Po kongresu Mednarodnega združenja za zgodovino Alp
Po kongresu Mednarodnega združenja za zgodovino Alp
Osupljiv preplet alpskih kultur
Če je v preteklosti veljalo, da je mogočna alpska veriga naravna – včasih nepremagljiva – meja med narodi, kulturami in državami, v današnjem času zgodovinarji dokazujejo drugače. Od leta 1995, ko je skupina znanstvenikov ustanovila Mednarodno združenje za zgodovino Alp, skušajo na kongresih, ki se vrstijo vsako drugo leto, poiskati stičišča alpskega prostora, ki sega v sedem držav, od Francije, Italije, Švice, Liechtensteina, Nemčije in Avstrije do Slovenije. Nedavno je kongres prvič potekal v Sloveniji, v Bovcu. O njem smo se pogovarjali z dr. Darjo Mihelič, predstojnico Zgodovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sobesednica je slovenska članica dvanajstčlanskega odbora Mednarodnega združenja za zgodovino Alp in je bila gonilna sila omenjenega dogodka.
Čeprav je življenje v hribih sinonim za odmaknjenost in osamljenost, še posebno če se v mislih vračamo v preteklost, ugotavljate, da je alpski prostor prav neverjetno povezan?
Res je. Čeprav je bil v preteklosti manj prehoden kot zdaj, zgodovina razkriva v njem številne sorodne značilnosti. Ko je pred leti za kongres v Kemptenu kolegica pripravila prispevek o arheoloških ostalinah na Veliki planini, so švicarski kolegi osupli in navdušeni povedali, da je povsem enak tip pastirskih bivališč značilen tudi za njihove hribe. Razumljivo je, da najdemo v Alpah podobnost pri gospodarstvu: živinoreji, sirarstvu, gozdarstvu, preseneča pa, da naletimo na sorodnosti tudi v ljudski kulturi, pesmih in plesnih ritmih. Celo bajke in pripovedke so si podobne!
Evropa očitno noče postati še en talilni lonec, temveč daje velik pomen in poudarek kulturi posameznih narodov.
Nihče od kolegov zgodovinarjev pa tudi številnih drugih znancev iz Evrope, s katerimi prihajam v stik, ne odobrava odpovedi lastni kulturi. Nasprotno: cenijo zvestobo lastnemu okolju in ponos nanj. Človeka, ki odkrito pove, od kod izvira in kdo je, vsakdo spoštuje.
Od kod pobuda za ustanovitev Mednarodnega združenja za zgodovino Alp?
Pobuda oziroma ustanovitev združenja sega v čas pred desetimi leti, ko smo se srečali na ustanovnem kongresu v švicarskem Luzernu. Duhovni pobudnik združenja je bil Jean-François Bergier, ugledni profesor na ETH v Zürichu. Sama sem bila v ustanovni odbor pritegnjena po spletu naključij: v Pratu pri Firencah sem sodelovala na enem od vsakoletnih strokovnih posvetovanj o gospodarski zgodovini. Tedanja tema je bila namenjena zgodovini preživljanja prostega časa. Malo prej sem napisala knjižico Hazard o zgodovini iger na srečo in sem se v več jezikih živahno vključevala v razpravo. Prof. Bergier me je opazil in povabil k sodelovanju – tako se je vse skupaj začelo. V Luzernu smo se odločili, da bo združenje vsako leto izdalo revijo Zgodovina Alp in vsaki dve leti priredilo kongres o različnih povezovalnih razsežnostih alpske zgodovine. Vsebinsko vsaka druga številka revije prinaša izbrane prispevke kongresov, vmesni letniki pa so tematski. Že drugi letnik revije je bil v celoti posvečen zgodovini slovenskih Alp. Menim, da je odlično uspel, saj smo ga zasnovali interdisciplinarno in naše Alpe predstavili tako zgodovinsko kot etnološko, arheološko in geološko. Dogodek, ki je promoviral Slovenijo, pri nas ni bil deležen posebne pozornosti. Zgodovina je – v primerjavi z nekaterimi drugimi strokami – za sponzorje oziroma za trg manj zanimiva, zato so naši dosežki manj odmevni v širši javnosti.
