Poštni RAZGLEDI – Bruno Fras: V prijaznem, mirnem okolju pod Uršljo goro...
Planinstvo
Naš pogovor
Martin živi s Poštarskim domom
V prijaznem, mirnem okolju pod Uršljo goro, na Selah, na višini 805 metrov, stoji prijazna planinska postojanka Poštarski dom. Svoje mesto si je našla na sončni jasi ob robu gozda, na vzhodnem pobočju Kozjega hrbta, pobočja Uršlje gore ali Plešivca, ki usmerja svoj pogled na tri doline, Mislinjsko, Dravsko in tudi Mežiško. Plešivec je staro ime za to mogočno goro, ki sta jo v svojih delih opisovala pisatelja Franc Ksaver Meško in Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Pisatelj in župnik Meško, ki sicer izhaja iz Prlekije, počiva na pokopališču pri cerkvici sv. Roka na Selah, nedaleč od Poštarskega doma. Meško je na Selah živel in maševal vrsto let - in pisal svoje romane in druga dela, ki so prežeta z milino in lirskim zanosom. Umrl je leta 1964.
Martin Prevorčnik. Foto Bruno Fras
Morda je ravno prijaznost naselja Sele in sploh te pokrajine odločila, da so se Martin in njegovi »sotrudniki« pred dobrimi 52 leti odločili postaviti planinsko-počitniško postojanko, namenjeno predvsem delavcem takratne okrajne pošte Slovenj Gradec, na tem območju pod Uršljo goro. Nekateri so razmišljali o vzhodnem Pohorju, nekje pod Kremžarjevim vrhom ali na Kopah, toda tam so planinske koče že bile.
In kdo je Martin? Danes petinosemdesetletni Martin Prevorčnik je častni član Planinskega društva Pošte in Telekoma Maribor (pred 48 leti je bil tudi eden od ustanoviteljev tega društva, takrat PD PTT Maribor). V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je porodila zamisel o izgradnji planinsko-počitniške koče, je bil upravnik okrajne pošte v Slovenj Gradcu. Leta 1960 je bil imenovan za direktorja PTT-podjetja Maribor. Danes kot upokojenec živi s soprogo Marico v Bresternici pri Mariboru. Zdravje bi sicer lahko bilo boljše, pravi, a saj bo tudi to. Nekoč mi je povedal, da mu je želja in zamisel o postavitvi koče v hribih v okolici Slovenj Gradca že dalj časa rojila po glavi. A glavno vprašanje je bil ...
»Denar! V tistih časih se je sicer dalo brez denarja doseči marsikaj, gotovo bolj kot danes, a zgraditi planinsko kočo brez vsake materialne podloge le ni bil mačji kašelj. Sprva smo mislili, da je to nemogoče, a ko smo bolje premislili, smo spoznali, da je cilj vendarle uresničljiv,« pripoveduje Prevorčnik, »Daljnega septembra 1952 smo se na sestanku kolektiva pogovarjali o tem. Zanimivo, moj predlog je bil domala soglasno sprejet, le eden je imel pomisleke in je bil proti. To je bil danes že pokojni Pavel Černe, poznejši inšpektor PTT-prometa. Bil je zelo previden in trezen mož. Ko sem ga vprašal, zakaj se mu zdi zamisel neuresničljiva, je odkrito povedal, da je prepričan, da je nemogoče zgraditi takšno postojanko brez potrebnih finančnih sredstev. Toda Pavle, kot smo mu radi rekli, je bil pozneje med najbolj prizadevnimi udarniki na Selah, Spoštoval je odločitev večine.«
Podporo ste torej imeli in kdaj ste začeli, zasadili prvo lopato?
