Polet - Grega Kališnik: Ko niste ne nedolžni popoldanski pohodnik ne izurjeni alpinist, ste feratist, bojazljivi junak zavarovanih plezalnih poti.
Komur so višave bližesrčne kot ravnice ali globine, se lahko izpolnitvam svojih želja približuje s teženjem (navz)gor. Največkrat je alfa in omega gorništva priti gor, vrh gore. Poti tja, kot tudi vrhovi, pa so si različni tako kot tisti, ki jih naskakujete.
S planinc se vidijo dolince, s strašnih gora padajo v brezdanjost prepadne stene. Čeprav je gora za vse in za vsakogar dovolj in vas bodo vedno čakale, pa vsaka ni usojena vsem.
Pravijo, da teže ko je cilj dosegljiv, močnejše je občutje ob trenutni zmagi. Vsi bi bili najsrečnejši, če bi stali na najteže osvojljivih skalah. Te pa so, na pamet rečeno, že stoletja rezervirane predvsem za izurjence. In mi, ki smo začeli z osončenimi vzpetinami, jih le počasi prerasli in spoznali, da nas tam zadaj, za sedmimi gorami, čaka še vse kaj več? Spoznanje, da lepota ni vedno osončena?
O, obstaja rešitev – zavarovane plezalne poti. Za plezanje pravijo, da ni hoja. No, tudi plavanje ni hoja pa brcanje žoge pa tek tudi ne, tako da predstavo prepuščam vam. Pot v gore, na kateri zaznate, da po njej ne morete hoditi – najznačilnejši kazalnik je, da vas žene na vse štiri – se približa pojmu stena, po tej pa plezamo. Za neizurjene so stene zavarovane, vendar pa, joj, vsak gorski meter, kjer je napeta zajla ali zabit kakšen klin, še ni plezarija – kovina je sem ter tja nameščena le za najnujnejše primer(k)e, za varovanje najmanj gorsko dišečih bitij. Za boljše počutje, v vednost.
Slovenija je po železnih poteh precej znana, in kolikor časa zabijajo varovala v skalo, toliko se verjetno krešejo mnenja o tem, ali gre za pravilno, etično ravnanje z mrtvo naravo. Nameščanje varoval je sicer ne boli, srž tiči v odgovoru, ali so gore same po sebi nedotakljive (z izjemo rok, nog in najnujnejših nepriraslih pripomočkov) in kje je meja neferpleja.
Železarska varovalna industrija omogoči, da so tudi drznejši in (naj)teže osvojljivi vrhovi dostopni sorazmeroma veliki gmoti višinskih preskuševalcev. Preprosto, pot jim olajša ali celo omogoči, ne da bi pri tem tvegali kaj več kot običajno malho neprijetnosti in nevarnosti, ki na človeka v gorah čaka tako in drugače, tu in tam, vedno, povsod.
Bojazljiv – danes in jutri
Ta pravi plezalci pripisujejo hribolazcem po železnih poteh bojazljivost, a sem ter tja se neizurjenec le lahko potolaži, da je bolje ali vsaj enakovredno (pametno) biti še vedno bojazljiv kot ne več pogumen, nekoč prepogumen. Torej, vsakemu po zmožnostih, vsakemu svojo pot, vsakemu svoj švic.
Vsakdo se za resne gore opremi po lastni presoji. Poleg samoumevne opreme, mislimo predvsem čelado in ta prave čevlje, sta za feratarstvo priporočljiva plezalni pas s sedežnim in prsnim delom in samovarovalni komplet.
Poleg lajšajočih zavarovank se rojevajo tudi izrazite športnice, ekstremno zahtevne plezalne poti, gorski fitnes za našutane, telovadba na prostem. Skusimo jih lahko v zibeli zavarovanih plezalnih poti, Dolomitih – čas je že za izdajo izvirnega imena zavarovane plezalne poti, via ferrata – pa tudi v Avstriji. V Centralnih Alpah ob feratah baje dobivajo ošpice oziroma so proti njim stoodstotno zanesljivo cepljeni.
Pri nas pa, ferat je veliko, zagotovo več kot petdeset, velikokrat gre za drugo polovico ali zadnji, najtežji del enega pristopov na ne najlažje vrhove. Je precej značilno, da moramo do dobršne mere jeklenih poti sopihati dve uri ali še več, in ko bi že klecnili k počitku, se železarjenje šele prične.
Težavnostno naj bi na sončno-senčni strani Alp ferate označevali od malo in zmerno zahtevnih, prek zahtevnih do zelo in izjemno zahtevnih.
Od ena do pet
Za spoznavanje kovinarskega gorništva so najprimernejši (naštevanje je poljubno) vstop in vpenjanje po poti skozi Žrelo na Storžič, nadaljevanje po Tominškovi na Triglav, sledita prestop po Hanzovi na Malo Mojstrovko pa višja stopnja istega graditelja na Prisojnik, ko boste preživeli Pot življenja na Vevnico, pa lahko pred ime v vpisni skrinjici mirno dodate dr. ferrat.
