Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Junaki na popkovnici

Polet - Grega Kališnik: Ko niste ne nedolžni popoldanski pohodnik ne izurjeni alpinist, ste feratist, bojazljivi junak zavarovanih plezalnih poti.

Komur so višave bližesrčne kot ravnice ali globine, se lahko izpolnitvam svojih želja približuje s teženjem (navz)gor. Največkrat je alfa in omega gorništva priti gor, vrh gore. Poti tja, kot tudi vrhovi, pa so si različni tako kot tisti, ki jih naskakujete.
S planinc se vidijo dolince, s strašnih gora padajo v brezdanjost prepadne stene. Čeprav je gora za vse in za vsakogar dovolj in vas bodo vedno čakale, pa vsaka ni usojena vsem.
Pravijo, da teže ko je cilj dosegljiv, močnejše je občutje ob trenutni zmagi. Vsi bi bili najsrečnejši, če bi stali na najteže osvojljivih skalah. Te pa so, na pamet rečeno, že stoletja rezervirane predvsem za izurjence. In mi, ki smo začeli z osončenimi vzpetinami, jih le počasi prerasli in spoznali, da nas tam zadaj, za sedmimi gorami, čaka še vse kaj več? Spoznanje, da lepota ni vedno osončena?
O, obstaja rešitev – zavarovane plezalne poti. Za plezanje pravijo, da ni hoja. No, tudi plavanje ni hoja pa brcanje žoge pa tek tudi ne, tako da predstavo prepuščam vam. Pot v gore, na kateri zaznate, da po njej ne morete hoditi – najznačilnejši kazalnik je, da vas žene na vse štiri – se približa pojmu stena, po tej pa plezamo. Za neizurjene so stene zavarovane, vendar pa, joj, vsak gorski meter, kjer je napeta zajla ali zabit kakšen klin, še ni plezarija – kovina je sem ter tja nameščena le za najnujnejše primer(k)e, za varovanje najmanj gorsko dišečih bitij. Za boljše počutje, v vednost.
Slovenija je po železnih poteh precej znana, in kolikor časa zabijajo varovala v skalo, toliko se verjetno krešejo mnenja o tem, ali gre za pravilno, etično ravnanje z mrtvo naravo. Nameščanje varoval je sicer ne boli, srž tiči v odgovoru, ali so gore same po sebi nedotakljive (z izjemo rok, nog in najnujnejših nepriraslih pripomočkov) in kje je meja neferpleja.
Železarska varovalna industrija omogoči, da so tudi drznejši in (naj)teže osvojljivi vrhovi dostopni sorazmeroma veliki gmoti višinskih preskuševalcev. Preprosto, pot jim olajša ali celo omogoči, ne da bi pri tem tvegali kaj več kot običajno malho neprijetnosti in nevarnosti, ki na človeka v gorah čaka tako in drugače, tu in tam, vedno, povsod.

Bojazljiv – danes in jutri
Ta pravi plezalci pripisujejo hribolazcem po železnih poteh bojazljivost, a sem ter tja se neizurjenec le lahko potolaži, da je bolje ali vsaj enakovredno (pametno) biti še vedno bojazljiv kot ne več pogumen, nekoč prepogumen. Torej, vsakemu po zmožnostih, vsakemu svojo pot, vsakemu svoj švic.
Vsakdo se za resne gore opremi po lastni presoji. Poleg samoumevne opreme, mislimo predvsem čelado in ta prave čevlje, sta za feratarstvo priporočljiva plezalni pas s sedežnim in prsnim delom in samovarovalni komplet.
Poleg lajšajočih zavarovank se rojevajo tudi izrazite športnice, ekstremno zahtevne plezalne poti, gorski fitnes za našutane, telovadba na prostem. Skusimo jih lahko v zibeli zavarovanih plezalnih poti, Dolomitih – čas je že za izdajo izvirnega imena zavarovane plezalne poti, via ferrata – pa tudi v Avstriji. V Centralnih Alpah ob feratah baje dobivajo ošpice oziroma so proti njim stoodstotno zanesljivo cepljeni.
Pri nas pa, ferat je veliko, zagotovo več kot petdeset, velikokrat gre za drugo polovico ali zadnji, najtežji del enega pristopov na ne najlažje vrhove. Je precej značilno, da moramo do dobršne mere jeklenih poti sopihati dve uri ali še več, in ko bi že klecnili k počitku, se železarjenje šele prične.
Težavnostno naj bi na sončno-senčni strani Alp ferate označevali od malo in zmerno zahtevnih, prek zahtevnih do zelo in izjemno zahtevnih.

Od ena do pet
Za spoznavanje kovinarskega gorništva so najprimernejši (naštevanje je poljubno) vstop in vpenjanje po poti skozi Žrelo na Storžič, nadaljevanje po Tominškovi na Triglav, sledita prestop po Hanzovi na Malo Mojstrovko pa višja stopnja istega graditelja na Prisojnik, ko boste preživeli Pot življenja na Vevnico, pa lahko pred ime v vpisni skrinjici mirno dodate dr. ferrat.
Čeprav je vsaka stvar, opravljena na suho, nekoliko neprijetna in lahko pusti boleče ali pekoče spomine, se, tako kot pri plavanju na kopnem, tudi zavarovanih plezalnih podvigov lotite v predsobi. Preddverju gorstva seveda. Recimo, Pogačnikova izpeljanka na Grmado (pri Šmarni gori) je kratka, a nikakor ni izključeno, da ne bi mogla biti grenka. Veličasten primer feratarskega vrtca, kjer se lahko učite v vseh letnih časih, pa je Gradiška tura nad Vipavo, če ne nad Gradiščem nad Vipavo. Po njej se boste krotovičili dobre pol ure, od vas bo zahtevala znanje in moč četrtega težavnostnega razreda (od petih), tudi v glavi se vam lahko zvrti, kljub temu pa boste na Vipavskem, na bolj ali manj toplem, čeprav vetrovnem. A kot v vrtec prvič niste odjokali sami, naj vas tudi na Gradiško prvič in morda drugič spremi plezalski starš.
Na pomlad sem pod vrhom tega primorskega trikotnika, kljub svoji pregovorni počasnosti, dohitel navezo. Dedec, meni neviden, spredaj oziroma zgoraj, babnica, navezana, zadaj. Sem ter tja je zakričala od strahu, malo tudi zaradi nemira v svojih žilah. Na vrhu, ko smo po nadihavanju spregovorili, sem ugotovil, da nista uradno zvezana, pred bogom. Da se nekako, čeprav že v zgornjih srednjih letih, spoznavata. In da jo je on z Gradiško turo, se bojim, osvajal. Bila je njena prva zavarovana plezalna pot. In sem, skočivši v njeno telo, pomislil: če ima(m) ženska takšnega bodočega ljubimca ali trajnejšega partnerja, res ne potrebuje sovražnika ali nasilnega moža, od katerega se je pred kratkim ločila.