»Najprej smo se torej odločili za lokacijo. Zgornje Sele smo izbrali tudi zaradi tega, ker imajo ugodno geografsko lego. Ležijo v trikotniku Ravne-Slovenj Gradec-Dravograd. S tem se je ponujala približno enaka možnost dostopa naših delavcev h koči iz vseh treh dolin pod Uršljo goro, Pečo in Pohorjem. Naša okrajna pošta je namreč obsegala pošte od Ožbalta ob Dravi, Dravograda, Libelič, Mežice, Črne in na drugi strani do Mislinje, Slovenj Gradca in naprej proti Dravogradu. V tistih časih, ko je bilo zelo malo prevoznih sredstev, je bilo to zelo pomembno. Lokacija je tudi razmeroma blizu večjih krajev Slovenj Gradec in Ravne, uro ali dve hoje, in seveda na primerni nadmorski višini. Na tem mestu so bile pred tem ovčje staje,« je malce hudomušen Martin Prevorčnik. »To nam je dalo vedeti, da so tuđi za take objekte že v starih časih iskali ustrezno zavetje in lepo sončno lego.«
»Kdaj smo zasadili prvo lopato? Bilo je v nedeljo, 26. januarja 1953. Na nek način je to bila idilična zimska nedelja, lepa sončna, s kar precej snega. Iz Slovenj Gradca so proti Selam korakali prvi udarniki, naši vrli prostovoljci. Po snežnih poteh ali gazu - sneg je segal čez kolena - z namenom, da izkopljejo ilovico, potrebno za izdelavo zidne opeke. Samokolnico in lopate so prenašali kar na ramenih. Zaradi dragega in težavnega prevoza smo se odločili, da borno opeko izdelovali kar sami v neposredni bližini koče. Na srečo je bil večji del potrebnega gradbenega materiala, pesek, kamenje, les, v neposredni bližini gradbišča. Izkop je bil izredno težaven, pa tudi ročno mešanje betona in malte ter prenos ni bil nič lažji. Danes, ko si pomagamo z raznimi stroji, si to težko predstavljamo. Naše udarniške nedelje so se vrstile trideset mesecev zapored. Graditelji nišo kazali nobene naveličanosti, nasprotno, vsaka nedelja je bila vabljivejša. Vendar, temelji koče, zidovi, ostrešje so zrasli ob znoju izredno marljivih ljudi.«
Kolikor vem, ste nekaj denarja le zbrali, saj drugače verjetno ne bi šlo. Tudi moralno podporo ste imeli, a ne?
»Osnovni kapital za gradnjo, kot jaz temu pravim, so zbrali PTT-delavci tedanje okrajne pošte v obliki prostovoljnih prispevkov. Zbrali so 70 tisoč tedanjih dinarjev. Če upoštevamo, da je bila takrat povprečna plača okoli tri tisočake, je bilo zbranega kar veliko denarja - za dobrih 23 plač. Ostali kapital, še bolj čvrst kot denar,« poudarja Prevorčnik, »so bile marljive roke in želez-na volja naših delavcev do ustvarjanja. S tem je računal tudi naš gradbeni odbor in to je bilo zagotovilo za uresničitev na sestanku sprejete naloge. Da, tudi moralno so nas podpirali. Tako generalni direktor PTT-ja Slovenije Jože Gerbec, ki je že 6. oktobra 1955, hitro po izgradnji koče, obiskal našo postojanko, kot tedanji predsednik okraja Slovenj Gradec Ivo Skerlovnik in predsednik MLO Slovenj Gradec Adolf Ankon. Posebej moram omeniti okrajnega gradbenega referenta Iva Domjana, ki je tudi pripravil potreben projekt, in to brezplačno. Tudi republiški sindikat PTT-delavcev nam je pomagal, med drugim z nekaj finančnimi vložki. Pozabiti tudi ne smemo na dobrohotno pomoč tedanjih TT-sekcije Maribor, pošte Maribor 2 in okrajnih post Šoštanj in Celje. Neposredno so nam bili v veliko pomoč nekateri lastniki gozdov, ki so nam podarili les, in bližnji kmetje, ki so opravljali prevoze. Zelo nam je bil naklonjen sosed Španžel, ki nam je ugodno prodal zemljišče in pomagal tudi na druge načine. Pri njegovi družini smo imeli na voljo kuhinjo, prenočišča, pa tudi kakšno okrepčilo so radi ponudili.«
Gradnja koče je trajala dobri dve leti. Ste vsa dela opravili kar sami?
