ProMo intervju: Prvi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Ni več kot včasih, ko je bila planinska romantika in šumenje viharnikov posebna vrednota. Če se danes ne praši in kadi dovolj, je še pristanek na Luni vprašljiv. Zgodovina slovenskega planinstva ne more biti hobi posameznikov. Gorništvo je programirana ideologija, da je Skala za idola izbrala ateista in komunista pa je korajža.

Franci, ne bom začel z Aljaževim stolpom. Direktna zimska v zahodni steni Kočne, redko plezana smer v neobljudenem ostenju je bila ena mojih prvih smeri in se je rad spomnim. Kaj bi povedal o prvenstvenem vzponu?
Ta vzpon po centralnem ostenju je trajal skoraj pet zim, ko je bil 21. februarja 1967 dokončno preplezan. Idejo za zimski prvenstveni vzpon ja dal Vinko Pretnar, ki smo mu pravili Fifi in je leta 1961 prvi od članov AO Kranja preplezal Čopov steber. V tej steni v masivu Kočne je bilo kar nekaj zimske krutosti, težke vremenske razmere, plazovi, padajoče kamenje. Nekajkrat sva se morala po bivakih iz sredine stene vračati in po čudežu tudi preživela. 21. februar 1967 pa je bil najin dan, popolna jasnina, nizke temperature z odličnimi plezalnimi razmerami trdega, lednega snega. In tako sva z Branetom Jakličem uspela in zmagala...

Ena izmed zmag Francija Ekarja. Prvi gorenjski vzpon po grebenu Peuterey, 1962. Bivak pri "Angleških damah".

Je težko biti predsednik PZS?
No, v prvem desetletju novega tri tisočletja je to zanesljivo poseben izziv. Biti deveti predsednik PZS pomeni, da moraš upoštevati in ceniti preteklost, biti moraš pravičen, neodvisen in samostojen. Kot neplačan predsednik moraš biti na voljo 24 ur na dan. Tudi določeno »imunost« rabiš in to brez antibiotikov. Z mirnostjo moraš prenašati tudi množice nečednosti, grajanja, neosnovane kritike. Predsednik mora biti še posebej materialno neodvisen in ne sme iskati v tej funkciji denarnih nagrad, pogodbenega dela, avtorskih honorarjev. Brez kulture je tudi težko in brez »abonmaja« v kulturnem hramu tudi ne gre. Nekaj izkušenj je ostalo od dobrih trideset let profesionalnega vodstvenega dela. Iz vedno pozitivnega poslovanja in direktovanja sem vendarle veliko dojel in dobil. Brez produktivne in zaslužne planinske preteklosti je težko delovati v tako širokih in zahtevnih planinskih okoljih. Izjemnega pomena so sodelavci in profesionalni team. Če ni prisotne planinske predanosti in gorske srčnosti je kaj kmalu hudo...

Slišati je kar težko. Toda zdi se, da so predhodniki (Brvar, Banovec) bolj umirjeno vodili to organizacijo. So bili drugačni časi ali je razlog v predsedniku?
Vsako časovno obdobje ima svoje zakonitosti in zahteva svoje načine dela. Današnji čas kapitala in kapitalne demokratičnosti pa zahteva človeka na površju, brez političnih imenovanj in narekovanj. Moraš se soočiti tudi s slabimi stvarmi, provokacijami in nečednostmi. Ni več tako kot včasih, ko je bila planinska romantika in šepet viharnikov posebna vrednota. Sedaj je tudi čas pravnega in ekonomskega menagmenta, ko se s tem da tudi trgovati. Sem pa prepričan, da se je vseh osem predsednikov z menoj vred enako trudilo za ohranitev, razvoj in afirmacijo slovenskega planinstva...

110 obletnica Aljaževega stolpa (22.8.1895 - 22.8.2005). Janez Janša in Franci Ekar. " S šampanjcem s(m)o ga zalili obakrat".

Bo v tem primeru veljal pregovor »za dobrim konjem se vedno praši« ali »kdor dela, tudi greši«?
Bistvo »grešenja« je v tem ali to počneš zavestno ali iz neznanja. Išče pa se ustvarjalno razvojno naravnano in inovativno delovno »prašenje«. Če se premalo praši je tako, kot pred štiridesetimi leti pri prvem pristanku na Luni. Nergači in kritiki še danes »ugotavljajo«, da če je bil pristanek resničen, bi se moralo bolj kaditi in prašiti, pristajalno mesto pa bi moralo biti globlje izprašeno. Jasno je, da se danes ni moč izogniti anonimnosti in skrito prikritemu delovanju. Vedno si tarča ocenjevanj brez preverjanja dejstev in resnic. Takih metod se vse bolj poslužuje demokratična politika za doseganja svojih ciljev. Moram povedati, da se za planinska funkcionarska »prašenja« nisem nikdar sam predlagal, to so bile pobude iz preprostega planinskega slovenskega prostora.

Kakorkoli, precej je stvari, ki so razburkale javnost, selitev Aljaževega stolpa pa je višek tvojih neprimernih potez (da ne rečem kaj drugega). PZS naj bi si neupravičeno lastila vso "preteklost" planinske organizacije, vodstvo naj bi skrbelo predvsem za svojo promocijo.
Zgodba o »Turnu vrh Triglava« je jasna. Jakob Aljaž je že v letu 1895 zapisal, da je turn in grunt podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), ki ga je za to in tudi za ostala dejanja odlikovalo z častnim članstvom SPD. Takratni nadškof in sedanji kardinal Franc Rode je potrdil, da je ta lastnina vrh Triglava nesporna in da je last PZS, kot naslednice SPD. Ker pa gre za kulturni spomenik državnega pomena in simbol slovenstva je verjetno smiselno, da postane lastnik država in da ona določi upravljalca.

Maša in planinski nagovor na Kredarici. Jakob Aljaž je podaril, PZS podedovala, nadškof "požegnal".

Kako se je s stolpom upravljalo do sedaj?
Stolp je skozi čas doživel vsa mogoča prebarvanja, saniranja. V letu 1896 se zamenja letnico na pločevinasti zastavici, leta 1907 ga Alojz Knafelc prebarva na belo in streho na črno. Tudi zvezda je bila kruto odstranjena in je dve leti ležala pri Staničevi koči. Neznani graditelji so dodali "škarpo" in tako dalje. Jaz sem v svojih pismih in pobudah po zakonski zaščiti ostal osamljen in deloma celo nasedel tozadevnim pobudnikom in diskutantom.

Kako je zorela ideja o selitvi, je šlo za uradne sklepe?
Sklepov ni, so le pobude. Stare so že trideset let, prvotno naj bi se stolp prenesel v muzej, takrat v Triglavsko zbirko. V lanskem letu se je pobuda obnovila, kajti kolikor je Aljaževega stolpa še v originalnosti, je zadnji čas, da se ga odda v »svečano« hrambo v Slovenski planinski muzej, kot osrednji eksponat. S to namero se je strinjal tudi Zavod za kulturno dediščino Slovenije in enako gorenjska izpostava, katera je v letu 1999 pripravila in izdala odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava za kulturni spomenik državnega pomena.

Stanje stolpa torej ni najboljše, z leti pa je izgubil precej svoje originalnosti. Temelji ta ocena na kakšnem strokovnem pregledu?
Ogled je predviden, zaradi vremenskih razmer pa bo šele v poletnih mesecih. Šele na podlagi strokovne ocene in izdelanega načrta bo možna resna strokovna debata. Dejstvo je, da je stolp vse bolj ogrožen in izgublja varovane spomeniške lastnosti. Prenos originala v SPM (Slovenski planinski muzej) in izdelava replike je smiselna in upravičena odločitev, potrjena na rednih srečanjih meddruštvenih odborov planinskih društev, kjer ni bilo niti enega pomisleka. Tudi na Dnevu slovenskih planincev na Krimu 06.06.2009 ni bilo nobenih nasprotnih mnenj. Seveda pa so kritiki nasprotij vedno budni. Tako je bilo v Ljubljani z Robbovim spomenikom, ki je tudi terjal restavriranje in zaščito. Tudi knežji kamen na Koroškem so prenesli v prostore deželne vlade v Celovcu.

Srečanje na vrhu: ameriški veleposlanik Robertson v Sloveniji.

Saj za to gre, konsenz je znotraj ene linije PZS. Veliko ljudi se s tem ne strinja, čeprav tudi zagovornikov selitve ni malo, seveda ob postavitvi replike. Nisem pa še zasledil, da bi se kdo zavzel za »čiste« vrhove. Od kod želja v človeku, da mora ob vsej pozidani nižini tudi na vsakem vrhu nekaj stati?
Stališče PZS je jasno zapisano: na vrhovih slovenskih gora naj ne bilo nobenih obeležij, znamenj in podobno, bila naj bi le skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Izjema je dovoljena na tistih vrhovih, kjer so taka in zelo podobna obeležja že bila. Sedaj se je tudi že veliko spremenilo, ker lastnina tudi nad gozdno mejo dobiva svojo pravno razpolagalno pravico. To velja tudi za severno steno Triglava, kjer vse bolj prihaja do izraza last in pravica lastnika pašne skupnosti..