Izliv z zadržkom
Si predstavljate motodirkalne dogodivščine v vetrovniku? Ali adrenalinsko kinodoživetje s tridimenzionalkami na nosu? Tudi ko nori skačete ob doseženem golu v finalu fuzbalske lige prvakov, kmalu ugotovite, da so solze sreče sicer prave, le na nepravem mestu jih točite – pred televizorjem, ne pa na travnati sceni v živo. Ali pa koitus s kondomom? Pri tem nedvomno veste (če že nimate pravega občutka), da imate spolni odnos, pa vendar se skorajda nič ne more ponesrečiti.
Enako je s plezanjem po ferati – nedvomno je, da plezate, lahko visite nad prepadom, izzivate usodo, slutite tudi najmanjše zagonetke, ki jih pred vas boči skala, od vas curlja in kaplja, pridete do konca, doživite izliv … – veselja, kajneda, pa vendar. Vse to ste počeli povezani, zavarovani, pritrjeni na varovalo, ki vaše zmage nekoliko razredči, do stopnje navideznosti.
Kljub temu, da so ferate relativno zelo varne, pa v njih lahko pride tudi do zelo hudih zadev, kar bi ustrezalo pojmu coitus interruptus. Res je, da so nekatere zavarovane plezalne poti, ki tehnično sodijo med komaj kaj zahtevne, objektivno precej nevarne. Takšna se nekaterim zdi Slovenska na Mangart, ki ji poznavalci pripisujejo železarsko lahkotnost, so pa nezavarovani vmesni odseki tako sitni, da glava boli. Zlasti če kdo nad vami po nerodnosti proži kamenčke.
Pa saj si lahko kaj zvijete ali vas celo zvije že na Sv. Joštu ali Velki. Nevarnost ni vedno zunaj, lahko je tudi v vas.
Letos je za naše ferate nedvomno značilno še nekaj – svoje čare in morebitne poškodbe so željnim razkrile precej pozneje kot prejšnja snežno sušnejša leta. Zato se je treba proti železnim potem odpraviti z opremo, ki je sicer na žicah, klinih, skobah in podobnih pomagalih ne potrebujemo. Če so sploh že dosegljive.
Ako si človek nečesa neustavljivo želi, pa se v isti sapi boji tako svoje želje kot uresničitve – je zanj najpravšnejša ferata. Varno in nevarno hkrati, za male junake in junakinje, pa ne nazadnje, naj vas ne bo sram – vzpenjanje po zavarovanih plezalnih poteh postaja, če že ni, ena od nepremakljivih vej osvajanja sveta, od katerega nimamo pretirane koristi, razen tega, da smo zadovoljeni do obisti.
Gora je simbol, lahko tudi življenja. Lahko ste ves čas na varnem, lahko pogumno skušate nevarnost in samo vi veste, da po koprivah opletate z nesvojimi udi, svoje pa imate varno spravljene, lahko pa greste na polno, na vse ali v prepad.

23.07.2009

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Polet novosti

19 komentarjev na članku "Junaki na popkovnici"

Ivan Pepelnjak,

Fantje, pozabili ste še na eno čudovito kost za glodanje: res prave ferate bi lahko imele le ohlapno jeklenico za varovanje, pa nič stopov, skob, klinov, lestvic in kar je še te navlake, ki daje samo potuho. Pa naj adrenalinci prosto plezajo in se varujejo na jeklenico :)


Ivan Pepelnjak,

@Iztok: alpinisti (in športni plezalci) zelo dobro ločijo "varovanje", kjer tehniko (kot so klini) uporabljaš za preprečevanje prehudih poškodb ob morebitnem padcu, in "tehnično plezanje", kjer plezaš s pomočjo tehničnih pripomočkov (klini, lestvice, ...).

Meni se ne zdi smiselno zagovarjati soliranje (plezanje brez varovanja), je pa vredno razmisleka kakšen smisel ima telovadba po železnih pripomočkih zabitih v skalo. Jaz je ne vidim; na ta način goro spremenimo v Disneyland/adrenalinski park.

Samo primer: tudi na Gradiško Turo grem raje tako da ne uporabljam stopov (čeprav se jim je včasih že kar težko izogniti :) in se ne vlečem za jeklenico ... samovarovalni komplet in čelado pa vseeno uporabljam ker še vedno vsaj malce cenim svojo glavo (pa čeprav se mi skoraj vsi, ki jih srečam, smejijo).


Iztok Snoj,

Eden izmed možnih pogledov.

Z očmi gorskega popotnika se mi zdi zanimiv razmislek, zakaj alpinisti plezajo zavarovani, zakaj se varujejo in zabijajo/izbijajo kline. Mar ne bi bilo bolj naravno lesti brez tehnične opreme in varovanja?

Starša sta na starost zlezla kar nekaj dolomitističnih ferat, pa nikdar s samovarovalnim kompletom. Verjetno sta imela dovolj zaupanja vase, istočasno pa v devetdesetih samovarovalne komplete pri nas niso reklamirali kot neko potrebo.

Imel bi drobno pripombo na "etično ravnanje z mrtvo naravo". Ne strinjam se s tem, da je Narava mrtva. Pa ne zato, ker se uporablja izraz "živa skala". Tudi ne zato, ker nas čedalje bolj strašijo, da so "gore nevarne". V Poletu objavlja svoje prispevke tudi Varja Kališnik. Gregi predlagam, da vpraša še njo, kaj ona misli o živosti Narave.


