Delo, Trip - Blaž Močnik: Nekdaj ponosna, zdaj otožna, a vedno prikupna dežela Čedermacev
Opustele in redko naseljene vasi, mladi so odšli – Trpki pomniki ravnanja s Slovenci Lepi razgledi na Benečijo z alpskimi vršaci v ozadju – Skok v Nadižo – Hmeljska osvežitev za debele štiri evre
Prav poseben del slovenske narodnostne zavesti se skriva v razgibanih in poraščenih hribih znotraj italijanskih teritorialnih meja. Benečija, soseda zgornjega Posočja, nekdaj, ko si je sama določala prihodnost, ponosna in samosvoja, zdaj pa žalostna zaradi zaostalih predsodkov, utemeljenih na nacionalnih razlikah. A kljub temu jo je treba obiskati, splača se jo spoznati. Kolo je za to več kakor primeren pripomoček.
Slovenija je potrebovala »zgolj« pet desetletij, da je zgradila najbližjo povezovalno cesto med Posočjem in Benečijo. Ta nas popelje iz Volč po dolini Kamnice na Kolovrat do mejnega prehoda Solarij. Komur za zajtrk desetkilometrski vzpon ni prenaporen, naj pedala zavrti v dolini, preostalim priporočamo avtomobil. Slovenska Benečija je namreč hribovita dežela, zato ne bi bilo smiselno, če bi zalogo moči porabili že s prvim vzponom.
Kjer se nova cesta priključi stari, se spustimo proti mejnemu prehodu, še prej pa bi lahko prisopihali tudi do vrha Kolovrata, kjer bi si ogledali jarke nekdanje tretje italijanske obrambne linije iz soške fronte. Če je adrenalina preveč za zgodovinsko lekcijo, pa se gre podati v osrčje Benečije. Stari mejni prehod zdaj sameva in je še zmeraj tujek; nikoli se ga niso mogli navaditi niti ljudje na eni niti na drugi strani meje. Ločeval je namreč Slovence, sorodnike in prijatelje.
Vse je v italijanščini
Po krajšem spustu na prvem križišču zavijemo ostro proti vasici Dreka. Na prisojno stran Kolovrata vtisnjeno naselje bolj ali manj sameva. Hrupa in radoživosti otroške igre ni slišati nikjer. Morebiti se iz katere od hiš (mnoge še imajo znamenite ganke) sliši zvok iz televizije. V italijanskem jeziku, seveda. Dreka je hkrati občina, šteje približno 150 starejših ljudi. Za župana so izvolili desničarja iz pete italijanskega škornja. Prireditev Benečanov, ki imajo slovenski pridih, se še nikoli ni udeležil.
Vsak daljši postanek bi bil v teh krajih na žalost prej izguba časa kakor pestro doživetje. Vasi so povečini prazne. Vseeno je zanimivo, ko se pogled razprostre na nadiške doline in hribe z manjšimi gručastimi naselji, ki se ponavadi malce bolj napolnijo zgolj ob koncu tedna. Skozi Laze in Kras, središče občine Dreka, kjer se sami odločite, ali mogočna romaneskna občinska stavba s še večjo tribojnico sodi v ta prostor, se naglo približujemo dolini. Spust je od mejnega prehoda do Hlodiča dolg približno 11 kilometrov. Kolesarji naj bodo previdni, saj lahko senca skrije še tako majhno oviro na cesti, padec pri nič kaj majhni hitrosti na tem delu pa bi utegnil biti zelo boleč!
