Gorniška potepanja: Pred dvema dnevoma pa je bil že čas, da pogledamo na rob visokogorja. Ker sta bila starša na Debeli peči samo tri dni pred mojim rojstvom, sem si resnično želela videti razgled s tega vrha. Meni bi bilo sicer vseeno, od kod bi se povzpeli nanjo, a menda je pot s planine Klek mnogo lepša kot tista z Lipance.
Moj prvi dvatisočak
Da sta moja starša navdušena hribovca, že veste. Seveda sem hotela napisati 
besedo, ki se začne z enako črko kot moj priimek in tudi označuje ljubitelje gorá, vendar si ne želim, da bi me prvi planinec že kar na začetku življenja označil kot planinski organizaciji nevarno osebo. O tem, ali se bom bom kdaj včlanila vanjo, bom prej dobro razmislila. Menda se vodstvo s svojimi odločitvami zelo trudi, da bi bilo članstva vse manj ...
Še preden sem s svojimi pljuči zadihala sveži gorski zrak, smo se veliko potepali po hribih. Mamica je nosila mene, očka pa nahrbtnik in nepogrešljivi 
fotoaparat. Hodili smo po vsej Sloveniji in še malo čez. Skrajni čas je že bil, da vidim vse to. Veste, res je lepo tam zgoraj. Seveda sem še veliko premajhna, da bi sama zmogla v gore, a s pomočjo staršev mi gre kar dobro od rok. Otroški voziček mi ni preveč všeč. Z njim se ne pride daleč, pa še ruka me, če površina ni dovolj ravna. Kengurujček! To je tisto pravo! V njem se tako dobro počutim, da nikoli ne vekam. Že ko me starša »pospravita« vanj, vem, da bomo šli spet na potep. Bili smo že na Lubniku, Svetem Joštu nad Kranjem, na Blegošu in sosednjem Koprivniku ter v nedeljo na Žingarici nad Slovenjim Plajberkom.
Pred dvema dnevoma pa je bil že čas, da pogledamo na rob visokogorja. Ker sta bila starša na Debeli peči (2014 m) samo tri dni pred mojim rojstvom, sem si resnično želela videti razgled s tega vrha. Meni bi bilo sicer vseeno, od kod bi se povzpeli nanjo, a menda je pot s planine Klek mnogo lepša kot tista z Lipance. In smo šli ...
Za tiste, ki vam je vzhodna stran Debele peči manj poznana, bom na kratko obnovila, kje smo hodili. Pod planino Klek pripelje gozdna cesta skozi obsežne 
pokljuške gozdove, vendar je bolje začeti že na planini Kranjska dolina ali kar na koncu asfalta pri Mrzlem Studencu. Klek in Lipanco povezuje prečna označena pot, sredi katere se desno navzgor odcepi steza, ki se vzpne pod Klečico in se nato skoraj po plastnici nadaljuje proti vršni glavi Debele peči. Po kratkem, a strmem pobočju smo kmalu na vrhu.
Pristop je precej lepši kot iz smeri Lipance. Videla sem veliko zanimivih cvetlic in živali. Na planini so se pasli konji in krave, v gozdu so okoli nas žvrgolele drobne ptice, na vrhu smo zagledali krokarja, ob vrnitvi pa še divjega petelina. Za slednjega je bil očka s fotoaparatom čisto prepočasen, a pogled na to lepo ptico je resnično veličastno doživetje.
Nekateri vrhovi so se sramežljivo skrivali v megli. Morda niso želeli, da bi prvi 
dan videla vse, kar se postavi na ogled z najvzhodnejšega dvatisočaka »mojih« Julijskih Alp. Najbolj prijazni sta bili Kukova špica in bližnja Luknja peč. Škrlatica se je odkrila iz megle samo za nekaj kratkih minut (le kaj mi je želela prikriti?) in tudi Triglav je bil zelo skrivnosten, zato vam žal ne morem povedati, ali Aljažev stolp še stoji ...
Po »avtocesti« smo sestopili do Spodnjih Brd in nadaljevali skozi macesnove gaje proti izhodišču. Vem, da sem stara šele dober mesec dni, a si bom za konec vseeno privoščila nasvet. Semkaj pridite jeseni, ko bodo zažareli macesni. Mi bomo zagotovo prišli.
Dragi otroci, sprašujete, kaj storiti, če se staršem nikamor ne ljubi? Jaz sem 
svoj način prepričevanja že pogruntala. Samo jokati začnem in kengurujček je pripravljen, kar je seveda prvi pogoj, da bom spet videla kaj novega. Poskusite, morda bo uspelo tudi vam, da občudujete cvetlične vrtove in vse ostale lepote. Kar se mene tiče, se imam prav fajn. Odlično malico imam vseskozi s seboj, pa še hoditi mi ni treba ...
