Nemarno in neavtorizirano označevanje lovskih poti in drugih brezpotij je seveda vredno vsake obsodbe, zapiranje divjine samo za neke namišljene posvečence, ki naj bi je bili vredni, pa je domišljava bedarija. Pisni opis brezpotja ne škodi prav nikomur; nasprotno – vsaj malo razbremeni že preobljudene markirane poti.

Gospod Simon je lepo napisal. Ne pa kr' ena kokodakanja, ki so se zgodila - zanimivo - prav ob omembi izida nekega planinskega vodnika.

Mislim, da planinci/gorniki/alpinisti samo sledimo temu, kar se nam dogaja v dolinah. Zakaj bi bil gorski svet imun?

Če naj to ponazorim s hrano, ki jo jemo:

Pred leti sem navdušeno kupoval kuharske vodnike. Na začetku, kar je imelo dobro reklamo, potem pa sem postal izbirčen. Povsem jasno je bilo, da so v poštev prihajale knjige s slikami, po katerih so se mi cedile sline. Gotovo vžgejo kuharski recepti, ki imajo recepte izpisane po zahtevnosti in po posameznih korakih, da se ga lahko lotijo tudi tisti manj vešči. Verjetno bi posebna kuharska knjiga o pripravi medveda na 1001 način (in s primerno prodajno promocijo), povzročila iztrebljenje medvedov. Sprašujem se: ali opažamo, da vsak dan jemo čedalje slabšo hrano?

Ne verjamem, da je kuharska zveza tista, ki podpira izdajo novih kuharskih knjig, razen če v njej ne sedijo sami avtorji knjig. Po moje so motivi, zakaj nekdo izda kuharsko knjigo, lahko naslednji:

- svoje kuharske recepte, s katerimi je navdušil svoje goste, želi posredovati širši publiki

- Samouveljavitev. Ko bo izdal še več knjig, bo postal kapaciteta.

- Zaslužek od prodaje ni nujno majhen!

- Posredovati ljudem zdrave recepte

In tako naprej.

Na koncu se strinjam z »Morda nam ga bo mogel, nesposobnim, da bi iz samozagledanosti zrasli sami, ljudem prinesti šele čas?«

"Pa kaj, saj je le čivkanje piščančka, ki mu nikoli ni bilo dano da bi zlezel na gnojni kup". Gospod Dejan, če ste mislili, da so pisci planinskih vodnikov petelini in njihovi vodniki kup gnoja, na katerem se šopirijo, potem vam povem, da se zelo, zelo motite! Za vsak slučaj vam povem, da so to čisto v redu in prav nič drugačni od drugih ljudi. Planinski vodniki so bili in še bodo. Itak, kot je omenil že nekdo pred menoj, bodo skrite stezice kmalu uhodili z Garmini in podobnimi aparati obešenimi okoli vratu.

Liste kuharskih knjig še vedno rad prevračam z desne na levo. Včasih dobim idejo, slika me zvabi na nov kulinarični izlet, ali pa dobim osnovne napotke. Nikakor se jih ne mislim znebiti. Vendar recept še zdaleč ni vse. Pred leti so me spraševali za recepte jedi, ki so jih jedli. Skrival sem jih toliko časa, dokler nisem odkril, da bistvo ni samo v izbiri sestavin in v postopkih, ampak da se skriva v drobnih in nikjer zapisanih podrobnostih in v pozornosti. Eni bodo dodali, da je jed odlična, ker jo pripravljajo z ljubeznijo.

