Terske doline, zahodni rob slovenske poselitve.
Terske doline, zahodni rob slovenske poselitve.
Sam Bouh nam jih je dal
Terske doline so v zadnjih letih priljubljen cilj slovenskih avtobusnih »ekskurzij« upokojencev, vernikov, strokovnjakov različnih smeri, planincev itd., ki se ustavljajo v glavnem v Bardu. Ta lepa visoka vas je po zaslugi profesorja Viljema Černa kulturno in po zaslugi župnika Renza Calligara tudi versko središče Terjanov.
Ter je sin planin, ki si kot včasih hudourna alpska reka utira strugo skozi ozko in strmo predalpsko dolino, potem pa se razlije po široki furlanski prodni nasutnini. Vmes jemlje k sebi potočke, ki so ob njegovem zgornjem toku urezali nekaj sosednjih dolin, na ravnini pa si priključi še Nadižo in Idrijo, torej tako rekoč vse vode Beneških Slovencev. Že čisto pri morju, pri Turjaku (Turriaco), se skupaj izlijejo v Sočo. Doline, ki jih ustvarjajo Ter in pritoki Karnahta, Reka, Malina in Mališčak, se imenujejo Terska Beneška Slovenija ali kar Terske doline. V približno 30 vaseh in zaselkih, ki so na kar najlepših mestih razsejani po sončnih terasah nad dolinami, prebiva okoli 3000 ljudi slovenskega rodu. Živijo deloma od svoje zemlje in gozda, deloma pa od služb v bližnjih furlanskih mestih, med drugim tudi v Pušji vesi (Venzone), kjer je bilo leta 1976 središče rušilnega potresa. Pušja ves je manj kot sedem kilometrov zračne črte oddaljena od Barda, kar pomeni, da je večina terskih vasi takrat dočakala nujhujši udarec in se sesula. Zato so nekatere zdaj zapuščene oziroma razseljene, veliko pa jih je lično obnovljenih, pri čemer je pod to ličnostjo pretežno izginila beneškoslovenska starosvetnost, vsaj stavbna in agrarna. Ta je zdaj obvarovana v bogatem in živahno oblikovanem Etnografskem muzeju v Bardu, postavljenem s pomočjo goriških muzealcev.
Potres je hudo razmajal, ne pa uničil slovenskih nacionalnih korenin. Tudi ljudsko izročilo – pripovedništvo, glasba, noše in šege – so privlačno predstavljene v bardskem muzeju. Posebno impresivna so ohranjena orodja. V njih je opredmeten slovenski jezik skupaj z mišljenjem in znanjem, ki se prenaša iz roda v rod. Vse, kar je terskega ohranjenega in kar je v vasi najboljšega, je zbrano okoli zgodovinarja in pesnika, profesorja Černa, ki je imel moč in voljo premagati italijanske nacionalistične ovire. Kmalu bo 40 let, kar je ustanovil Center za kulturne raziskave, nadnacionalno ustanovo, ki skrbi za povezovanje Slovencev, Italijanov in Furlanov, pa tudi za ohranjanje slovenstva.
Bardo, ki je beneško ime za brdo, čeprav na novo pozidan, je svojo istovetnost ohranil z imeni svojih ulic ali kotičkov. Napisne table, kot so Za vasjo, Tam na meji, Zakostanj, Tarh in druge, so spomeniki najzahodnejšega slovenstva in tudi slovanskega jezikovnega areala v Evropi. Na novo pozidana bardska cerkev je tudi čedermaški spomenik, ne le zaradi vere, ampak trmaste zvestobe domači govorici. Župnik Furlan se je naučil slovensko, dottore in don Calligaro je postal »duhounik od Barda anu Zavarha«. V župnijskem arhivu je našel že zdavnaj pozabljene slovenske pesmi, ki so jih Terjani spet začeli peti pri nedeljskih mašah. Sam Buoh ga je prinesel; pri tem pa je kot nekoč Čedermac moral na zagovor pred svojega škofa in italijansko oblast. In je pred njimi ubranil svojo zvestobo izvirnemu poreklu Terjanov. V treh bogato opremljenih knjigah z naslovom »Boava besieda« (božja beseda) je izdal mašna besedila (odlomke iz Svetega pisma) za terske »cierkve« v terščini, ki je za matičnega Slovenca bolj razumljiva kot rezijanščina. »Slieči, Geruzalem, oblieko žalosti anu nesrenćnosti: oblieči se raunosti anu velikosti Boa. Ovij se z Boavo liepostjo.« (Besede, ki bi jih Terjani smeli nesti v nesrečni Jeruzalem in jih na lističu zatakniti v Zid objokovanja.) Tudi terski govor je nekakšen živ muzej, muzej slovenskega jezika.
Tržaški profesor Pavle Merku, ki je raziskal terski govor, v svojih bogatih razčlembah navaja tudi slovenske arhaizme (na primer viniko za trto, brino za smreko, plisko za pastirico, sirjavac za tur, lonice za senene kopice). Slovenci, ki imamo večno zadrego, kako po domače imenovati moško spolovilo, bi se tozadevno smeli izraziti po tersko, kjer se stvari lepo reče pek. A obenem profesor ni našel besed za priboljške v hrani (potice in peciva), sploh za beli kruh, le obilo imen za krompir, ječmen, fižol in repo; in za trpko kraljico terskih jedi polento. Ker je ob Teru več moče in je sonce silovitejše kot višje v Alpah, se narava žene k siloviti rasti. Svet je v znamenju vertikal, celo zavite ceste, vse je v znamenju reliefa, ki je poln strmin in bistrih voda. Te strmine so bile prenaporne za osvajalce, zato je tu ostalo revno zakotje, etnični žep, dvojezičje, ki italijanskih oblasti preveč ne moti. V zakotju lahko z njim legitimirajo svojo sicer sporno skrb za narodnostne manjšine.
Terske doline so silovito lepe in doživljajsko nepozabne tudi za tistega, ki mu ni mar zgodovine in »slovenstvovanja«. Z gore Zajavor (M. Zaiaur – 1815 m) se lepo vidi po Reziji in Beneški Sloveniji. To je prvi vzhodni vrh Mužcev, ki ločijo Rezijo od Terskih dolin. Na južnem vznožju Mužcev so pri vasi Mužac (Musi – 633 m), kjer živijo sami Meršoli (Mercshioli), izmerili doslej največjo količin padavin na poselitvenem prostoru Slovencev: z dolgoletnim povprečjem 3313 mm. Tu se začenja Terska dolina, tu izvira Ter. 
Vanj se steka potok Meja. Ob njem pridemo do kraja Ta na Meji (Passo Tanamea – 851 m), s katerega pelje na sever dve uri dolga planinska steza št. 727 najprej na sedlo Zajavor (Bocchetta di Zaiaur - 1606 m), potem pa še na levo proti vrhu Zajavorja. To je del poti dr. Henrika Tume, ki jo je utrlo Slovensko planinsko društvo iz Trsta. Južno se od Ta na Meje začne ob modrih markacijah (ko pridete po cesti dober kilometer mimo vojašnic do gozda) pot SPD na Viškorško goro (Gran Monte). Do nje je dobri dve uri. Z nje je najlepši pogled na Terske doline. Če vas kdo čaka na južni strani te gore, je do ceste oziroma lepe vasi Viškorša (Monteaperta – 608 m) spusta za dve uri. Pot je privlačna, ponekod strma in vijugava, ponekod vsekana v skalo in skrita v gozdičih. Živa prispodoba življenja v Terskih dolinah.
Besedilo in foto Željko Kozinc