Mogoče bi morali manj govoriti o železu in več o knjigah. Če je res, kar se sliši, smo spet pri eni neposrečeni odločitvi. Na Dvoržakovi je Centralna planinska knjižnica sedaj bralcem na voljo resda le enkrat tedensko, s selitvijo v Muzej pa bodo knjige in revije še bolj nedosegljive. Tudi če je predvideno, čitalnica in izposoja tam ne moreta zaživeti.
O tem so razmišljanja, vsaj moja ideja je, da knjižnica mora ostati v Ljubljani. Bolj me skrbi, kako ilegalno odtujene edicije vrniti nazaj na PZS. V okviru vsakega muzeja pa se predvideva tudi knjižnica, po strokovnih merilih bi bilo potrebno odbrati tisto, kar ima značaj zgodovinske vrednosti in določiti, kako se bo to uporabljalo in kako zavarovalo.

Edini posnetek Slovenca z Edmundom Hillaryem, prvim človekom na Mt.Everestu. "Stisk rok je trajal kar nekaj časa", napovedan obisk Slovenije pa je žal prehitela smrt. Fotografijo je posnel sin Peter Hillary, levo Junka Tabej.

Letos ste napovedali tožbo založbi, ki je izdala Zgodovino slovenskega planinstva, ker si je avtor Tone Strojin prilastil stvari, ki si jih ne bi smel. Izdaja Zgodovine slovenskega planinstva je nekoliko čudno, planinstvu nepoznano in neprijazno početje. Kriteriji pri naštevanjih raznih dogodkov in dosežkov niso ne objektivni, ne strokovni. Področja niso obravnava po objektivnostih in pomembnostih, slovensko zamejsko planinstvo je, na primer, zelo bogaboječe zapisano. Kje je planinska mladina, kje so pota, planinske postojanke? Avtor je zelo subjektiven, naklonjen njemu ljubim osebam in dogodkom. Ustanovniki SPD niso omenjeni. Izraz planinstvo se zamenjuje z gorništvom. Ne Nejc Zaplotnik, niti Jakob Aljaž ne bosta in ne moreta biti gornika, to je omaloževanje.
Brez dovoljenja lastnika je bila objavljena leta 2004 najdena listina, ki je sedaj v »trezorju« PZS. Govori o nakupu 16 m² zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar (kupna pogodba, 15. april 1895, prodajalka Občina Mojstrana, kupec Jakob Aljaž, Dovje 15). Založnik in avtor sta jo izdala s pripisom in opozorilom, da ja kakršnakoli uporaba za tretje namene prepovedana. Torej bo moral osnovni lastnik PZS prositi za dovoljenje izdajatelja in avtorja, ki sta se tega prilastila?! Ta izdelek , ki se je nadel ime »Zgodovina Slovenskega planinstva« opozarja, da Slovenija resnično potrebuje celovito kronologijo od odgovorne in usposobljene stroke. Taka pisanja ne morejo biti hobi posameznikov, brez kakršnih koli odgovornosti.

Kaj naj bi bil torej Nejc Zaplotnik, planinec? Gornik verjetno res ne, a kolikor jaz lahko sodim (z njim sem namreč plezal le Dularjevo zajedo v Jalovcu), bi se on deklariral za alpinista.
Se popolnoma strinjam, da mu je bila beseda alpinist in plezalec najbolj všeč. Je pa tudi poučeval telovadbo v OŠ, kjer mu je bilo planinstvo in planinsko pohodništvo na prvem mestu. Ura telovadbe se je največkrat uredila z pohodom na Jošta ali Šmarjetno goro.

Prva YU odprava Kibo - Mawenzi, 1972. Vodja odprave Franci Ekar, prvi z leve Nejc Zaplotnik.

Če sedaj pogledaš nazaj, je bila res potrebna tista prepoved besede gorništvo in njenih izpeljank? Kot sem lahko zasledil tudi ti sedaj uporabljaš »oboje« – planine in gore.
Izraz »prepoved« je bil zlonamerno tako interpretiran. Ne ustave, ne zakoni ne morejo preprečevati svobode izražanja, pa naj bo to v lepi kulturni besedi, kletvicah, vulgarizmih ali provokacijah. Predsedstvo PZS je ob uporabi tega izraza le opozorilo, da se v društveno zakonsko registrirani organizaciji »mora« spoštovati in uporabljati tisti besednjak in izrazoslovje, ki je zapisano v Pravilih ali Statutu PZS. Torej planinstvo, ki ga moramo varovati in ohranjati, za kar so se v letu 1893 plemeniti in pokončni domoljubni Slovenci domenili. Izraz planinstvo je postal simbol razpoznavnosti slovenstva. To je praktično »blagovna znamka« s skoraj neprimerljivo slovensko stoletno tradicijo in vrednoto.

Mlajšim generacijam, ki danes kar množično zahajajo v hribe se dilema gornik/planinec zdi smešna. Bi lahko njim razložil, kje je srž problema? Koliko je tu zgodovine, koliko politike, kaj prihaja z leve in kaj z desne?
Že nekajkrat sem poudaril, da imajo pravico in dolžnost do uporabe izraza gorništvo člani Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma. Združenje si je nadelo in registriralo to ime in če so kjer koli prisotni člani tega gorniškega kluba, jih spoštljivostjo pozdravim v njihovi izrazni in razpoznavni besedi. Če bi jih pozdravil z izrazom planinci, bi jih seveda žalil. Pa tudi enako spoštljivo je, da je gorniški klub Skala izbral za idola dr. Henrika Tumo, člana SPD in izjemnega pisca v Planinskem vestniku, ki mu je vestnik namenjal veliko prostora. Tudi sam Tuma, ki ga je legaliziral šele dr. Julius Kugy, pravi: »Saj sem hodil sam, nepoznan, dokler me ni našel Kugy«.

Dr. Henrik Tuma, pogumna izbira Gorniškega kluba Skala.

Je pa seveda vprašanje in tudi korajža, da je Gorniški klub Skala izbral za idola zavednega Slovenca, tako visoko kotiranega člana SPD, ateista, socialista in komunista. Ob tem se slovensko planinstvo namreč ne more strinjati z gorniškimi zapisovanji in trditvami, da je bilo SPD »zgolj hotelsko in gostilničarsko društvo«, ki nima razumevanja za kulturno znanstveno poslanstvo. SPD je bil zaslužen za planinska knjižna dela, zbornike, ki so danes po kakovosti in vsebini neprecenljivih vrednosti. Enako velja za kartografije, fotografije, slikarska dela, pesnitve. Ob tem se seveda ne bomo strinjali, da se bodo planinska izrazoslovja, skozi stoletja zapisovana, nasilno zamenjavala in prepleskala z izrazom gorništvo. Taka nekulturna nasilja z brisanjem imena planinstvo so bila izjemno aktivna v prvih povojnih časih druge svetovne vojne, ko so na velikih spomenikih kot npr. Pod Steno v Vratih zapisali na plošči pod »vponko in klinom« le: »V spomin gornikom, ki so dali življenje«. Kaj pa ostale planinske, gorske, alpske duše? Moram citirati zapis v knjigi dr. Henrik Tuma (dr. Tone Strojin) iz leta 2008 na 32. strani, da bo zadeva korektna in jasna: »Skala je med med obema vojnama gradila ideološko podlago slovenskega gorništva ...«. Torej je gorništvo programirana ideologija.

S strani Skalašev proti SPD?
Tako je, že takrat. Slovensko planinstvo, ki je vzniknilo iz slovenskega narodnega boja in domoljubja naj bi se na ta način moralo umakniti, ponikniti in planinske vrednote in imena prepustiti gorniški ideologiji? Kaj je gorništvo in kaj gorniki pa slovenski pravopis knjižnega jezika lepo in razumljivo pojasni. Ni nobene tozadevne prepovedi, je le ogledalo dotičnega, ki ne spoštuje pripadnosti lastne uradne planinske organizacije. Tudi Skalaši so bili večinoma zelo dosledni člani SPD, saj drugače ne bi poceni spali v objektih SPD, bili so zanesljivo bolj desni kot levi, sredinski pa zanesljivo. Za levo opcijo se odločijo s Tumovo usmeritvijo. Mislim, da sem bistvo ideologije in politike pojasnil.

S prvim EU komisarjem Van den Lindnom pri križu na vrhu Storžiča.

Ja, precej pretekle ideologije, pri aktualni politiki pa nisi bil posebej jasen. Namenoma?
Današnji čas je čas spoštovanja različnosti, tudi današnji predsednik PZS išče stičišča sodelovanj med prijatelji gora ne glede na politične usmeritve, barve ali članstva. Sem že javno povedal, da politične »navlake« in nestrpnosti ne sodijo v gore. Podpis sporazuma o sodelovanju PZS z Gorniškim klubom Skala je dokaz odprtosti, spoštovanja gorniškega kluba in izraz pokončnosti PZS.

V intervjuju je g. Ekar odgovoril tudi na Odprto pismo urednika Francija Savenca.

Srečo Rehberger

V ponedeljek, 3. avgusta 2009, sledi:

Vedeti moramo kaj so pomenile rdeče nogavice, kaj pa modre ali bele.

ProMo intervju: Drugi del pogovora s Francijem Ekarjem, predsednikom PZS. Članstvo je v porastu, pripadnost pa je danes vedno bolj preračunljiva. Zavarovanje, možnost strokovnega usposabljanja, kategorizacija in popusti so glavni razlogi za članstvo. Planinski simboli so tudi prijaznost, pozdravljanje in pesem. Letošnji razpis MG priložnost, da se okoljske kritične točke v TNP uredijo. Zmotno je mnenje, da članstvo v tuji planinski organizaciji avtomatično pomeni zavarovanje. Kako je šel Ante Mahkota po čist sneg.