Tako lahko opišem, kaj se mi zdi pomembno pri kuhanju sirovih štrukljev, pa v kuharskem vodniku ni nujno opisano:

- nesladkana skuta nanj bo dobro prepojena z dobrimi jajci, tako da je mehko mazava

- slišal sem že nasvete, da se štrukelj zavija v vlažno krpo. Stare plenice iz bombaža so se obnesle najbolje, sicer pa uporabljam stare in izprane bombažne krpe, ki se jih ne sme prati v pralnem prašku

- zelo pomembno: štrukelj zavijem v krpo nalahno in ohlapno, nikakor ga ne vežem s kako nitko, tako med kuhanjem lahko lepo nabrekne

- čas kuhanja ne sme biti predolg (sam kuham natanko 16 minut), saj s predolgim kuhanjem štrukelj lahko otrdi in se posuši. Čas je odvisen od tega, koliko plasti zvijemo in od smeri zvijanja - po dolgem ali počez

- drobtine za zabelo nekateri pražijo na maslu, drugi spet na malo olja in maslo dodajo šele kasneje – sam jih zlato rumeno prepražim na suho, brez maščobe, in šele ko odmaknem kozico, dodam maslo. Tako maščoba ohrani boljši okus in tudi bolj zdravo se mi zdi vse skupaj.

Pa dober tek!

Iztok Snoj

P.S.:

Včeraj sem se s prsti zapičil v hrbte knjig na polici in izvlekel en planinski vodnik. Zanimala me je Brana. Takole je še bilo v dobrih, starih časih (moj izvod knjige je izšel leta 1995):

»Pri orientaciji so nam do gozdne meje na višini približno 1600 metrov v skromno pomoč beli platneni trakci, ki jih je nekdo privezal na veje drevja v redkih presledkih. Prav veseli smo teh nenavadnih markacij, ki nam potrdijo, da nas pravilno vodi navzgor. Od izhodišča do škrbine za Butaro, kjer je težav bolj ali manj konec, je več kot tisoč višinskih metrov, zato se bomo kar dobro preznojili. Še najhujša preizkušnja je nekaj deset metrov telovadbe skozi ruševje, ki se ji žal ne moremo izogniti. Človek bi si želel imeti v nahrbtniku motorno žago ali vsaj sekiro in si z njo izsekati pot.«

Andrej Stritar, Grintovci: južni pristopi (Iz opisa Brana z Jermance)

Ali kdo ve, če so trakci še obešeni po drevesih? Je kdo že izsekal prehod skozi borovje?

Kmalu bo trideset let, odkar sem zašel med markaciste, in še vedno po tednu dni s čopičem ali z vrtalko v gorah, po dobro opravljenem delu, občutim veliko zadovoljstvo.

Markiranih poti imamo dovolj, še te komaj vzdržujemo, posledice letošnje zime bomo odpravljali nekaj let. Novih poti ne potrebujemo, še najmanj pa takšnih in podobnih samovoljnih nestrokovnih posegov, ki lahko manj izkušenega planinca, ki jim slepo sledi, tudi ogrozijo.

Pa vendar, moja najlepša doživetja v gorah so ponavadi povezana z brezpotji, z odkrivanjem, ko hoja v gore prehaja v pustolovščino. Pa tudi kot možnost umika s pogosto že preobljudenih in prehrupnih markiranih poti. In ker vsega v enem življenju ni mogoče odkriti povsem na novo in od začetka, z veseljem vzamem v roke dobro napisan vodnik. Kot pomoč in kot motivacijo za novo turo. Zato hvala piscem, ki so mi pomagali odkriti marsikateri skriti kotiček naših gora.

Mešanje jabolk in hrušk je morda odlična varianta za kak kompot, v kaki resni debati pa se ne obnese najbolje! Primerjati te packarije z vodenimi turami in gorniškimi vodniki je absurdno! Glede slednjih se gorniška srenja deli v 2 tabora in - bodimo pošteni - vsak se uvrsti v svoj tabor pretežno na podlagi povsem lastnih interesov. Vsak ima seveda pravico do svojega mnenja, a to ne spremeni dejstva, da za temi vodniki in tudi vodenimi turami stoji cel štab relativno kompetentnih ljudi, ki vedo, kaj počno!

