Dušana Jelinčiča - Jasmina Luketa na oddelku za slovenistiko ljubljanske FF
Diplomsko delo
o planinski povesti Dušana Jelinčiča
Na oddelku za slovenistiko filozofske fakultete ljubljanske univerze je letos diplomirala študentka Jasmina Luketa z Mosta na Soči z diplomskim delom Planinska povest Dušana Jelinčiča. Pod mentorstvom prof. Mirana Hladnika je celovito obravnavala opus tržaškega pisatelja, izrecno pa je analizirala njegove štiri t.i. planinske oz. alpinistične romane, in sicer
Zvezdnate noči, Bisere pod snegom, Budovo oko in
Umor pod K2. V svoji diplomski nalogi je Jasmina Luketa uvodoma predstavila pisateljevo življenje in delo, nato planinsko povest kot literarno zvrst, kasneje pa še opravila podrobno analizo omenjenih štirih romanov. V naslednjih poglavjih je Luketova analizirala motiv smrti v Jelinčičevih planinskih delih in nacionalno zaznamovanost Jelinčičeve planinske povesti. V posebnem poglavju, ki ga je razdelila na dva dela, pa se je poglobila v ostala Jelinčičeva dela. V prvem razdelku se je posvetila romanom
Tema na pomolu, Ljubezen v času samote in
Martin Čemur, v drugem pa kratki prozi, in sicer povestim oz. novelam, zbranim v knjigah
Srečanje nikjer,
Prazne sobe in
Tisti vonj po Krasu.
Luketova je v sklepu diplomske naloge med drugim zapisala sledeče: »Z diplomsko nalogo sem skušala predstaviti delo pisatelja Dušana Jelinčiča, s poudarkom na analizi njegovih planinskih povesti. Pri tem sem ugotovila, da o planinski literaturi v literarni zgodovini ni veliko napisanega, zato sem se naslonila predvsem na prispevke Mirana Hladnika. Omenjene so tudi nekatere diplomske naloge, ki govorijo o planinski povesti.
Jelinčič je napisal štiri dela s planinsko oziroma alpinistično tematiko. Prvi dve, Zvezdnate noči in Biseri pod snegom, sodita med alpinistične potopise, čeprav presegata njegove okvire in prehajata v pravo literaturo. Odpravarsko vzdušje, ki ga ubesedi avtor, je le nekakšen okvir za razmišljanja, čutenja, čustvovanja in odkrivanja samega sebe. Skupna značilnost obeh knjig so tudi kratka poglavja, črtice, utrinki, ki se povezujejo v celoto.
Tretja knjiga, Budovo oko, prinaša v slovensko planinsko literaturo nekaj novega. Gre za večplastno pripoved, ki prepleta resnične in izmišljene zgodbe, kot celota pa je plod pisateljeve domišljije. In v tem je novost, saj doslej v sodobni planinski literaturi popolne fikcije ni bilo (razen v mladinski literaturi). Avtor preplete tri različne zgodbe, s katerimi skuša prikazati razkol med vzhodnim in zahodnim načinom mišljenja in funkcioniranja.
Umor pod K2 je zadnji Jelinčičev roman s planinsko tematiko, ki tudi prinaša novosti. Je namreč prva slovenska alpinistična kriminalka. Avtor naniza številne umore, ki jih povzroči človeško hlastanje po uspehu in preplete dve zgodbi. Vse skupaj pa tudi tu pripelje do spoznanja, da je med zahodom in vzhodom skoraj nepremostljiv prepad.
V nadaljevanju naloge sem obravnavala motiv smrti v zgoraj navedenih delih. Takšna analiza se mi je zdela zanimiva zaradi dejstva, da ljudje alpinizem pogosto povezujejo s smrtjo, poleg tega pa tudi avtor v svojih delih v resnici zelo veliko razmišlja o njej. Ugotovila sem, da so razmišljanja o smrti zlasti pogosta v prvih dveh delih, v Budovem očesu smrt ubesedi na več različnih načinov (smrti alpinistov na gori), poveže jo z uspehom. V kriminalki pa je poudarek na nasilni smrti, ki je v alpinističnem svetu gotovo nekaj novega.
V poglavju o nacionalni zaznamovanosti Jelinčičeve planinske povesti sem ugotovila, da avtor prekinja tradicijo, ki je obstajala znotraj planinske literature, saj njegova dela z alpinističnimi temami niso nacionalno obarvana.«