Planinski vestnik – Andrej Mašera: Po Alpah se nezadržno plazi pošast nebrzdane in nenadzorovane gradnje zavarovanih plezalnih poti
»Feratomanija« v Alpah
Po Alpah se nezadržno plazi pošast nebrzdane in nenadzorovane gradnje zavarovanih plezalnih poti, ferat (it. via ferrata – železna pot), ki so očitno postale novi hit gorniškega udejstvovanja in neustavljive turistične ponudbe. Največji evropski strokovnjak na tem področju Eugen E. Hüsler ima v najnovejši izdaji svojega atlasa (Klettersteigatlas Alpen, Bruckmann, München 2005) zbranih kar 881 ferat, katerim je v zadnji številki revije Bergsteiger 10/05, dodal še 33 novih. V deželah, v katerih so še do nedavnega bile ferate skoraj neznan pojem, kot npr. v Avstriji, Švici, Franciji, je njihovo število že zdavnaj preseglo število ferat v Dolomitih, ki so klasično veljali za domovino takih poti. Samo v Avstriji je že nad 300 ferat vseh težavnosti (C. Széphalusi: Klettersteig-Guide Österreich. Tyrolia, Innsbruck 2005). Še več: nove ferate so speljane vse bolj drzno, po navpičnih in previsnih stenah, po dolgih in vrtoglavih lestvah, po mostovih, ki se gugajo nad globokimi prepadi. Tudi take so, kjer gremo po eni sami jeklenici in dveh spremljajočih za samovarovanje, tako da se lahko izkažemo tudi kot vrvohodci. Ali pa visimo na eni sami jeklenici in se s hrbtom navzdol ter prekrižanimi nogami okoli nje pomikamo naprej (»a la tirolese«). Ob vsem tem je »in«, da je ferata zavarovana samo z jeklenico, po možnosti nameščeno navpik ali čez previse, po čim bolj gladki steni, pod podplati pa mora zijati več sto metrov praznine. Naj se izkažejo bicepsi, naj se razliva adrenalin!
Popoln cirkus! Planinska društva, razne naravovarstvene organizacije, tudi oblastvene strukture, so pred to poplavo ferat brez vsake moči. Turistična srenja je zavohala nov dobiček, lastniki koč so ugotovili, da je popularna ferata v bližini lahko zlata jama, ki jo kaže čim bolje tržiti in iskoristiti.
Naj takoj pojasnim: nikakor nisem nasprotnik ferat a priori. Nasprotno! Velike, klasične ferate v Alpah, med katerimi so nekatere tudi zelo zahtevne, so gradili ljudje, ki so poznali svoje delo in poslanstvo. Številne so postale pravi pojem v gorništvu in je vzpon po njih lahko vrhunski gorniški doživljaj. Graditelji so po naravnih prehodih namestili varovala in s tem omogočili tudi neplezalcem, da lahko občutijo slast plezanja v stenah ter prvinsko doživljanje divjega gorskega sveta, ob tem pa skrbeli, da je bila pot speljana čimbolj razgibano in zanimivo. Sem pa odločno proti novodobnim ekstremno težavnim feratam, ki so speljane po smereh, ki bi brez varoval sodile v VI., VII., VIII. ... težavnostno stopnjo. Take »poti« so dvojni nesmisel in velika samoprevara. Prvič, za prave plezalce so nezanimive, drugič, za večino neplezalcev so enostavno pretežke, in tretjič – in to se mi zdi najpomembneje – ustvarjajo neko lažno, virtualno samoprevaro, da smo s preplezanjem take ferate storili nek pomemben alpinistični podvig. Žal, vse to ustreza virtualni dejanskosti, h kateri se današnji čas vse bolj nagiba. »Zmaga« na taki ferati je vrednostno primerljiva virtualnemu seksu na internetu ali »vročem« telefonu!
In kako je pri nas? Zaenkrat teh tendenc (še) ni opaziti. Vendar sem prepričan, da ne zaradi nekega starega sklepa skupščine PZS iz leta 1984, da novih ferat v naših gorah ne bomo gradili več. Še manj zaradi naravovarstvenih razlogov; samo spomnimo se cest, ki vse bolj nebrzdano vdirajo v naše gore. Bolj verjetno bo držalo, da naši turistični »delavci« živijo še v blaženi nevednosti in nimajo pojma o novodobnih trendih v širšem alpskem prostoru. Če bi samo zaslutili, kako lahko neka ferata z zvenečim imenom in dvomljivo »slavo« skrajne težavnosti, kot magnet privablja določeno klientelo pretežno mlajših ljudi, bi verjetno tudi v naših stenah začel veselo peti sveder. Rad bi verjel, da se to ne bo nikoli zgodilo, toda skepsa je močna: »wishful thinking«, pač!
Andrej Mašera
Poobjava
uvodnika Planinski vestnik, oktober 2005 - dodane so le
ilustracije (vir:
svetovni splet) v desnem stolpcu.