V nasprotju s tem pa je takšno packanje po gorah povsem odraz samovolje posameznika oz. posameznikov (primer žal ni osamljen), ki verjetno še sami dobro ne vedo, kaj želijo s tem sploh doseči in po domače povedano nimajo pojma, kaj in zakaj sploh delajo, predvsem pa pri svojem početju nimajo prav nikakršne družbene podpore!

Ali je boj proti takšnim objestnežem s policijo pravi način, ali ne, je spet lahko predmet filozofiranja, meni se zdi pomembno, da se je ukrepalo, kakorkoli pač, saj je odraz slovenske družbe v podobnih situacijah vse prevečkrat identičnem filmu, ki ga je lepo ponazoril......"Jebi ga".....

Da bo Iztok potegnil z vsakim, ki bo govoril čez pisca omenjenih vodnikov, "kokodakajo" že par dni vsi šentflorjanski vrabci.

Pa kaj, saj je le čivkanje piščančka, ki mu nikoli ni bilo dano da bi zlezel na gnojni kup

Res je, Garmini so zelo uporabna zadevščina, še posebej za izgubljene v ruševju

Obiskovanje brezpotij se (načrtno? - GV, PV in PD-ji) popularizira že vrsto let in dotične oznake so pač logična posledica tega. Zato se - z vsem dolžnim spoštovanjem do Bojča - čudim začudenosti in zgražanju, še bolj zato, ker mi dišita po sprenevedanju.

Namreč, izvirni greh sta bili (med drugim) po mojem mnenju (tudi) deli http://www.sidarta.si/gornistvo/manj-znane-poti-slovenskih-gora.html in http://www.sidarta.si/gornistvo/kamnisko-savinjske-alpe/dodatno.html, a se ob njunem izzidu ob njuno vsebino, kar se tiče brezpotij, ni nihče od nas, samooklicanih varuhov prvobitnosti, glasno obregnil. Celo nasprotno, hvalili smo ju češ, kako bodo gorniki sedaj, z opisi, lahko veliko bolj varno zahajali v odročne predele KSA in JA.

Oglasili se niso niti TNP-jevci, ki bi jim že samo možnost, da se zaradi javne objave do tistihmal z ustnim izročilom prenašanih podatkov o stečinah in dostopih, poveča obiska v do tedaj skoraj neobiskanih predelih Parka, morala dvigniti prititsk.

A vrnimo se nazaj, k tudi meni tako ljubim Grintovcem. Da ne bo dvoma, označevanja brezpotij tudi jaz ne podpiram! In sem vsekakor za to, da se oznake na brezpotjih in na lovskih stezah in stečinah odstranijo. V celoti, vključno z možici!

Vendar - kako bomo v Grintovcih nazaj v stečine predelali vsa, zdaj že jasno uhojena, a včasih (komaj)potja in (malo bolj lovska)potja v Kalca, skozi Gamsov skret, čez Žmavcarje, na Podih, v Kotliče, v Repov kot, čez Šraj pesek, čez Kuklarje? Jalov posel!

Zato menim, da radikalnost, celo v obliki groženj s podajanjem kazenskih ovadb zaradi nepooblaščenega označevanja (morda kmalu celo tudi uporabe?) poti (poškodovanje tuje stvari!) proti NN storilcem na policijskih postajah vsekakor ni pravi odgovor na izzive trenutka. Kateri pa je - ob idealistični želji, da bi naj v gore zahajali le etično in moralno zrele osebe in da bi hkrati gorski svet ostal v celoti za obisk dostopen - pa žal ta trenutek tudi sam ne vem.

Morda nam ga bo mogel, nesposobnim, da bi iz samozagledanosti zrasli sami, ljudem prinesti šele čas?

Pa srečno!

Ga. Štrukelj, ne mrzim nikogar, menim le, da mora človek - tudi gornik - za določene podvige zoreti in dozoreti, preden se jih (lahko) loti. Zato se lahko, če si razumen, nekaterih tudi nikoli ne lotiš.

