Iskanja - Stane Škrjanec: Na udobnem skalnatem vrhu zavriskam ob travnatem robu, ki nežno zmazili mojo upehano dušo (še bolje pa zadnjo plat). O razgledih s temena V. Rateške Ponce ne bom dolgovezil. So (pre)veličastni!
Z obiskom Visoke Rateške Ponce sem dolgo odlašal. Sedaj, po opravljeni turi, sem trdno prepričan, da vsekakor predolgo!
Že, ko sem dolgo tega prvič uzrl njeno drzno podobo, kako se zamišljeno dviga in prebada prazno nebo, se mi je zdela prekrasna. Takrat ji med vožnjo proti Italiji nisem vedel niti imena, danes je temu kajpak drugače ...
Gora me od takrat še najbolj prevzame z odbleskom v smaragdnem očescu Zelencev (izvir Save Dolinke), kjer z nižjo sestrico Malo Rateško Ponco uprizarjata večen, akvarelno zibajoči se ples.
A glej ga zlomka! Tudi tokratni prvi obisk sploh ni bil načrtovan, temveč 'povsem slučajen', saj je bil namen sprva drugačen, a je Ponca naposled hotela ...
Z drago naju za mejo posrka v smer Mangartskih jezer. Ker sva precej pozna, izletniški vrvež že pridobiva na moči. Dan je kristalno opran, pogled na mogočna ostenja nad dolino pa dobesedno nezemski! Pokončni zid, ki ga tvorijo Vevnica, Mali Koritniški in Veliki Mangart, človeka skoraj prestraši. Osupljiva podoba, ki se ji oko nikdar ne privadi. V sklopu s prekrasnim jezercem v ospredju se nasprotno občuti spokojno popolnost, ki ne potrebuje besed ...
Do koče Zacchi se vzpenjava v družbi številnih turistov, na poti nad njo pa ostaneva sama. Že prva jeklenica nakaže nadaljnji vzpon, ki se božansko razpleta preko izrazitega rebra. Ko ga konča stenska zapora, v desno prečiva grapo. Gladki skalni trebuhi in 'šoder' na njih nama v njej ne zbujajo ravno lagodja. Kaj hitro sva na razpotju, kjer izbereva levo, zahtevnejšo pot (ferato). Pred vstopom v steno še malček poplezava (jeklenice) ter znova prečiva že omenjeno grapo, pri čemer pa me kar naenkrat pri srcu uščipne! Kot prvi 'v navezi' namreč s podplatom nežno potipam stabilnost ležečega grušča, čigar labilnost pa me hudo preseneti. Še stopim ne dobro vanj, že se vse skupaj (od)pelje! In ker sva tik pred prečenjem spodaj v grabnu opazovala dva vzpenjajoča (pot se mu, kot že rečeno, ogne po desni), sva se seveda prestrašila in začela na ves glas vpiti: "Pazita, kamenje!" K sreči se je plazenje ustavilo v manjši kotanji nad njima. Sta pa iz grabna potem vendarle zavila na pot.
Z vstopom v ferato se svet spremeni. Jeklenice se v hipu nabrito poženejo kvišku! A ker zavoljo naključne izbire obiska s seboj nimava samovarovalnih kompletov, previdnost potisneva na višji nivo. Po sto metrih strme, na krajšem detajlu skrajno izpostavljene stene (izbočeno), doseževa lažji teren. Kratka lestev nama omogoči prestop v vršno nadstropje, v katerem se skromen plezalni vijug izkaže za čisti užitek (slabo markirano, možiclji). Na udobnem skalnatem vrhu zavriskam ob travnatem robu, ki nežno zmazili mojo upehano dušo (še bolje pa zadnjo plat).
O razgledih s temena V. Rateške Ponce ne bom dolgovezil. So (pre)veličastni!
Čeprav so med vzponom obzorje prekrili temni oblaki, se je videlo ‘vse’. Tudi globoko v najino srečo.
Sestop do manjše škrbinice v grebenu, po slovenski strani gore, je dokaj zahteven (strmo, naloženo, majavo, ne povsem varovano). Zadnji, izpostavljeni del grebena pred njo, pa nadvse zanimiv (po robu nad gladkimi ploščami-odlično zavarovano). S škrbinice se pot usmeri prečno navzdol, mestoma preči strme trave ter se spodnji znova pridruži na odcepu za zahtevno ferato (obnovljena). Na prekrasnem rebru še previdno preko zahtevnejših mest in po nekaj minutah sva že na podestu terase pred kočo Zacchi. Med crkljanjem s krajšimi, premišljenimi požirki piva (da ga ne bi prehitro zmanjkalo), mi je stopilo v glavo … z Vevnico in Malim Koritniškim Mangartom za steklom ‘v zasedi’, sem nebesom ukradel bežen dotik blaženosti!
K sreči me je čakala še pot proti dolini …
Pozdrav.