Katera država pa je v proučevanju zgodovine Alp vodilna? Kakšna je vloga Slovenije?
Vodilno vlogo bi prisodila Švici; ne smemo pozabiti, da je vsaka raziskava švicarske zgodovine hkrati zgodovina švicarskih Alp. Težo raziskav po državah morda nakazuje ključ, po katerem načrtujemo referate pri pripravah kongresov: po tri prispevke pripravijo strokovnjaki iz Avstrije, Švice, Italije in Francije, po dva raziskovalci iz Nemčije in Slovenije, Liechtenstein pa zagotovi en referent. Prireditelj sme kvoto – glede na razpoložljiva sredstva – nekoliko povečati. Člani odbora v svojih državah poiščejo, izberejo in povabijo najboljše strokovnjake za vsakokratno kongresno temo. Program pa je objavljen tudi na spletu, tako da se lahko posamezniki prijavijo tudi po tej poti. Slovenci smo letos s predanostjo pripravili kongres v Bovcu, ki je izjemno lepo uspel. Mednarodno združenje za zgodovino Alp je sofinanciralo natis prospektov s programom kongresa, krilo bo stroške natisa revije, kolegi iz Švice pa so skupaj z mano prevajali povzetke referatov, ki so izšli v posebni brošuri. Jeziki združenja so namreč jeziki alpskega prostora razen slovenskega in retoromanskega: francoščina, nemščina in italijanščina, nealpska angleščina pa le izjemoma. Letos smo program in povzetke seveda pripravili tudi v slovenščini.
Tema kongresa v Bovcu je bilo pretakanje in prepletanje alpskih kultur v podobah, pripovedih, glasbi. Kaj je prinesel novega?
Letošnji kongres je bil manj zgodovinski in bolj interdisciplinaren, taka je namreč tudi raziskovalna ustanova, iz katere izhajam. Cilj kongresa je bil prikazati, kako ljudje Alpe vidijo, uprizarjajo, kako so predstavljene v medijih, kakšne pripovedke se spletajo o njih, kaj o njih pojejo pesmi. Računala sem na veliko število etnologov, umetnostnih zgodovinarjev in muzikologov, pa je bila zasedba še pestrejša od pričakovanj. Ugotovili smo številne podobnosti na skoraj vseh obravnavanih področjih, na primer med tirolsko, avstrijsko in slovensko glasbo in plesi. Navdušena sem bila nad primerom motiva upodobitev svete nedelje. Uprizarja opravila, ki so ob nedeljah in drugih praznikih prepovedana, saj Kristus zaradi kršitev prepovedi trpi. Ta motiv je neverjetno živ in razširjen skozi celoten alpski lok, sicer pa so ga našli tudi v okolici Rima.
Eden ciljev združenja je spodbujati mednarodne raziskave. Ga dosegate?
Tako pobudo podpira zlasti kolegica v odboru Brigitte Mazohl Wallnig, ugledna profesorica univerze v Innsbrucku, ki jo odlikuje izkušenost pri načrtovanju raziskovalnih projektov. Vsekakor dejavnost združenja načrtujemo premišljeno in usklajeno. Teme kongresov določimo za dve leti vnaprej. Tako že danes vemo, da bo naslednji kongres od 27. do 29. septembra 2007 v Švici, njegova tema pa bo zgodovina prehrane in bolezni v Alpah. Že zdaj bo treba začeti iskati raziskovalce, ki nas bodo na kongresu predstavljali. Slovenski nabor raziskovalcev je za take specialne teme razmeroma ozek. Kljub temu menim, da bom med zgodovinarji, antropologi, arheologi, etnologi ... našla raziskovalce, ki že proučujejo omenjeno področje, ali pa se bodo pripravljeni raziskave lotiti na novo. Ko bodo na kongresu sodelavci iz sedmih držav predstavljali svoja spoznanja, bomo nedvomno deležni novih dragocenih informacij o povezanosti alpskega prostora tudi v tem pogledu.
Karolina Vrtačnik