(Zakaj) Da imajo zemljevidi in smerokazi v urbanem svetu smisel, mislim, da ni vredno razprave - pomagal polno na vsakem koraku. Predvsem zaradi njih se vračamo sanjat srečne sanje odkrivalcev, kot pravite, v (pra)naravo. Raziskovat in urit lastne čute in ne eksercirat prebrano!

Pa srečno na vaših poteh, kljub temu, da na moj »srečno« očitno ne daste dosti!

Res nemogoče - verjetno pa se storilec res ne zaveda, kaj je storil in mu bo treba nekako dopovedati.

Na "svojem" terenu redno odstranjujem razne trakce, plastične ovitke in podobno, ki jih pozabijo organizatorji orientacijskih in podobnih tekmovanj.

Za moje pojme je zapis g. Jožeta Rovana zelo realen. Le kako bi jaz napisal tako lepo, tako zgoščeno in obenem jasno, brez nakladanja v 1000 in več znakih in sekundah po mailu, dopisih, esemesih, skypu ... ?

Jože, požen, mi smo prpravlen!

Seveda tako grdo packanje obsojam tudi jaz.

Vendar pa se oglašam zaradi zelo grobega očitka o grdem početju, ki da ga počnemo pisci gorskih vodnikov. Kar neposredno se mi očita, da sem krivec za take grdobije!

Naj tukaj jasno in glasno ponovno objavim, da sem ponosen, če sem uspel s svojim pisanjem še komu odpreti srce in oči za lepote, ki jih tudi sam zelo cenim. In bom to še nadalje počel.

Kajti globoko se ne strinjam s tistimi sebičneži, ki mislijo, da so nekaj več in bi tudi radi kar cele predele zaprli kar zase!

O tej temi sem se bolj na dolgo razpisal marca lani v PV. Kar oglejte si tam, ali pa preberite tisto besedilo spodaj v nadaljevanju.

http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_2008_03.pdf#page=16

Razmišljanje o poškodovani poti in planinskih vodnikih (PV2008/3 str. 14-15)

Andrej Stritar

Po elektronski pošti je do mene prispelo sporočilo z razmišljanjem o bodočem krajinskem parku Kamniško-Savinjskih Alp, h kateremu so bile pripete slike poti na Kamniški vrh in pa izziv meni:

»To je pot, ki vodi direktno na Kamniški vrh in jo je med drugim opisal tudi Stritar. Ali ga lahko povabiš naj si to pot ogleda skupaj s predstavniki založbe, ki je vodnik izdala, sedaj po nekaj letih in opiše svoje občutke v PV ob tem obisku.«

V tem izzivu je pravzaprav skrita temeljna dilema našega početja v gorah. Na eni strani gorniki cenimo in občudujemo naravo, želimo si jo ohraniti prvobitno in nedotaknjeno, po drugi strani pa hodimo vanjo in hote in nehote puščamo svoje sledi.

Poti na Kamniški vrh sem res opisal v nekaj svojih vodnikih, ta prijetni vrh pogosto obiščem. Tudi sam sem opazil, da je steza naravnost od lovske koče proti vrhu danes bistveno bolj uhojena kot pred desetletjem in da že začenja erodirati zaradi padavin. Podoben vtis daje tudi steza na sedlo ob grapi Kamniška roža, vendar je tam nekdo že poskusil ustaviti procese degradacije.

Iz tona zgornjega izziva sklepam, da naj bi me ob pogledu na to erozijo morala zapeči slaba vest in da bi se moral pokesati, da sem te poti opisal in jih na ta način približal širšemu krogu ljudi. Pravzaprav imam občutek, da je vedno več takih varuhov narave, ki bi najraje popolnoma prepovedali kakršen koli dostop v divjino, kajti človek da tam dela samo škodo (jaz jim pravim »ortodoksni naravovarstveniki«). Najraje bi nas zadržali v našem civiliziranem, asfaltiranem svetu, nas s tem usmerili v urejene potrošniške centre, kjer izumljajo vedno nove »atrakcije«, samo da iz nas potegnejo še kak euro in s tem prispevajo k rasti bruto domačega prihodka, ki je vendarle prvi in najbolj pomemben cilj naše družbe! Divjina pa bi morala ostati tam nekje zaklenjena, dostopna le res izbranim izbrancem.