Iztok Snoj,

Ni kaj, zabavno branje o zaverovanih plazilnih pateh.

Ker je že Ivan lepo napisal nekaj o varovanju aplinistov, s katerim se strinjam, bi še sam dodal svoj pogled.

Mislim:

- da so največ ferat postavili/nadelali v Dolomitih. (Kako jih imenovati, ne bi vedel, gotovo niso dolomitistične, nisem pa tvegal imena dolo-mitične)

- da so jih postavljali iz ekonomskega razloga, kot posledica intenzivnega razvoja turizma, večje privlačnosti pokrajine za turiste,

- da je zaradi velikih razlik v razsežnosti gora v Dolomitih in naših v Triglavskem pogorju možna tudi večja razlika v obremenjenosti posamezne gore, zato tudi mislim, da slovenske gore niso primerne za kakršne koli nove zavarovane plezalne poti

- da na feratizem lahko gledam kot neke vrste mode v načinu obiskovanja gora, čeprav se da na njih srečevati klasične gornike iz nemodnih razlogov

Mislim, da po zavarovanih plezalnih poteh hodijo različni ljudje, tako planinci kot alpinisti, pa še taki, ki jih ne morem prišteti ne med prve ne med druge, pa kak bloudek tudi zaide na nje. Zato bo:

- dobrega alpinista bo železje večinoma prejkone oviralo,

- manj sposoben ga bo lahko uporabljal kot samovarovanje in se bo z večjo varnostjo bolje posvetil oprimkom in stopom, močneje se bo vživel v skalo,

- najmanj sposobni se bodo pa morda vlekli navzgor in bodo srečni, ker bodo prišli čez.

V vsakem od teh primerov gre za določeno stopnjo varnosti. Ponavadi ferate niso enakomerno težke in se lahko različne stopnje varovanja uporabijo glede na težavnost posameznega dela.

Če poti ne poznamo, če ne poznamo niti težavnosti poti, potem se strinjam, da je bolje imeti s seboj samovarovalni komplet. Še vedno ostaja možnost, da ga na določenih mestih (ali pa nikjer) ne uporabimo.

Najpomembnejše se mi zdi, pa bom to težko formuliral: vsak naj kar najbolje pozna sebe in svoje sposobnosti in naj se v skladu z njimi ustrezno varuje. Premajhna stopnja varovanja je nevarna, prevelika pa po moje zmanjšuje občutenje gore. Če moraš biti po nepotrebnem in kar naprej pozoren na vpenjanje in izpenjanje karabinov, je to zamudno in potratno s pozornostjo, še posebej ko vpenjamo dvojne karabine, kot to uči te(r)orija.

Lep dan vsak dan

Gorski popotnik Iztok

P.S. Popravljam smisel misli “V Poletu objavlja svoje prispevke tudi Varja Kališnik. Gregi predlagam, da vpraša še njo, kaj ona misli o živosti Narave.” v “Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno mnenje ima o živosti Narave Gregova sopriimenjakinja Varja, ki tudi objavlja v Poletu.”


Domen Zupan,

"Močan razlog, kako ljudem približati alpinizem, je gotovo privedel do nadelave ekstremnih ferat. Drugi tudi tehten razlog je komercializacija"

Alpinizem pa s temi feratami pač nima prav ničesar skupnega! Še bolj smešna je izjava, da se po takih feratah napreduje v alpinističnem stilu!? G. Milanu glede alpinizma očitno marsikaj ni prav nič jasno, ko tako meša jabolka in hruške in če bi kdo res želel na ta način približevati alpinizem kakemu gorniku, bi seveda pri dotičnem zapustil popolnoma napačen vtis!

Pač pa je drugi razlog več kot tehten, a kopiranje uspešnih (?!) projektov v tujini ne pomeni avtomatično tudi uspeha znotraj ograde. Bom pa jaz odgovoril Gorazdu - Čopov steber se mi zdi prav primeren poligon za tovrstne užitkarje in tudi Dolga Nemška ne bi bila tako slaba - gornika bi pripeljala praktično z doline na sam vrh Slovenije! Kot je že nekdo lepo napisal, psi bi nekaj časa lajali, karavana pa bi šla naprej. Koliko pa bi s tem povečali obisk na Kredarici in v Aljažu v Vratih, pa je že drugo vprašanje!? Z Dolomitov pa bi se nam zagotovo samo smejali...


