Delo, 26.10.05 - Polona Malovrh: V Taborskem vrtu in Špicbergu stvarnica vse ti ponudi
TRIP
Ob rumeno-zelenih markacijah
V Taborskem vrtu in Špicbergu
stvarnica vse ti ponudi
Ljubitelj pohodništva, narave in planin, Trboveljčan Brane Vrečar, je Tabor in Ostri vrh nad Trbovljami znova naredil privlačna – Zakaj bi osvajali le najvišje vrhove, ko pa se tudi z nižjih ponuja prijeten razgled?
V zasavskih gorniških in turističnih arhivih bo zagotovo ostalo zapisano ime Braneta Vrečarja, Trboveljčana, ljubitelja narave in planin, zanesenjaka, ki je že pred dvema letoma namenil vzpetinam okrog Trbovelj poleg verzov, kot se rad pohvali, tudi nekaj precej bolj konkretnega, s čimer pa se, žal, niti po dveh letih še ne znata dovolj pohvaliti niti lokalna skupnost niti tisti, ki se v Zasavju poklicno ukvarjajo s turizmom in pohodništvom.
Več tisoč metrom zaraščenih, neutečenih in zapuščenih poti, ki iz doline vodijo do vzpetin v okolici Trbovelj, je Vrečar posvetil ves svoj prosti čas in jih v nekaj letih očistil ter otrebil navlake, jih naredil znova dostopne in privlačne, jim ponekod dodal nov odcep in do vrhov, če ni šlo drugače, tudi po srnjih poteh, utrl celo kakšno novo smer. Človek bi rekel, da je dobesedno izumil nove trboveljske pohodniške cilje, nekakšne panoramske poti, lokalne naravne parke in vrtove – in bil uspešen.
Vse več ljudi se srečuje na »Vrečarjevih« poteh: nekateri hodijo nanje čakat sončne vzhode, drugi razgibavat telo in duha, tretji preprosto uživat v razgledu na Posavsko hribovje in spodaj ležeče zasavske doline s strani, s katerih jih doslej niso bili vajeni opazovati. Povsem nov razgled na »staro« v Zasavju ponujata očesu naravni park Špicberg in Taborski vrt.
Da je bil na poteh proti Ostremu vrhu, kot se uradno imenuje Špicberg, vzpetina na zahodu trboveljske doline, in proti Taboru, to je 697 metrov visokem hribu nad Klekom, na delu Brane Vrečar, se pozna po posebnih markacijah v zeleno-rumeni kombinaciji.
»Planinci se nekako niso strinjali, da bi uporabil njihove rdeče-bele simbole, zato sem se odločil za svoje,« pravi Vrečar, ki je po neuspelem poskusu s planinci našel »tržno nišo« pri trboveljskem turističnem društvu, prek katerega se je mogoče tudi dogovoriti za obisk Špicberga ali Taborskega vrta pod strokovnim Vrečarjevim vodstvom.
Na večno vprašanje, zakaj ravno te poti, Vrečar odgovarja, da zgolj zato, ker nikoli ni razumel, zakaj bi morali ljudje iz dolin obiskovati le najvišje vrhove. Ali z drugimi besedami: zakaj bi morali tukajšnji domačini oziroma drugi obiskovalci Zasavja vedno le na Kum, Mrzlico ali Čemšeniško planino, ko pa se čisto prijazni razgledi na trboveljsko in zagorsko dolino ponujajo tudi z drugih, nižjih in časovno ter fizično lažje dostopnih vzpetin, s takih, za katere si ni treba vzeti vsega dneva, ampak se da nanje skočiti popoldne ali dopoldne, za samo nekaj uric. In kar je najpomembneje, kot pravi Vrečar, ki je pokoj pričakal v Rudniku Zagorje v zapiranju, niti za meter »njegovega« izleta ne potrebuješ ne avta ne denarnice.
Medtem ko se da po njegovem »projektu« do naravnega parka Špicberg priti s sedmih strani, na Taborski vrt, kamor smo se pod njegovim vodstvom podali sredi sončnega oktobrskega popoldneva, vodijo štiri: z Gabrskega skozi Planinsko vas, s Kleka po poti Čez borovce in iz Prapreč oziroma Kalc. Najzahtevnejša pot je skalaška, kot jo je poimenoval Vrečar, ali prek skal, vstop nanjo pa je v Zmrzlakovem ovinku, na desni strani ceste, ki s Kleka vodi proti Kalcam. Tabla pri vhodu na skalaško pot in rumeno-zelene markacije vodijo pohodnike mimo pravih naravnih čudes.
»Le za hip je treba od časa do časa postati in pogledati in hrastova riba, bukev hobotnica ali siamski bor ne morejo uiti očesu,« je prepričan Vrečar. V resnici je hrastova riba le nenavadno oblikovana hrastova veja, bukev hobotnica je le radoživo razbohotena bukev, v siamski bor z eno krošnjo pa sta se zarastli sosednji borovi debli.
Vrečar s posebnim navdušenjem razkrije pohodniškim očem lepotico. Tako je poimenoval skalo, ki bi bila, če ne bi imela dveh vrhov, enkraten primerek stare, navadne osamelke. Zaradi dveh vrhov jo izjemna. Čisto na vrhu Taborskega vrta se strmina umiri in s priložnostne klopce se odpira razgled tako na lepote trboveljske kot na del zagorske doline: na levi razjedeno trboveljsko Retje, na desni zagorski Ruardi, vmes pa obe dolini in zasavsko-posavski hribi.
V poštnem nabiralniku čakata na pohodnike Vrečarjev napis, namenjen ljubiteljem planin, in zvezek vtisov. Bežen prelet čez zapisano v njem kaže, da niso redki Zasavci, ki poleti že ob peti uri zjutraj »vedrijo« na Taborskem vrtu, in še manj oni, ki pišejo verze – hvalnice stvarnici naravi, ki tam gori vse jim ponuja ...
Polona Malovrh