Seveda mi ni vseeno ob pogledu na naraščajočo degradacijo poti. Očitno je Kamniški vrh postal tako priljubljen, da se obisk res zelo povečuje in ima to res konkreten negativen vpliv na teren. Žal so planinski cilji v bližini večjih urbanih naselij marsikje podobno obremenjeni. Očitno je to cena, ki pa jo je po moje vredno plačati za srečo številnih obiskovalcev.

Tako močno shojene poti pa tudi pomenijo, da po njih hodi stotine, verjetno tisoče ljudi. In če so šli tja gor, pomeni da so pobegnili iz ubijajočega vsakdana nekam na lepše polnit svoje baterije z neizmerno svobodo prvobitnega sveta. Prepričan sem, da vsak pobeg v naravo pomaga sleherniku da postane malo srečnejši, malo boljši. In če sem pomagal nekaj sto ali tisoč ljudem k večji sreči in zadovoljstvu, sem zaradi tega zelo ponosen!

Menim, da so taki problemi erodiranih poti konkreten izziv za organizirane planince, ki smo združeni v svoja društva in zvezo. Združeni smo zato, da drug drugega podpiramo pri naših skupnih hobijih, pri naši skupni ljubezni do gora. Razpeti smo med dve naši želji, dva interesa: po eni strani bi radi čim več hodili v gore, po drugi pa bi radi gore ohranili nedotaknjene. V glasilu švicarske planinske zveze sem naletel na zelo posrečeno poimenovanje teh dveh dilem: »Nutzinteres« in »Schutzinteres« (uporaba/varovanje). Ker je na Kamniškem vrhu zaradi povečane uporabe ogroženo varovanje, bi moral nekdo (lokalno PD, PZS?) ukrepati. Po moje bi bilo zgrešeno prepovedati obisk, kajti s tem bi onesrečili stotine, tisoče naših somišljenikov. Pač pa bi morali nadaljnjo degradacijo teh steza preprečiti s konkretnimi varovalnimi ukrepi na terenu: popravila, lesene podpore, odvodnjavanje, ograje ipd. Na podoben način so recimo sanirali pot na Polhograjsko Grmado mimo lovske koče na greben in ustavili škodo. Še bolj pomembno pa je usposabljanje in kultura nas obiskovalcev gora. Od mladih nog moramo ponavljati, kako pomembno je hoditi po stezi in ne spodbujati erozije.

Za razliko od zgoraj omenjenih »ortodoksnih naravovarstvenikov« sem jaz za bolj »praktično naravovarstvo«, tako, ki je usmerjeno k človeku. Kajti naravo in divjino potrebujemo zaradi nas, mi želimo videti zelene gozdove in slišati pojoče ptičke. Naravi sami je vseeno, če bi vse skupaj bilo ogenj in žveplo ali pa beton in asfalt! Skrbeti moramo torej za to, da ne bomo uničili gozdov in ptičkov, vendar hkrati omogočiti, da lahko sleherni posameznik pride do njih – v potu svojega obraza!

V februarski številki Planinskega vestnika je Andrej Mašera v članku »No Picnic on Mount Kenya« povzel knjigo o neizmernem hrepenenju italijanskega zapornika po svobodi na višavah. Prispevek je zaključil s kratkim razmišljanjem o pomenu svobode za vsakega posameznika, s katerim se globoko strinjam. Slovenci smo obdarjeni s čudovitim gorskim svetom, ki nam služi za tovrstno izpolnjevanje hrepenenja po svobodi. Raziskovanje tega sveta z lastnimi močmi je nekaj neprecenljivega, nekaj, kar je smiselno gojiti in spodbujati, ne pa zatirati z raznoraznimi prepovedmi. Prepovedati je treba vdor civilizacije vanj.

