Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Polovnik

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected]

 

Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 5. avgust 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6347

Krn z Velikega vrhaGorniška potepanja: Če bo kdo šel po »najini poti« čez Polovnik, mu priporočam zelo dolg, a ne prevroč poletni dan, obvladanje hoje po brezpotju in neoznačenih poteh ter zvrhano mero kondicije in vzdržljivosti, saj bi se tole najino vandranje po uradni vodniški časovnici verjetno približalo dvajsetim uram.


Visoko nad Sočo

 
Da krasná hči planin zaradi Polovnika naredi velik ovinek na svoji poti proti Jadranskemu morju, čivkajo že vrabčki na strehi. Morda so nas o tem učili že pri osnovnošolskem zemljepisu, ali pa sem si že kot mulc to dobro zapomnil ob prebiranju vodnikov. V vsakem izmed njih tudi piše, da je prečenje Polovnika velik logistični problem. Doma sem se pred turo s pomočjo vodnikov in zemljevidov kar nekaj časa ukvarjal s tem. Kako namreč prehoditi greben, brez kakšnih posebnih dodatkov v obliki prevoznih sredstev. Andrej Stritar predlaga, da začnemo na planini Zaprikaj (1200 m) in zaključimo v Logu Čezsoškem (340 m). Dva avtomobila torej. Ni prišlo v poštev. Drugo plehnato škatlo Greben Polovnika nad MagozdomMulatjera čez strmo pobočje Moriznesva prodala takoj, ko sva pred desetletjem začela živeti skupaj, saj nama je bila samo v napoto, pa tudi če bi jo imela, se v Posočje ne bi želela prevažati vsak zase. S seboj bi lahko vzela najini kolesi, vendar sva se na izhodišču znašla brez njiju. Pozabljivost? Malo verjetno. Trma? Ja seveda, kaj pa drugega ... Avtostop, rafting in ostale možnosti vrnitve do izhodišča, sva prav tako trmasto prečrtala s seznama. Grebena sva se lotila pošteno, kolikor se to v današnjih motoriziranih časih sploh še lahko naredi. Aja, kje sva pravzaprav začela? Ker nama je bila pot do planine Zapleč poznana že od prečenja Krnčice, sva našla v vodniku drugo, precej lepšo možnost pristopa na greben. Mulatjero iz Magozda, ki vodi do opuščene planine Dolec med Pirhovcem in Velikim vrhom. Seveda je to pomenilo, da bova na najzahtevnejšem (beri najlepšem) delu prečenja od Velikega do Krasjega vrha, uživala v obeh smereh, kar bo turo še podaljšalo, a dolg junijski poletni dan je bil na najini strani. Ker pa bi se bilo zvečer popolnoma brez pomena vračati navzgor do vasi, sva začela na enem od najnižjih izhodišč v Julijskih Alpah, pri Napoleonovem mostu v Kobaridu. Če zemljevidi ne lažejo, Soča pod njim teče na borih dvesto metrih nad morjem.

Od mostu sva že pred šesto uro zjutraj zastavila proti znanemu dragulju. Slap Veliki Kozjak je šumel v kotanji, midva pa sva se po prijetni poti vzpenjala mimo cerkve sv. Ane, ki sredi košenic pod Magozdom vabi k počitku. Opuščena planina Dolec med Pirhovcem in Velikim vrhomTisoč petsto metrov nad SočoZ grebenom Polovnika v ozadju je neopisljivo lep alpski prizor. Za vasjo, kjer so nama dobro jutro z glasnim laježem zaželeli človekovi najboljši prijatelji, je bilo treba uspešno poloviti nekaj razcepov do grape Globoščak. Pred njo naju je pozdravila kapelica. Na drugi strani grape sva se začela vzpenjati po zložni mulatjeri, čez sicer zelo strmo pobočje, Morizna imenovano. S skale pri lovski koči na približno 1100 metrih je izvrstno razgledišče na soško dolino, ki je bila tukaj že precej globoko pod nama. Prijetna pot se nadaljuje vse do opuščene planine Dolec. Olajšana za polovico najinega popotnega tovora, ki naju je varno (predvsem pa na suhem, saj je nekajkrat začelo pršiti) počakal v enem od spominov na prvo svetovno vojno, sva bila kmalu na dvoglavem Velikem vrhu (1764 m). Z vetrom v laseh in z resnično vrtoglavimi pogledi na Sočo, naju je neslo po grebenu na Krasji vrh (1773 m). Nekajkrat sva že mislila: »Najvišja točka je dosežena,« pa je bil vedno »le« vmesni vršič. Nič zato. Je bilo dlje časa lepo ...

Ob vpisni knjigi na najino začudenje ni bilo nikogar. Vanjo sva napisala »prečenje Polovnika« in še v drugi smeri preizkusila brezpotni del grebena. Izbirala sva drugačne prehode kot sèm grede. Zadnji del pod Velikim vrhom od daleč malo straši, a vedela sva, da naju tam že pričakuje vojaška pot. Vreme se je vseskozi igralo z nama. Kolikor je zmočil dež, je nato posušilo sonce. In tako vedno znova ... Z drugim nahrbtnikom, ki naju je počakal na suhem, smo bili nazadnje na istem, le da sva bila midva vmes tudi malo mokra.

