Dušan Škodič: Naše planinske mitologije in ideologije
Preden kdo vpraša, kdaj smo ga zgradili - ta vrh seveda sploh ne obstaja, razen kot napaka pri določanju imen Julijcev. To je tista zadnja špica na desni, ki jo izletniki na Šmarni gori ali frekventnih točkah v okolici Kranja tako radi poimenujejo Špik. Gre kajpak za neoznačeno (težko bi rekel brezpotno), Kukovo špico.
"Ljubljanski" Špik, zadnji z desne
Vrata so bila po sobotni ohladitvi lepo sveža in Čehe, ki so se že navsezgodaj pretegovali ob kombijih v začetku doline (kjer ni parkirnine) je še prav fletno treslo.
Šele na sedelcu Čez Gulce sem ugledal tri gorniške duše, ki so že sestopale z vrha. Gora je lepa in vredna obiska, če je le vreme lepo in ni nadležnih meglic, ki se tako rade zaredijo v spodnjih kotlih in globačah. Najlepši je pogled v čudoviti Amfiteater, od muh pa niso niti druge reči na običajnem meniju - Škrnatarica, Dovški križ, Oltar, Martuljška ponca, Široka peč, Škrlatica, Špik, če se omejim le na martuljške noblese ...
Zadnje dni je ideja predsednika PZS o zamenjavi stolpa (spet) skalila planinsko - gorniško srenjo in med tokratnim pristopom sem se namenil nekoliko podrobneje opazovati posledice ideologij, ki so pustile sledove na naših izredno, povprečno ali pa praktično skoraj neobiskanih vrhovih.
Tam na jugu, od tod gledano, kraljuje aktualni planinski bog Triglav. Kot naša najvišja gora (hm, da ni morda zgolj planina, ker je vrh s stolpom sedaj v lasti Planinske zveze?) si je prislužil slabe tri metre visok pločevinast turn, kot ga je imenoval njegov naročnik Aljaž. Z mojstrom Belcem sta ugotovila, da ga bo kljub skromni višini za v nemškutarski nos - več kot dovolj.
Gneča okoli Aljaževega stolpa (klikni za povečavo)
Na zahodu obzorje omejuje Škrlatica, naša druga gora po višini in bojda gorniška zavetnica. Ker je morala biti nekoliko iber, jo krasi šest metrov visok križ. Tričetrt manj polemik bi bilo okoli tega znamenja, če bi imelo obliko piramide ali magari slovenskega parazola, zvestega spremljevalca naše narodne noše. Ampak, tako pač je. In četudi bi nas bilo vseh skupaj le toliko, kot jih gre pod en velik parazol, bi po svoji stari navadi zelo težko "prišli skupaj".
Amfiteater (samo da imamo teater!)
Desno od bližnjega Dovškega križa (ki pa križa začuda sploh nima), je na videz zanemarjena in nekoliko nižja gora, Široka peč. Lasti si naziv naše zadnje osvojene gore (Čop, Potočnik, Tominšek; 1928). Obiska skoraj nima. Vpisno knjigo je namestila Planinska zveza, meter visok vsiljivec na njej pa je menda sam od sebe zrasel iz preperele skale, ki vsebuje izredno visok odstotek železove rude.
Dva "ta gajstna" na Široki peči. Puščica najde "vsiljivca"
Da je šlo pri postavljanju takih in podobnih stvaritev na vrhovih za neke ideologije, prevlado ali kaj tretjega, je jasno še zadnji kavki, ki se pride past na kakšno divje planinsko smetišče. Kolikšen pa zna biti vpliv visokih nacionalnih interesov v gorah, mi je dokončno razkril pogled proti severozahodu, na ono stran Karavank.
Tam se na obzorju šopiri Dobrač. Po višini je najnižji od omenjenih vrhov in kot gorniški ali planinski cilj tudi najmanj pomemben.
Dobrač - gora bahač
Avstrijska nacionalna TV je na njem postavila stopetinšestdeset (165) metrski oddajnik in nam že na daleč sporoča kdo je glavni v tem gorskem prostoru. Način je nekoliko podoben tistemu: majhen človek = velika bajta in dolg avto. Sporočilo je vidno zelo daleč in signal prav tako.
Zanalašč in namerno? Ja itak, itak, hahaha ...
T&F: Dušan Škodič