Bolj shojena stezica, kakršno so utrli sopihajoči na Kamniški vrh, je pravi drobiž proti grobim posegom z buldožerji, ki jih mirno toleriramo v imenu napredka in večjega zaslužka (tudi planinskih koč nekje višje na koncu novozgrajenih cest!), ali pa veselega preganjanja z motornimi sanmi, ali pa vztrajnega preletavanja z letali in helikopterji nad narodnim parkom, ali pa vztrajnega oženja varovanih območij na račun gospodarske rasti lokalnih skupnosti (kar se bo očitno zgodilo z novim zakonom o TNP). Še najbolj strah pa me je neskončnega poveličevanja privatne lastnine! V Sloveniji so že lepi kraji, kamor ne smemo, ker nas tja ne pusti nekdo, ki je pač danes v neki zemljiški knjigi zapisan kot lastnik. Naš resnični izziv je preprečiti, da se to ne razširi v razsežnosti kot sem jih že videl v tujini (»No tresspasing, prosecutors will be shot!« - »prepovedan prehod, kršitelji bodo ustreljeni«). Da nam ne bo nekega dne lastnik zemljišča recimo preprečil dostop do lepih Korošaških slapov tam pod Kamniškim vrhom! Češ: »To je moje, kaj vas briga, škodo mi delate, ne smete blizu!«. In da na koncu ne bomo zgolj z asfaltnih cest gledali tja v daljavo na zeleno privatno lastnino ter doma iz fotelja ali pa v kakem fitnes centru gledali plačljive oddaje o nekem odtujenem zelenem svetu tam nekje zunaj!

Več ko nas bo ljubilo naravo, več ko nas bo tja hodilo, težje se bo razvil tak črn scenarij. Zato sem ponosen, da sem s svojim delom pomagal širiti ljubezen do gora, pomagal osrečevati ljudi. Upam, da jih bom lahko še veliko.

Simon, spomnim se enega tvojih uvodnikov v Grifu na to temo. Zelo dobro si opisal to problematiko. Mogoče pa si mislil takrat, da so bili nekateri packači tudi planinski vodniki?! Jaz to mislim še danes. Pozdrav...kostja

G. Slejko, žal nimam časa za popoln odgovor. Razumni ljubitelj gorskega sveta, oz. narave, kot ste vi, se prej ali slej najde na začetku. Zakaj torej zemljevidi? Zakaj sploh kakšen kažipot iz Ljubljane v Kamnik ali Kranjsko goro?

Poudarjam, tudi meni je hudo, da nekdo tako packa po poteh, ki veljajo za neoznačene, še posebno, če sem jih bila z dobrim opisom sposobna prehoditi brez teh pack. Vem, da bodo ravno taki bezvestneži pripeljali do ukinitve svobode gibanja, saj pri nas žal velja pravilo, da zaradi deviacij posameznikov kaznujemo večino, ker nismo sposobni deviantnežev prepoznati in jih spraviti tja, kamor sodijo. Ali nočemo – tu pa se srečamo že z novo, dosti hujšo obliko odklonov, ki so seveda tudi že prisotni, vsaj jaz pojave že redno zaznavam.

Pa ne skušajte dokazati, da je bil vaš »srečno« iskren…, osebno čutim vašo mržnjo do nas, ki se podajamo iz urbanega sveta po svoje srečne sanje. In pisci vodnikov nam jih pomagajo sanjati. Običajno so to zreli in odgovorni ljudje, ljubitelji narave in človeka!