Nadaljnjemu opisu prečenja v vodniku, težko kaj dodam. Vse štima, kot bi se lahko reklo. Vzpon na Pirhovec (1661 m) ne predstavlja težav, pri (na prvi Greben Krnčice in Krn z Velikega vrha. V "nižjem nadstropju" Debeljak in Krasji vrh.S Krasjega vrha nazaj na dvoglavi Veliki vrh (v ozadju)pogled zahtevnem) sestopu pa zopet pomaga stara vojaška pot. Sledi vzpon na Špik (1482 m), Nad Pečem (1458 m) ter mimo nekdanje planine Polovnik še na Vrh Travnika (1476 m) in Veliki Polovnik (1471 m), ki je dal ime celotnemu grebenu. No, vsaj občasni obiskovalci mu tako rečemo. Domačini se najbrž ne bi strinjali. Vzponi in sestopi med omenjenimi vrhovi niso veliki, je pa pot precej zaraščena, zato kratke hlače niso najprimernejše. Tudi zato ne, ker je Tine Mihelič v svojem delu zapisal: »Čuvaj se kač!« Midva nisva srečala nobene, vendar to še ne pomeni, da jih res ni. Biserka se je znašla s pomočjo nogavic, ki jih je na kritičnih delih potegnila čez svoje »tričetrtinke«, jaz pa ... Ah, kaj bi jamral. Še dobro, da me ni na (skoraj) nobeni fotografiji ...

Mimo lovske koče na levi strani sva dosegla razpotje. Dobrih štiristo višinskih metrov pod Velikim Polovnikom sta namreč na voljo strma in položna pot do Soče. Ker dan ni bil več najbolj mlad sva izbrala prvo od obeh možnosti. V Log Čezsoški sva bolj padla kot sestopila. Zavoji so ostri, zato je bilo treba kar dobro paziti, da nisva na katerem odletela. Za dodatno popestritev dogajanja je skrbelo listje, ki je spretno prikrivalo kamenje in korenine na bolj ali manj zapuščeni poti. Njen začetek je nad vasjo zelo težko najti, ker je spodnji del še najbolj uničen. Zakaj je tako, je Biserki zaupal njen šef, ki v zeleni obleki hodi tam naokoli. Nama pot ni predstavljala težav, pravzaprav sva bila zelo zadovoljna z njo, ker naju je zelo hitro pripeljala v dolino.

Dan se je prevesil v večer. K sreči ni bilo treba na drugo stran do glavne ceste. Po Soči so se spuščali še zadnji uživači v gumijastih čolnih. S strumnim Na koncu grebenakorakom sva jim sledila po gozdni cesti proti Prevejku. Tam je bilo treba najti stezico, ki naju je mimo osamljenih jezdecev pripeljala do pogleda na Trnovo. Čez most sva dosegla vas. Vodne zaloge so nama že davno pošle, čeprav je dan prizanašal z vročino. Nisva bila prva s podobno težavo, a od te ugotovitve ni bilo prav nobene koristi. »Zunanja pomoč« za dve trmi seveda ni bila dovoljena, čeprav naju je vabilo veliko odprtih vrat. Za kratko sva stopila na asfalt glavne ceste, a jo že nad prelepim tolmunom Otona zapustila ter nadaljevala po prijetni Napoleonovi poti. S pomočjo viseče brvi pri izlivu Kozjaka sva prečkala Sočo in skupaj s temo ob devetih zvečer dosegla most, ki mu je »ime« tako kot zadnjemu delu poti. Bilo je tako lepo, da bi šla še enkrat. Morda ne naslednji dan, a zagotovo se bova še vrnila. Morda na drug način kot v mladostni zagnanosti, čeprav sva, roko na srce, tudi med to turo vsakemu količkaj razglednemu vrhu (in teh ni bilo malo!) namenila trenutek večnosti, miru in tišine. Nekajkrat je bil ta trenutek presenetljivo dolg. Pravzaprav je kar trajal in trajal ...

Če bo kdo šel po »najini poti« čez Polovnik, mu priporočam zelo dolg, a ne prevroč poletni dan, obvladanje hoje po brezpotju in neoznačenih poteh ter zvrhano mero kondicije in vzdržljivosti, saj bi se tole najino vandranje po uradni vodniški časovnici verjetno približalo dvajsetim uram. In na trmo ne pozabite. Morda boste te potrebovali še največ. V nasprotnem primeru pa dodatno prevozno sredstvo, ki ni nujno, da se premika (samo) po tleh. Na nebu sva opazila veliko padalcev, a je tudi brez cunje nad sabo pogled na Sočo popolnoma dovolj vrtoglav. Aja, sprašujete, kje sva našla odrešilno vodo? Ne spomnim se več dobro, vem pa, da imava ob vsaki poti domov naštudiranih kar nekaj osvežujočih kotičkov. Najbrž je bil eden izmed njih ...
 

eXTReMe Tracker