Mijo Kovačevič,

Domen, močno dvomim da alpinistu in izkušenemu inštruktorju "glede alpinizma očitno marsikaj ni prav nič jasno" ...

Če nečesa ne poznam, sem raje tiho in poslušam. Kakšna in kolikšna so varovala ter kako se nepreduje v ekstremnih ferratah menda vedo tisti ki so vsako leto v njih. Sicer pa zakaj je potrebno zganjati takšno paniko, oziroma se kot alpinist počutiti ogroženega. Kdo pa je rekel, da bo katara izmed alpinističnih smeri degradirana v ferato. Tole spominja na otroški vrtec ali pa sosedovega psa, ki začne lajati še preden je sploh videl kaj bo prilezlo okoli vogala. In potem potegnejo z njim vsi na vasi, četudi ne vedo zakaj se sploh laja.

Tako kot je g. Milan napisal, v gorah lahko najde vsakdo nekaj zase, za svojo dušo. Ferate so domena feratarjev. Vsi planinci, hribovci, gorniki pač ne morejo biti samo alpinisti in nič drugega. Kot tudi vsi alpinisti menda niso sposobni zlesti Čopov steber. Pa je to sploh pomembno!? Pozabljamo, da vsi vrhovi niso rezervirani samo za nas plezalce in alpiniste.

Malce strpnosti bo naredilo več koristi, kot pa tale neprimerna in povsem zgrešena citiranja.

Pa srečno! .. in ne pozabimo: vsakemu svoje. Sten, takšnih in drugačnih je menda ja dovolj za vse.


Stane Škrjanec,

O raznih smislih in nesmislih raje ne bi polemiziral, saj jih je v zvezi s to temo prav gotovo veliko (preveč). Sem se pa nad člankom g. Kališnika od srca nasmejal. Priznam, da tudi na svoj račun ... :-)


Gorazd Gorišek,

O feratah ne bom več razpravljal, sem svoje mnenje obširno razložil pri Cjajniku: gore-ljudje.net/novosti/41966/.

Bi pa Milana vprašal, katero plezalno smer v Sloveniji bi si najprej želel videti opremljeno za prave plezalne užitke, ki jih nudijo ferate, saj jih običajne zavarovane poti v naših gorah ne morejo, če razumem prav.

"Pri nas pa ... Bogokletno je pri nas govoriti o feratah, kaj šele kakšno narediti, saj gre izven koncepta nadelave planinskih poti."

Kje torej? Vnaprej hvala za odgovor.


Gorazd Gorišek,

Očitno sem se zastonj zahvalil za odgovor ...


Gorazd Gorišek,

Počasi začenjam razumeti ...

Nedolgo tega je bila na naši strani poobjava ture v organizaciji PD Velenje s Kovačevičevimi fotografijami: gore-ljudje.net/novosti/47069/"

Ker v Sloveniji tega (še) ni, je bilo treba v tujino!

Mijo in Milan sta vodnika. Slednji je tudi inštruktor planinske vzgoje. Ker sem več kot očitno nekatere dele omenjene "vzgoje" zamudil in še nisem tako zelo star, bom moral v uk. Morda kar k njemu. Če me bo seveda želel vzgojiti v "pravega" ljubitelja gora, ki bo končno doumel vso širino in smisel oželeznjenih gora. Drugemu M samo še tole. Po toči zvoniti je (bo) prepozno. Zato zvonim(o) zdaj, ko je še čas. Ali pa lajamo, kakor se komur bolje sliši.

Še enkrat oba javno sprašujem. Kje naj bi se po vajinem mnenju v Sloveniji zgradile ferate? Ker sta oba zelo navdušena nad tem, imata verjetno polno idej. Na dan z besedo, da bomo vedeli o čem se pogovarjamo.

Za razmislek pa samo še tale članek: gore-ljudje.net/novosti/4670/.


Gorazd Gorišek,

Za užitek v gorah je potrebno adrenalina željnim previsno steno najprej spremeniti v delovišče in jo nato vključiti v ponudbo. Podobnost z nakupovalnimi centri je kar primerna. Nekateri pač živimo z gorami na drug način.