Slovar slovenskega knjižnega jezika:

eksercirati -am nedov. (i) uriti se v

strumnem korakanju, drži in vajah z

orožjem: vojaki so morali ves dan

eksercirati; preh. eksercirati novince

Vi, g. Slejko, tovrstne vojaške literature ne berete in ste na osnovi zrelosti in metod poskušanja našli (nam) opisano ali povsem svojo pot. Z lastnimi sposobnostmi. Ali ustnim izročilom. Srečnež. Res ste obdarjeni preko vseh razumnih meja, mnogoštevilnim revežem pa je v božji vreči talentov ostalo bore malo in moramo eksercirati ali ostati kar doma. Tako pač je. Še dobro, da v tem uživam(o). Doma si moram celo fotokopirati stvari iz mašnih bukev, da potem zapovedane molitvice na poti še večkrat preberem. In ker mi v 32 letih hoje ni uspelo dozoreti, bom zagotovo umrla Zelena.

In alpinisti, zakaj neki opisujejo svoje »poti«? Ponavljalci zgolj eksercirajo?

Ali pa menite, da je Krnička gora ali Luknja peč – ah kaj pa kvasim, slednja je že skoraj označena - namenjena izključno vam, ki vse obvladate »v nulo«? Pogledate goro, z očmi poiščete prehode in to je to.

Dovolj sarkazma, naj tu stoji samo preprosto vprašanje, ki se porodi ob vašem zavračanju pisnih podatkov, ki nam jih nudijo avtorji knjižnih vodnikov: bi po vašem torej vsi opisani pristopi na gore morali biti stvar ustnega izročila in lastnih izkušenj (poizkušanj)? Res je, samo tako bi bila občutja priznano prvinska in vrhunska, ampak jaz sem bila s svojimi vrh Oltarja prav zadovoljna.

Kljub oznaki, ki ste mi jo namenili, verjamem, da nisva tako zelo daleč narazen v razmišljanjih, le da moja uporaba noža služi rezanju in posledično predvideva razrez, vaša pa napad, ubijanje, pomor in samomor. Res je, žal, tudi slednjemu služi nož. A večina tu verjetno najprej pomisli na koristno orodje.

Priznam, da se še ne morem odločiti za nakup in uporabo GPS-a. Opisi, ki jih vi zavračate, pa naj bi bili funkcionalno pravzaprav njegovi zametki. Tako sva si najbrž bližje kot se vidiva skozi to pisanje, čeprav jaz seveda še zdaleč ne dosegam vaše odličnosti. Zatorej srečno!

Vsem vodnikom, ki me s svojimi opisi varno vodite, iskrena hvala. Skladno uvodni oznaki prisegam zvestobo do groba.Tu in tam sem na vaših poteh kakšnemu utrujenemu možicu že popravila glavo, markacij pa nisem in ne bom risala, še manj »packala« z barvo, kljub temu, da mi ta - zaenkrat še - daje kruh.

Bravo, Jože Rovan!

To je pa za v rom, bi rekli pri nas doma. To je to. Verjamem, da se večina podpiše...

4. 11. 2001 piše črno na belem – o madonca, a tako dolgo je že tega? – smo tri dame – bila je damska izvedba par excellence (no meni zdaj manjkajo visoke pete, drugače sem še kar…) – prišle za Butaro z enim samim trakcem podpore, pa še ta je bil umazano siv.

Ni hudir, da bi MOŠKEMU to ne uspelo, še posebno, če bo recept za štruklje nadomestil z najdenim opisom, kjer je razen trakcev vse prav. Resno: pot je v začetku lepo sledljiva, potem pa moraš imeti trden značaj (zmešaj trmo treh žensk, odstavi z ognja, začini z dobro voljo) in ni problema, razen rušja, ki je kakšno leto za našim podvigom gorelo (nekdo je pozabil odstaviti z ognja) in… kaj je težje od rušja? Požgano rušje, nedvomno. A je še vedno lažje od naših značajev, se tudi razume.

O žagi ne duha ne sluha takrat..., danes pa? Na stara jaj... se res ne moreš zanašat. Ima kdo sveže podatke za Iztoka?

Srečno pot.