»Ne, to ravno ne. Vsa dela na izgradnji, razen mizarskih, vodoinštalacijskih in nekaj tesarskih del, smo sicer opravili PTT-delavci sami. Evidentiranih je bilo 17.440 delovnih ur, verjetno pa je prenekatera bila opravljena tudi mimo evidence. Prvi mejnik, prvo veselje je bilo, ko smo, kot je bil običaj, pritrdili smrečico na postavljeno ostrešje. 24. oktobra 1954 smo ob nekoliko boljšem prigrizku in primerni kapljici ter ob zvokih harmonike zaključili gradbena dela, Nato je sledila finalizacija, ki je terjala več strokovnega dela in tudi več finančnih sredstev, Končno je na-počil tudi trenutek, ko je bila koča dograjena in 12. junija 1955 slovesno odprta. V času gradnje smo prizanesli tudi nekaterim spodrsljajem, ki bi jim danes rekli nenačrtnost. Telefon smo na primer napeljali in priključili šele deset dni pred odprtjem koče, čeprav bi ga bili med gradnjo nujno potrebovali. Zajetje vode in napeljavo smo uredili po odprtju koče. V času gradnje, ko so bile potrebe največje, pa smo vodo prenašali ali prevažali iz studenca na travniku. Tovorno žival, simpatično »Džino«, smo kupili po izgradnji, ko so se potrebe po prenosu blaga iz doline znatno zmanjšale. Kdo je opravljal prenose v času gradnje, je graditeljem dobro znano.«
»Šele deset let po odprtju koče je bila zgrajena gozdna cesta do koče. Cesta je znatno olajšala dela ob adaptacijah in raz-širitvah koče. Tako je tudi marljiva, sicer pa muhasta »Džina« izgubila svojo zaposlitev.«
»Naša planinska koča, sedaj je to planinski dom z 38 ležišči, sodi danes med solidno urejene planinske objekte, kar je tudi zasluga nekdanjega PTT-podjetja in direktorjev, predvsem Stanislava Brgleza in Alfonza Podgorelca, nekdanjega generalnega direktorja Pošte Slovenije, ki so poskrbeli za finančno pomoč. Markacije ob njej nas opozarjajo, da tod mimo potekajo kar tri transverzalne poti, To so Slovenska planinska pot št. 1, Koroška planinska pot in transverzala oziroma Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To daje postojanki nedvomno določen poudarek.«
Martin Prevorčnik tudi ugotavlja, da je takrat majhen kolektiv opravil zelo veliko nalogo. Prisotna je bila velika delovna zavest in vnema, ob trdem delu na poštah, ko še ni bilo v dostavi nobene motorizacije, ko so bile na poštah še ročne telefonske centrale, delavnik je bil deljen in delali so tudi ob sobotah. Ob skromnosti graditeljev, navzlic težaškemu delu, je bilo osebno zadovoljstvo hitro doseženo. Včasih tudi le ob koščku suhega kruha ...
»Med prostovoljci tudi ni manjkalo duhovitežev, ki so znali resne trenutke ob napornem delu spreminjati v prijetno razpoloženje in smeh,« se spominja in ne skriva, da je ponosen na planinsko in poštarsko postojanko, ki je doživela v letih 1969 in 1986 večji prenovi in razširitvi, Tudi lani in v letošnjem letu je bil Poštarski dom ob pomoči predvsem Pošte Slovenije temeljito obnovljen. Ima popolnoma prenovljeno centralno ogrevanje, nova okna in fasado in še kaj, Ob svojem abrahamu si postojanka to tudi zasluži.
Danes sicer žal ugotavljamo, da je Poštarski dom, za katere-ga skrbi Planinsko društvo Pošte in Telekoma Maribor, premalo izkoriščen. Delavci Pošte in Telekoma ga s svojimi družinami vse-kakor premalo obiskujejo. Domala 40 postelj v domu v glavnem sameva in so v uporabi le v primeru, če je v domu večdnevni seminar ali kaj podobnega ali če se večja skupina pohodnikov odloči, da bo tod prenočevala. Večdnevnih počitniških letovanj je tudi vse manj. Morda se bo pa tudi to v bodoče spremenilo na bolje. Tako bi bilo tudi prav. Navsezadnje je to čudovito okolje idealno za sprostitev in duševni mir. Naš sogovornik Martin Prevorčnik to zagotovo najbolje ve.
Besedilo in fotografija: Bruno Fras