Z združitvijo Reke in Koderjane naprej proti Čedadu nadaljuje pot reka Kozica (tudi Kozca). Beneška lastna imena so pogosto narečna, čeprav lahko to človeka zmede, saj se zdi, da za eno naselje obstajajo tri imena: italijansko, slovensko in beneško (Clodig, Hlodič, Hlocje). Pri spomeniku vsem rudarjem smo želeli preveriti, kaj nam zanimivega ponuja informativna tabla. Prebrali nismo nič prida, vse je pisalo v italijanskem jeziku. »Kar naj pišejo zgolj v italijanščini. Še sicilijansko narečje naj pripišejo. Si opazil, da so ponekod slovenska imena na tablah prepleskana? Sicer je pa vidno, koliko turistov imajo tukaj, kajne,« je sredi še enega mesta duhov dejal Peter, naš tokratni kolesarski spremljevalec, in pribil: »Sicer pa je čudno, da je sploh še kdo ostal v teh vaseh, tako kot je oblast tukaj ravnala z ljudmi.«
Od tod nadaljujemo proti Čedadu. V Lesi prečkamo Kozco, kjer naš pogled pritegnejo manjša rečna korita, od koder nam maha kipec device Marije. Teh je v Benečiji povsod polno. Po lahkotnem pohajkovanju skozi Kozco in Dolenjo pridemo do naselja Škrutovo. Tu imamo na izbiro dve možnosti. Za trpežnejše kolesarje naj bo cilj samostanska cerkev na Stari gori, družinski izletniki pa naj nadaljujejo proti Čedadu in matični Sloveniji. Če sledimo levemu odcepu, najprej prispemo do Svetega Lenarta ali Podutane, od koder bo sledil zahteven devetkilometrski vzpon skozi Utano in Jajnik. Pogledi na Benečijo z alpskimi vršaci v ozadju so izjemno lepi.
Stara gora, priljubljena med Slovenci
Mi smo se odločili, da bomo šli okoli zadnjice v žep, zato smo pot nadaljevali do Mostu (Muost), ki je meja med Beneško Slovenijo in Furlanijo. Sledili smo levemu odcepu za Staro goro po levem bregu Nadiže, kjer si lahko vzamemo čas tudi za hitro osvežitev v prijetno topli reki. Pred Čedadom nas ob cesti pozdravijo znamenite furlanske hiše, ki vsaka po sebi dokazuje razkošje dežele. V Čedad vstopimo skozi stranska vrata in nato zavijemo navkreber za Staro goro. Vzpon, ki štrli iz furlanske ravnice, na skoraj devetih kilometrih pojenja le za malenkost. V poletni pripeki ga bodo imeli tudi najbolj jekleni dovolj, nekoliko manj utrjeni pa si bodo nedvomno precej obogatili besedni zaklad. A nič ne de, menda se lahko še danes v mogočni cerkvi Matere božje izpove v slovenskem jeziku. Stara gora je priljubljeno romarsko središče, ki ima za Slovence poseben pomen. Starogorski rokopis je namreč eden najstarejših rokopisov slovenskega jezika. Vsebuje očenaš, apostolsko vero in starejšo različico zdrave Marije, nastal pa je ob koncu 15. stoletja.
Od tod se spustimo do Svetega Lenarta in po isti poti do Mostu. Mi smo se odpravili še na obisk v Furlanijo na drugi strani Nadiže, a kmalu obžalovali, ker smo za dva hmeljeva napitka, resda poželjivo mrzla, odšteli osem evrov. Do mejnega prehoda Robič nato mimo središča Benečije v Špetru premagamo 14 kilometrov ravne ceste z občasnimi manjšimi nakloni. Do Kobarida ni več daleč, in čeprav z nekoliko težkimi nogami vrtenje pedalov v senci dolgega lipovega drevoreda ni prevelik napor. V Kobaridu se je priporočljivo izogniti prometu, zato prečkamo Sočo in se proti upravnemu središču Posočja odpravimo skozi Ladra, Kamno, Volarje, Gabrje in Dolje. V Tolminu naj bi vam za celotno omenjeno pot na števcu pokazalo, da ste premagali 90 kilometrov. Nekaj drugega pa vam bo dalo vedeti, da zdaj lahko pojeste vola.
Blaž Močnik