Gorniška potepanja: In nato je šlo v kobiljem diru navzdol ... Ne, ne. Svet tam okoli je prelep, da bi hitela. Presenečenje naju je čakalo čisto spodaj, v Klužah ...
Ali je težko zajahati Kobilo? Težko! A v megli še težje ...
Ob svitu so naju kravji zvonci vabili na novo turo. Njihovo prijetno pozvanjanje se je glasilo po travnikih Bavšice. Dolina se je počasi prebujala iz sna in tudi midva 
sva se po Morežu brez ihte sestavila skupaj. Tokrat lahko greste z nama na Vrh Krnice (2234 m) iz Kluž. Pravzaprav je bila to za naju predvsem spoznavna tura. Želela sva namreč videti, kakšen bo sestop z omenjenega vrha po prečenju zahodnega dela Loške stene od Briceljka sèm, ko v poznem popoldnevu ni najbolj priporočljivo iskati prehoda z vrha v Malo krnico. Nama je ta vzpon zelo pomagal pri kasnejših spoznavanjih pričujočega območja in ga priporočam vsem, ki jih zanima kaj podobnega. Sicer pa je Vrh Krnice (2234 m) tudi kot samostojen cilj zanimiva, vendar zahtevna gorniška tura.
Pot iz Kluž je opisana v Miheličevem in Stritarjevem vodniku, zelo pa so dobrodošla tudi dodatna navodila, ki si jih lahko ogledate pri Marijani in Marku. 
Predvsem podatek o treh jeklenicah, ki jih vodnika ne omenjata, nama je bil v veliko pomoč. Kako je na tej turi z vodo in kam se je treba vrniti po njo, če je ni tam, kjer bi po prijateljevih besedah »morala« biti, pa si lahko preberete pri Prletu. Opisu poti težko dodam še kaj svojega, lahko pa zatrdim, da se bova na to pot vedno rada vračala. Všeč nama je bila že ob prvem obisku in tudi kasneje ni bilo nič drugače. Da ne pozabim ... Z juga vodi na vrh še ena smer. Še lepša, še bolj samotna ...
Mala Krnica je v vodnikih napisana z veliko, na zemljevidu pa z malo začetnico. Sam sem izbral slednjo možnost zapisovanja, za katero pa res ne vem, če je kaj bolj ali manj pravilna. Ker je nad njo tudi Vrh Male K(k)rnice je zmeda še večja. Še dobro, da ima Vrh Krnice ime po drugi precej težje dostopni Krnici, ki nima dodatka »Velika«. Zelo priporočljivo bi bilo, da bi se zapisovanje poenotilo.
Nad vršno grapo sva zastavila malo po svoje, saj sva želela doseči še Kobilo (2098 m) in Vrh Male krnice (2114 m). Ni šlo čisto zlahka, a ne zaradi tehnične zahtevnosti 
vrhov. Na višini dva tisoč metrov naju je zagrnila gosta megla, ki zna biti v brezpotnem svetu zelo trd oreh. Tudi zaradi tega so »recesijske« fotografije nastale od zgoraj navzdol. Videlo se je samo nekaj skromnih metrov daleč. Jaz se seveda nisem dal in sem želel kar z glavo skozi zid (pravzaprav skozi meglo), a kmalu uvidel, da iz te moke ne bo kruha. Biserka se je pametno utaborila, sam pa sem se namenil, da bom v meglenem morju našel Kobilo. Zajahal je seveda nisem. Še nazaj do Biserkinega »tabora« sem komaj našel. Po dveh neuspelih travnatih prečenjih, ki sta se končali sredi skal, sem obupal in »končno« ugotovil, da je bolje počakati na boljšo vidljivost. Ni trajalo dolgo. Čez pol ure se je videlo »vse«, tudi to, kam sem se namenil. Splošna smer je bila sicer prava, a megla je kompas in z njim azimut obrnila malo na glavo. Res malo, vendar dovolj. Da skrajšam ... Zajebal sem. Vem, beseda ni lepa, pravzaprav je zelo grda, lektorica celo pravi, da ne gre skupaj z mano, a boljše trenutno nimam na zalogi. Kar sama se je napisala ...
Jahanje Kobile sva si rajši prihranila za sestop. Obrat v levo naju je privedel na Vrh Male krnice, z nje pa po lahkem grebenu na z »aljažem« ozaljšani glavni vrh. In potem končno, Kobila! A ni še bilo konec njenih skrivalnic. Tam okoli je kar nekaj skalnatih in travnatih vršičev, ki bi bili lahko primerni kandidati. Oblezla sva jih kar nekaj, upajoč, da je bila ena od Kobiljih glav vendarle prava.
In nato je šlo v kobiljem diru navzdol ... Ne, ne. Svet tam okoli je prelep, da bi hitela. Presenečenje naju je čakalo čisto spodaj, v Klužah. Na avtu je manjkalo vzvratno ogledalo, pravzaprav samo njegovo steklo. Morda v trdnjavi službuje kakšna luštna bovška pupa in si je moral nekdo za boljši vtis samo popraviti frizuro? Dvomim. Prvič, zaradi tega mu ne bi bilo treba odnesti stekla s seboj, in drugič, zelo lepo je bilo sneto s kablov, ki služijo električnemu pomikanju in ogrevanju zunanjih ogledal, zato upam, da ga novi lastnik še dandanes s pridom uporablja.
Da je vzvratno ogledalo zelo pomemben dejavnik pri varnosti v cestnem prometu, sem ponovno spoznal včeraj. Zgodba z naslovom »Kako težko in nevarno je voziti brez omenjenega avtomobilskega pripomočka« je sicer popolnoma drugačna, a na neki način vendarle povezana (tudi) z gorami ...