Milan Domitrovič,

Od avtorja članka sem pričakoval več podrobnosti o feratah, a mi je opis na koncu postavil dvom, ali ferate da ali ne. Zato sem se odločil napisati komentar na članek, kjer bi rad dodal nekaj podrobnosti.

Vse bolj se kaže bistvena razlika med dvema vrstama ferat. Ene so opremljene za varovanje in napredovanje, druge bolj za varovanje. Prve ustrezajo opisu naših zavarovanih poti (ki omogočajo čim lažji prehod preko težavnih delov poti) in dosegajo oceno 3. težavnosti po tujih lestvicah ocenitve (od 1 do 6). Druge so zahtevnejše (ekstremne) in nasprotno od prvih nudijo že prave plezalske užitke.

Zakaj so zahtevnejše bolj privlačne, so se spraševali tudi postavljalci le-teh. Vse več ljudi stremi po vedno več, vedno višje, bolj adrenalinsko… Vzroke lahko iščemo v podobnih primerjavah, recimo športnih plezalcih, ki so jih »klasiki« na začetku razvoja športnega plezanja celo prezirali. Danes je športnih plezalcev vedno več, saj postaja plezanje bolj razširjeno. Tako tudi za ekstremne ferate vse bolj prihaja čas uveljavitve, saj jih obiskuje vedno več ljudi, ki premagujejo steno v alpinističnem stilu, saj so potrebne že prave alpinistične vrline gibanja, vendar z varnejšim načinom varovanja!

V tujini spoznanje, kako so ekstremne ferate potrebne, ni nič nenavadnega, saj obstaja za to več razlogov. Močan razlog, kako ljudem približati alpinizem, je gotovo privedel do nadelave ekstremnih ferat. Drugi tudi tehten razlog je komercializacija. Pa boste rekli, saj ne kasirajo vstopnine. Ne, nikakor ne! Pripeljejo pa goste od vsepovsod do svojih koč in ostale turistične infrastrukture. Ponudijo »feratarsko« opremo v svojih trgovinah itd. Pri nas pa… bogokletno je na gals govoriti o feratah, kaj šele kakšno narediti, saj gre izven koncepta nadelave planinskih poti. Ja, minili so časi, ko so v tujini govorili o zgledno urejenih planinskih poteh v Sloveniji. Nimamo prilagojene lestvice zahtevnosti, niti recimo številčnih oznak poti, kljub temu da smo v Evropi.

Omenjen je bil tudi naravovarstveni vidik, še več etičnost… Pa se v tem kontekstu sprašujem, koliko bolj obremenjujoča in etična je za naravo ferata od planinske potke, makadamske poti, asfaltne ceste, celo avtoceste. Ja, posredno zelo veliko! Saj lahko do ferate pridemo le po vseh prej omenjenih.

Uživajte v »ta pravih« feratah, junaki na popkovini!


Milan Domitrovič,

Nimam namena razpravljati o filozofskih vprašanjih, kaj je materija in kaj živa bitja, kdo ima dušo in kdo ne, kdo čuti in kdo ne. Živimo v času, ko to ni več vprašanje? Vsekakor se popolnoma strinjam, da so se tudi meni gore zapisale v dno duše, da tudi jaz najdem v njih navdih in zato zahajam vanje. Alpinistu pomeni prvenstvena smer veliko, »feratarju« nova ferata, pohodnika navduši lepa potka čez planino, gorniku pa prehojena zahtevna pot ali brezpotje. Vsi doživljajo podobna čustva ob uspehu! Če se vse to preliva v eni osebi, potem potrebuješ v gorah vse! Egoistično je razmišljanje, da se v gore hodi samo po ene vrste užitkov, saj poznamo še bistveno več aktivnosti, ki se tam odvijajo, recimo tudi pozimi (smučarija). Pred leti je bilo precej negodovanja ob pojavu novih zvrsti udejstvovanja v gorah (športno plezanje, ki je danes čisto sprejemljivo, ker se z njim ukvarja vse več ljudi) in bi ga lahko primerjati z omadeževanjem narave. In ko smo že pri poteh, daleč od tega, kar ste razumeli, da je moj komentar napad na urejenost poti v Sloveniji. Potrebno je pokukati k sosedom na kak forum, kaj pišejo o nas. Sami rangirajo naše poti po njihovih lestvicah v svojih vodnikih, le mi trmasto vztrajamo, kot angleži z vožnjo po levi. Samo vprašanje časa je kdaj in kje bo prva znotraj ograje in ne samo preko, pa tudi če smo še tako različnih mnenj.


