalo, in bolj ko sem počasi hodil navzgor, bolj se je potrjevalo moje ugibanje, da bi bila pot idealna za kolo, le začeti bi bilo treba na drugi strani, nad jezeri, s prelaza Portachuelo, med gorama Huandoy in Huascaran. In tako sem tudi storil.

Kolo na Hansovega osla

Malo je bilo kolesarjev v Huarazu. Na poti sem jih sicer srečal nekaj, a so bili bolj dolgoprogaši na poti od Aljaske proti Ognjeni zemlji, z zelo utrjeno zadnjico in najbrž že nekaj časa neplodni. Moje prepričevanje nekaterih popotnikov, ki sem jih srečaval po barih Huaraza, naj si sposodijo kolo in se pridružijo, ni obrodilo sadov. »Presnete riti, grem pa sam!« Skočil sem še do Qiqeja, da mi pove, ali bom osla dobil na poti ali mi ga bo on priskrbel. »Neki prijazni Švicar gre jutri na pot. V isto smer kot ti. Najel je kuharja, vodiča, šotor, arriera in dva osla,« se je smejalo Qiqeju, še bolj pa meni. Prijazni Švicar je naslednji dan v plačanem paketu fasal še mene in »Joška« (moje takratno gorsko kolo).
Hans je bil nekaj let starejši od mene, vendar brez večjih popotniških ali gorskih izkušenj. Zaželel si je iti na trek v nasprotni smeri, kot to dela večina, in meni je to prišlo zelo prav. Ponujenemu denarju za dodatno otovoritev osla se je le nasmejal in tako je ta končal tam, kjer mora – pri arrieru, lastniku osla. S sabo me je vzel, »ker ni ravno veliko ljudi, ki bi prekolesarilo to pot«. Res, na leto jih je morda za prst ene roke. »In ker si pot že prehodil. Pa še špansko znaš,« je še dodal. Ja, hvala, Hans. Kdo bi zdaj moral plačati pivo?

Zgodaj zjutraj smo natovorili kolektivo in se zapeljali po že poznani poti do prelaza Portachuelo, kjer sem izstopil. S Hansovim vodičem sem se dogovoril, da se bomo dobili kar v prvem taboru, ki sem ga poznal še s prvega treka. Do njega me je vodila pot na drugo stran prelaza, proti Yanami, in potem mimo neke male vasi proti prelazu Punta Union. Pod njim se je končal prvi dan zame večinoma kolesarske poti, v upanju, da se vreme ne bo skisalo.

Trije letni časi v enem dnevu

Molitve so bile uslišane, vsaj zjutraj je kazalo tako. A bolj ko smo se bližali prelazu Punta Union, manj smo videli. Modro nebo so že davno zastrli sivi oblaki, izgubil sem tudi Hansa, osle in Joška. Snežna nevihta. Na srečo se je hitro umirilo. Po petih urah počasne hoje sem prišel na vrh prelaza Punta Union, pripravljen na spust svojega življenja. Nebo se je odprlo ravno toliko, da sem videl, kje peljati. Do našega drugega tabora sem imel dobro uro zahtevnega, ponekod strmega spusta po skalnati serpentinasti poti. Večkrat sem moral kolo prijeti in ga nekaj metrov tudi nositi. Čelada na glavi mi je poleg varnosti vlila še ščepec poguma, tako da sem kar hitro skakal čez stopnice in skale ter peljal v ovinke.

Pod vplivom adrenalina sem v tabor prišel veliko pred ekipo. Močno je pihalo in nestanovitno vreme je že kazalo svoje zobe. Preklinjal sem zastrte poglede na Alpamayo in ugotovil, da sem tisti dan doživel že tri letne čase. Le o poletju ni bilo sledu. In tako je v pogorju Cordillere Blance lahko vedno. Še najbolj stanovitno naj bi bilo od junija do avgusta.

Za sladico ženski nogomet

Ko je v zgodnjem jutru nad sveže pobeljenimi vrhovi zavladalo sonce, sem Hansu in njegovemu kuharju pomahal v slovo. Rahla naklonina, predvsem navzdol, je omogočila zabavno vožnjo po gorskih poteh in brezpotjih. Seveda sem sem in tja moral stopiti s kolesa, ga nositi tudi po sto metrov, a kljub temu se je dalo prevoziti več kot 95 odstotkov. Prav na koncu, ko se gorska pot poveže s cesto, mi je počila guma. »Pet minut pa bo zaflikana,« sem se nasmehnil fotru in mami, ki sta zmajevala z glavo in naprej obirala bližnje grmovje. Stal sem v konjskem dreku in švical ter odganjal muhe in preklete komarje, ki so navalili na adrenalina polno kri. Pa naj še kdo reče, da nad 1000 metrov ni komarjev!
Zadnje kilometre do vasi Caraz pelje lepa cesta. Mimogrede sem nabasal na vaško veselico. Ponudili so mi ribji ceviche (kosi postrvi, namočeni v limonin sok, začinjeni s koreandrom in čebulo) in sok. Potem so me povabili na igrišče. Za nekaj minut sem postal najboljši igralec nogometne tekme – med ženskami! Ženski nogomet na 3500 metrih! Tako sem končal enega najlepših kolesarskih trekingov na svetu.

Kolesarska gverila

Naslednji dan sem moral priti do Caraza in naprej do 67 kilometrov oddaljenega Huaraza. Od tam pa naslednji dan z avtobusom v Limo, kjer naj bi se srečal s svojimi bodočimi sopotniki. A vse le ni šlo tako gladko.

Kmetje v Peruju zelo radi stavkajo, pljuvajo po gnilem kapitalizmu in podkupljivih politikih. Vse lepo in prav. Ampak ne vem, zakaj vedno, ampak vedno, zaprejo ceste?!? Na moji kolesarski odisejadi na poti okoli jezera Titicaca so na njih zmetali kamne in postavili lesene zapornice. Kolesarje so kot izjeme spuščali skozi, saj se veliko lokalcev vozi na delo, v šolo, na polje ali tržnice. Ko sem v Carazu slišal, da avtobusa za Huaraz ni, mi je obstalo srce in njok v grlu ni hotel naprej. Lokalci so mi najprej povedali, da ni nobenega prevoza med stavko, to je vsaj dva dni. Nato so mi odsvetovali preboj s kolesom, saj naj bi na cestah ležala drevesa in goreči avtomobili. Nič kaj prijetne informacije, ampak glede na izkušnje s Titicace, ko so nas prav tako strašili, sem vedel, da so to le govorice. In odločil sem se, da bom šel s kolesom.

Na začetku sem srečaval taksije, ki so mi trobili za ritjo in veselo vozili mimo. »Kam pa, če je baje vse zaprto?« sem zatulil enemu in mahal, naj ustavi. »Le slabih deset kilometrov naprej do vasi, kjer je blokada,« mi je razložil. Kolo sva naložila v prtljažnik in na poti pobrala še dva kmeta. Ustavili smo se pred blokado na začetku vasi. Skozi niso pustili, tako da smo morali nadaljevati peš oziroma s kolesom. Počasi sem se tako mimo gum, ogromnih skal, kamenja, razbitih steklenic in debel prebil do Yungaya, na dobro tretjino poti med Carazom (kjer sem začel) in Huarazom (kamor sem bil namenjen). Blokade so bile pri vhodih in izhodih iz mest, ponavadi kako podrto drevo, ki je popolnoma zapiralo cesto, tako da z avtom mimo res ni mogel nihče.

Ta mlačni in štrajkbreher

Na izhodu iz Yungaya se je polnil avtobus francosko govorečih, po cipresah dišečih Kanadčanov. Perujci imajo svoj izraz za starejše občane – tibios, mlačni. Ja, popolnoma hladni res še niso bili. Nagovoril sem njihovega lokalnega vodiča in prosil, naj me vzamejo s sabo. Pokazal je na kanadskega vodiča, ki pa me je zavrnil, češ da je tibiose že tako strah. Nekaj minut sem jih še gledal, potem pa vzel usodo v svoje roke. Po francosko sem jih pozdravil in po angleško prosil, naj mi pomagajo. Naj odpeljejo proti Huarazu tudi naju z Joškom. Moledujoč pogled je zmagal. Peljali smo se kakšnih pet kilometrov, ko smo trčili ob novo blokado. Tokrat počez postavljen tovornjak. Po prepričevanju so nas spustili skozi, vendar je bilo čutiti napetost in negotovost med ljudmi. Ustrašili so se in zahtevali, da gremo nazaj. A je šofer kljub negodovanju peljal naprej, dokler ni proti nam šla množica približno stotih razjarjenih kmetov z vilami, grabljami, kamni in baklami v rokah. Takoj sem zahteval, da ustavimo. Šofer je v tistem zavil na dvorišče restavracije (kako primerno) in bil sem prvi, ki je skočil z avtobusa. »Pred mano je vendarle veliko več let kot pred drugimi potniki …«

Zatekli smo se k šanku. Zunaj je bilo slišati pregovarjanje in vpitje. Šoferju so očitali, da ne drži z lokalci in kmeti. Štrajkbreher. On se je branil, češ da so to ugledni turisti, botri preživelih otrok potresa izpred več kot tridesetih let. Ko se je malce umirilo, sem stopil ven, se nonšalantno usedel na kolo in odpeljal. Čutil sem njihove oči na hrbtu. »Me bodo tam naprej spustili skozi?« sem prekinil tišino. »Tu čez boš prišel, za naslednjo vas pa ne vemo. Srečno!« »So rekli srečno?« Napetost je popustila. Ja, srečo bom res potreboval, pa kak požirek domačega šnopsa tudi. Za pogum.

Policaji, niste slabi!

Do naslednje vasi je šlo gladko. Potem se je malo pred Huarazom spet zataknilo. Na cesti je bilo toliko vejevja, debel, zemlje in predvsem čedalje več razbitih steklenic, da si nihče ni upal naprej. Ne peš ne s kolesi. Šele ko so z druge strani prišli nasproti in nam tako pokazali, da se da, smo se opogumili tudi mi. In šli. Peš. Počasi. In v temi prišli do zadnje vasi pred Huarazom, kjer mi je na črepinjah razgnalo gumo. Hudič je bil, da sem nekje izgubil tlačilko. In sreča, da se mi je to zgodilo dvajset metrov od kolesarske delavnice. Tedaj so prišli mimo policaji, me po kratkem dogovarjanju skupaj s kolesom zbasali v avto in prek zadnjih ovir mirno pripeljali v Huaraz. Obljubil sem jim, da bom omenil, da policaji v Peruju le niso tako slabi. Res niste slabi. Ne vsi. In ne vedno.

Ja, seveda, kolo sem še tisti večer prodal in je največje kolo, na voljo za izposojo v Huarazu. Pa tudi v Limo sem prišel. Z velikim nasmeškom in toplimi nogavicami za vsakega izmed kolegov sem le petnajst minut čakal na letališču Jorge Chavez. Letalo je imelo k sreči debelo uro zamude …

Besedilo in foto Rok Kofol