Čeprav je vsaka stvar, opravljena na suho, nekoliko neprijetna in lahko pusti boleče ali pekoče spomine, se, tako kot pri plavanju na kopnem, tudi zavarovanih plezalnih podvigov lotite v predsobi. Preddverju gorstva seveda. Recimo, Pogačnikova izpeljanka na Grmado (pri Šmarni gori) je kratka, a nikakor ni izključeno, da ne bi mogla biti grenka. Veličasten primer feratarskega vrtca, kjer se lahko učite v vseh letnih časih, pa je Gradiška tura nad Vipavo, če ne nad Gradiščem nad Vipavo. Po njej se boste krotovičili dobre pol ure, od vas bo zahtevala znanje in moč četrtega težavnostnega razreda (od petih), tudi v glavi se vam lahko zvrti, kljub temu pa boste na Vipavskem, na bolj ali manj toplem, čeprav vetrovnem. A kot v vrtec prvič niste odjokali sami, naj vas tudi na Gradiško prvič in morda drugič spremi plezalski starš.
Na pomlad sem pod vrhom tega primorskega trikotnika, kljub svoji pregovorni počasnosti, dohitel navezo. Dedec, meni neviden, spredaj oziroma zgoraj, babnica, navezana, zadaj. Sem ter tja je zakričala od strahu, malo tudi zaradi nemira v svojih žilah. Na vrhu, ko smo po nadihavanju spregovorili, sem ugotovil, da nista uradno zvezana, pred bogom. Da se nekako, čeprav že v zgornjih srednjih letih, spoznavata. In da jo je on z Gradiško turo, se bojim, osvajal. Bila je njena prva zavarovana plezalna pot. In sem, skočivši v njeno telo, pomislil: če ima(m) ženska takšnega bodočega ljubimca ali trajnejšega partnerja, res ne potrebuje sovražnika ali nasilnega moža, od katerega se je pred kratkim ločila.
Izliv z zadržkom
Si predstavljate motodirkalne dogodivščine v vetrovniku? Ali adrenalinsko kinodoživetje s tridimenzionalkami na nosu? Tudi ko nori skačete ob doseženem golu v finalu fuzbalske lige prvakov, kmalu ugotovite, da so solze sreče sicer prave, le na nepravem mestu jih točite – pred televizorjem, ne pa na travnati sceni v živo. Ali pa koitus s kondomom? Pri tem nedvomno veste (če že nimate pravega občutka), da imate spolni odnos, pa vendar se skorajda nič ne more ponesrečiti.
Enako je s plezanjem po ferati – nedvomno je, da plezate, lahko visite nad prepadom, izzivate usodo, slutite tudi najmanjše zagonetke, ki jih pred vas boči skala, od vas curlja in kaplja, pridete do konca, doživite izliv … – veselja, kajneda, pa vendar. Vse to ste počeli povezani, zavarovani, pritrjeni na varovalo, ki vaše zmage nekoliko razredči, do stopnje navideznosti.
Kljub temu, da so ferate relativno zelo varne, pa v njih lahko pride tudi do zelo hudih zadev, kar bi ustrezalo pojmu coitus interruptus. Res je, da so nekatere zavarovane plezalne poti, ki tehnično sodijo med komaj kaj zahtevne, objektivno precej nevarne. Takšna se nekaterim zdi Slovenska na Mangart, ki ji poznavalci pripisujejo železarsko lahkotnost, so pa nezavarovani vmesni odseki tako sitni, da glava boli. Zlasti če kdo nad vami po nerodnosti proži kamenčke.
Pa saj si lahko kaj zvijete ali vas celo zvije že na Sv. Joštu ali Velki. Nevarnost ni vedno zunaj, lahko je tudi v vas.
Letos je za naše ferate nedvomno značilno še nekaj – svoje čare in morebitne poškodbe so željnim razkrile precej pozneje kot prejšnja snežno sušnejša leta. Zato se je treba proti železnim potem odpraviti z opremo, ki je sicer na žicah, klinih, skobah in podobnih pomagalih ne potrebujemo. Če so sploh že dosegljive.
Ako si človek nečesa neustavljivo želi, pa se v isti sapi boji tako svoje želje kot uresničitve – je zanj najpravšnejša ferata. Varno in nevarno hkrati, za male junake in junakinje, pa ne nazadnje, naj vas ne bo sram – vzpenjanje po zavarovanih plezalnih poteh postaja, če že ni, ena od nepremakljivih vej osvajanja sveta, od katerega nimamo pretirane koristi, razen tega, da smo zadovoljeni do obisti.
Gora je simbol, lahko tudi življenja. Lahko ste ves čas na varnem, lahko pogumno skušate nevarnost in samo vi veste, da po koprivah opletate z nesvojimi udi, svoje pa imate varno spravljene, lahko pa greste na polno, na vse ali v prepad.