Filip Vidmar,

Citiram g. Domitroviča:

"Ja, minili so časi, ko so v tujini govorili o zgledno urejenih planinskih poteh v Sloveniji. Nimamo prilagojene lestvice zahtevnosti, niti recimo številčnih oznak poti, kljub temu da smo v Evropi."

Citiram še Nušo Derenda: "Ne, ni res ... "

Še vedno so naše planinske poti zgledno urejene, kaj bi pa lahko prispeval vsak njihov uporabnik. V sredogorju lahko vzame s seboj vrtne škarje in odreže vejo, ki sili na pot. V visokogorju lahko odmakne kamen, ki se je čez zimo privalil na stezo, in ga previdno položi na varno.

V Evropi pa smo bili od nekdaj, vsaj jaz sem bil, noooooooo .......


Filip Vidmar,

Kaj pa če bi za začetek naredili vsaj dobro cesto v Vrata, da se nam tujci ne bi smejali in da mi ne bi jokali nad samim seboj? Ah ja, že spet vidim, da ne lajam v pravo smer.


Filip Vidmar,

Najmanj tri vprašanja si postavil, jih bom pa še jaz:

- kaj je dolomitistično,

- zakaj se delaš nevednega in polpismenega, ko vendar nisi,

- zakaj Gregu očitaš Varjo, pa če sta v sorodu ali ne.


Filip Vidmar,

Hoja s pomočjo železja, zabitega v skalo, je podobna hoji po stopnicah. Lahko pa seveda plezamo po fasadi.


Nejc Mrak,

Če rečem naj tisti, ki je brez greha prvi vrže kamen v »želez« pa naj bo to »zajla«, klin, »frend«, Stolp, razpelo ali pa vilice na Kredarici, bo verjetno zvenelo preveč biblično.

In kaj je bolj (ne)etično, tisto kar smo na vrhove zvlekli ali tisto s čimer si gor pomagamo? Primerna tema za Aškerčevo 2 v Ljubljani, isto pa velja tudi za simboliko.

Sam sem mnenja da je tujkov v naših gorah odločno preveč in vsak novi poseg bo nas same, predvsem pa naše zanamce prikrajšal za tisto že tako redko dragoceno prvinskost. Človek res težko najde še kašen kucelj, kjer se na vrhu ne bi svetilo kaj tudi tako bizarnega kot so pomanjšane »kromaste« kopije Aljaževega stolpa.

Namesto vlaganja v nove železne poti, bi veljalo razmisliti o prerazporeditvi teh sredstev za izobraževanje o tem kako varneje v gore po neželeznih poteh, kako gore ohraniti neokrnjene in kako pustiti »špetir« v dolini.


Jože Šolar,

@Ivan: ...je pa vredno razmisleka kakšen smisel ima telovadba po železnih pripomočkih zabitih v skalo. Jaz je ne vidim; na ta način goro spremenimo v Disneyland/adrenalinski park.

Nekaterim ljudem je tovrstna telovadba izredno všeč, zato hodijo tudi v tujino, kjer je imajo dosti več v ponudbi. Če v neki stvari ne vidimo smisla, še ni nujno, da ga nima za koga drugega. Nakupovalni centri, so bili na primer tole lepo soboto polni ljudi, ki ne vidijo smisla za kakršnokoli obliko lazenja na gore. Verjetno jim je težko razumeti, da niso ničesar naredili zase, če pa so zvečer lahko prebirali na teletekstu o desetih posredovanjih GRS.

Dokler ne bomo dojeli, da smo različni in imamo različne interese, bomo pač mlatili drug mimo drugega. Haska razen prepiha, ne bo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti