Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S kolesom petsto metrov pod zemljo

12.07. 2009


V jami je 10 stopinj Celzija in popolna tema – Brez dolgih hlač in toplejšega zgornjega oblačila vas bo v jami zeblo. Prav pridejo tudi vetrovka in kolesarske rokavice. Foto: Jože Suhadolnik

sreda, 15. julij 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3978

Nedelo, na potep - Mateja Kotnik: Po opuščenih rovih pod goro Peco

»Je koga strah teme? Se kdo neprijetno počuti v utesnjenem prostoru?« je pred vhodom v Fridrihov rov spraševal izkušen kolesarski vodnik Miran Piletič, skupina devetnajstih mladih kolesarjev, ki v domu Peca preživljajo aktivne počitnice, pa nič. »Prav. To pomeni, da si lahko vsi prižgemo naglavne svetilke. Prvih nekaj metrov bomo pešačili, da se oči navadijo teme, nato bomo začeli kolesariti. Poskrbite za varnostno razdaljo,« je še naročil Miran in karavana, ki se je razdelila v dve skupini, je krenila na pot.
Najprej je v opuščeni rov mežiškega rudnika svinca in cinka vstopil vodič Peter Modrej s skupino desetih kolesarjev, čez deset minut je odšla novim dogodivščinam naproti še Miranova četica. »Uf, kako je hladno,« so bili prvi komentarji, ko smo stopili v temo. »Ta del jame ni elektrificiran, stalna temperatura pa se giblje okoli deset stopinj Celzija. Pred nami je dobrih osem kilometrov krožne vožnje po opuščenih transportnih poteh, po katerih so skoraj tri stoletja odvažali rudo in jalovino,« so se glasile prve informacije.
»Kolesarska pot pod goro Peco je edinstvena na svetu in je atrakcija brez primere. Res je, da drugi opuščeni rudniki tu in tam tudi omogočijo podobno avanturo, a pri nas je to stalna ponudba Podzemlja Pece, turističnega rudnika in muzeja,« je pojasnila Suzana Fajmut Štrucl s Podzemlja Pece. Kolesarjenje je primerno tudi za družine. »Obvezna je uporaba čelade in naglavne svetilke, ki si jo lahko sposodite tudi pri nas v muzeju. Prav tako kolesa. Problem so le manjša kolesa za otroke, ki lahko gredo v jamo, če so dopolnili deset let oziroma opravili kolesarski izpit,« je pojasnila. »Če je vreme lepo, lahko obiskovalci kolesarsko avanturo pod goro Peco povežejo še s katero od številnih kolesarskih poti na površju,« je še opozorila.

Voda!
Drug za drugim smo premagovali vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov. O kakšnem lagodnem kolesarjenju ni bilo ne duha ne sluha. »Voda!« je zavpil Adam, ko je zapeljal v veliko lužo. Z Dejanom, ki sva vozila za njim, sva komaj preprečila, da nisva sestopila in zabredla točno vanjo. »Močno deževje je krivo,« je rekel Miran ob prvem postanku. »Voda najde pot tudi skozi zelo trdo kamenino,« je pojasnjeval ob mokri steni rova. Adam, doma iz Italije, in Dejan, ki je na Koroško prišel iz Izole, sta ves čas sproščeno klepetala. A žal večinoma v italijanščini, ki jo je verjetno težko razumel celo jamski škrat Bergmandelc. Končno sta za trenutek utihnila. Izogniti smo se morali še dvema močnima tušema, ki sta na obiskovalce prežala s stropa.
»Pot smo speljali po varnih rovih. Najprimernejša točka za začetek kolesarjenja je rudarski muzej na Glančniku v Mežici, kjer vas bo čakal vodič. S kombijem se boste odpeljali 643 metrov visoko, pred vhod v jamo na Igrčevem nad Črno na Koroškem, izstopili pa boste v Bregu pri Mežici. Premagali boste pet kilometrov in pol dolgo kolesarsko pot, ki se vzdigne le za kakšnih petnajst metrov. To še daleč ne bo klasično kolesarjenje. Z vodičem se boste ustavili na posameznih točkah in se seznanili z zgodovino rudarjenja v Zgornji Mežiški dolini.«
»Rudarji so izkopali okoli 800 kilometrov rovov,« je približno na pol poti kolesarjem razlagal Miran Piletič. »Največji problem v jami je bila voda,« je nadaljeval in vprašal, ali vsi na obrazih čutimo rahel prepih. »V jami je ves čas pihalo, saj je imela približno tristo vhodov na različnih nadmorskih višinah. Bili so kot dimniki, saj so služili za naravno zračenje,« je še rekel in velel, naj znova sedemo na kolesa in poženemo pedale. »Preden gremo, preverite, ali je na vaših kolesih vse na svojem mestu. Nihče ne ve, kdaj in kje se v rovih pokaže navihan jamski škrat in kakšno zagode.«

Koliko je še do konca?
»Kje smo? Je še daleč?« sta spraševala zadnja v karavani. »Mene že pošteno boli ta zadnja,« sta tožila kakšnih osemsto metrov pred izhodom. Vodiči pravijo, da se najdejo tudi takšni, ki zadnjih nekaj sto metrov ne morejo več sedeti na dveh kolesih in do izhoda pešačijo. »Oktobra bo osem let, odkar smo skozi jamo popeljali prve kolesarje. Doslej so bili še vsi navdušeni,« pravi Suzana Fajmut Štrucl, Peter Modrej pa: »Pravzaprav za kolesarjenje pod goro Peco ni toliko pomembno, kako zelo so kolesarji izkušeni. Razlika je le v tem, da bolj izkušeni nimajo toliko dela s kolesom, manj izkušeni pa morajo paziti predvsem na vožnjo in imajo manj časa za opazovanje okolice. No, ravno zato pa se vsakega toliko časa tudi ustavimo.«
»Razlog, da so rudnik leta 1994 zaprli, je bil ekonomski,« je govoril Miran Piletič. »Kopanje svinčeno-cinkove rude se ni več izplačalo,« je nadaljeval in z obema rokama dvignil manjši kos rude. »Poskusite, kako je težka,« je rekel in spomnil na čas, ko so v rudniku delali tudi otroci in ženske. V več kot treh stoletjih rudarjenja so v gori in njeni okolici izkopali kar 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude.
Danes je rudnik do kote +417 metrov zalit z vodo. Voda odteka po vodnem rovu do Prevalj. Če se za kolesarjenje po opuščenih rovih ne bo odločila vsa družina, imajo tisti, ki ne želijo na kolo, možnost, da si rudnik ogledajo s pravim rudarskim vlakom, ki jih bo v nedrje Pece popeljal z Glančnika po 3,5 kilometra dolgem Glančnikovem rovu do revirja Moring. Obiskovalci morajo biti le primerno obuti in oblečeni ter sposobni za hojo po ravnem in stopnicah. Rudnik lahko z vlakom obiščejo otroci, ki so že dopolnili pet let. Ogled jame traja uro in pol, največ dve uri. Muzej je odprt od torka do nedelje od 9. do 15. ure. Najbolje bo, če pokličete ter svoj prihod in svoje želje zaupate gostiteljem. Ti vas bodo pred ogledom jame ali po njem gotovo opozorili še na številne zbirke v muzejski stavbi na Glančniku, kjer so na ogled nekdanje rudarsko stanovanje, bogata zbirka rud, mineralov in fosilov, zbirka fotografij naravoslovnega fotografa Maksa Kunca in dokumentarni film z naslovom Podzemlje Pece – labirint v goro.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker