Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Namesto avanture telovadba med vznožjem in robom?

Dnevnik, 08.10.05 - Bogdan Biščak: Alpinizem in etika

Alpinizem in etika

Namesto avanture telovadba
med vznožjem in robom stene?


Dve alpinistični odpravi na Nanga Parbat - tista s Tomažem Humarjem, ki je zaradi negotovega reševanja sprožila doslej še nevideno vpletenost javnosti v kak alpinistični podvig - in ona s Stevom Housom in Vinceom Andersonom, ki je na tiho opravila z osrednjim delom Rupalske stene in stopila na vrh, sta odprli vprašanja, ki so v alpinizmu prisotna vse od njegovih začetkov.

Samo na prvi pogled namreč gre pri teh dveh vzponih le za različen odnos do neposredne prisotnosti medijev pri vzponu in samo ob površnem pogledu je mogoče zamahniti z roko in reči, da je to pač stvar različnega stila ("nekateri imajo pač radi ob sebi medije, drugi ne"). V resnici gre za vprašanje, ali je ob takšni vpletenosti televizije, kakršni smo bili priče ob Humarjevem vzponu, še mogoče trditi, da je bil vzpon etično zasnovan in izveden.

Čeprav ta dva vzpona odpirata tista vprašanja vloge medijev, ki presegajo meje alpinizma, so dileme, ki jih zastavljata, šle neopazno mimo vseh, ki so poročali (predvsem) o Humarjevem vzponu. Zaposlovala so jih stereotipna razglabljanja o alpinistih, ki so bili za del javnosti zmeraj latentni samomorilci in neodgovorni egoisti (družina, stroški reševanja...), za del pa pogumni raziskovalci "nekoristnega sveta" - kot jih je poimenoval francoski alpinist Lionel Teray - in zrele osebnosti, ki so za prvinski občutek svobode pač pripravljeni tvegati tudi svoje življenje. Pri tem je treba reči, da je bila javnost do alpinizma zmeraj prizanesljiva. Ker se alpinisti pač potikajo po nekoristnem svetu, ne osvajajo ozemelj in ne širijo verovanj - razen morda vere v neuničljivost poguma, ki pa ga vse kulture visoko cenijo. Skratka, ne le da ne ogrožajo nikogaršnje eksistence, tudi v obstoječa razmerja moči ne želijo vstopiti. Tisti, ki so do alpinizma kritični, so zato v glavnem tiho, dokler jim kakšna nesreča ali tvegano reševanje - kot v Humarjevem primeru - ne ponudi priložnosti, da povedo, kaj je po njihovem nesmiselno tveganje. Za tak pogled tokrat ni bilo dileme: Humar je tvegal preveč, izpostavil je sebe in družino, najbolje bi mu bilo plezanje kar prepovedati. Preveč besed o takšnih sodbah ne velja izgubljati, preprosto zato, ker je pač tvegal Humar, in le on lahko presodi, kakšno tveganje je smiselno. Ker gre zanj! Tako kot le on in člani njegove družine vedo, kaj in kako jih veže, na kaj v tem odnosu pristajajo in na kaj ne. In če kdo meni, da je Humar izpostavil tveganju tudi svoje reševalce, ga velja spomniti, da se tudi oni odločajo o svojih in ne tujih življenjih, ko presojajo, ali je tveganje, ki se mu bodo izpostavili, smiselno. Kdor misli, da lahko doma naredi to presojo za Humarja ali pilote, ga daje napuh, ki ga prav taki "sodniki" radi očitajo vrhunskim alpinistom, ki so zašli v težave.

Razprava, ki sega v srž razlike med obema vzponoma, predvsem pa v problematičnost Humarjevega, je tako šla mimo pomembnejših medijev. Potekala je med alpinisti, na spletnih straneh, ki jih širša javnost ne opazi. Tudi v tej razpravi beseda etika ni bila izrečena, vendar pa je bila latentno prisotna v vseh opredeljevanjih za "Humarjev način" in proti njemu.

Zakaj je za alpiniste etičnost nekega vzpona tako pomembna? In zakaj je etika v jedru alpinizma vse od njegovih začetkov?

Zato, ker alpinizem pač ni (kolikokrat smo že to ponovili!?) preprosto šport. Ker v njem ni pravil in sodnikov niti trdnih meril za oceno težavnosti in pomembnosti nekega vzpona, so zgolj etična pravila postavljala ne le meje dopustnega, ampak tudi alpinizma. V tem pogledu je alpinizem pravzaprav predmoderen in zato pozna za hujše etične prestopke eno samo sankcijo - izločitev. Alpinisti, o katerih se je pojavil dvom o resničnosti zatrjevanega vzpona, so običajno kmalu prenehali plezati (na primer Maestri, Česen). Čeprav ti dvomi nikoli niso bili potrjeni, so si to "sankcijo" naložili sami, saj s težo tega dvoma na ramenih niso mogli več plezati. Povsem drugače kot v drugih športih, kjer je na primer dvom o jemanju poživil (ki je ekvivalent zlaganemu vzponu) dovolj za nadaljevanje kariere in ne za njen konec.

Ker so bili v zgodovini alpinizma primeri, ko se je pojavil tak dvom, izredno redki, je bilo bistvo alpinistične etike zmeraj zgoščeno okoli dveh drugih vprašanj. Prvo je bilo vprašanje dovoljenih tehničnih sredstev za uspešno dokončanje vzpona. Ali je vožnja s helikopterjem na Mount Everest alpinizem? Seveda ne, vendar niso vsi odgovori tako enostavni. Sodobna tehnološka orodja omogočajo marsikaj, ne le lažje napredovanje po gori, ampak tudi zmeraj večjo redukcijo nevarnosti. Nevarnost pa je bila zmeraj bistvena sestavina alpinizma.

V zgodovini alpinizma so bili nekateri pojavi že zavrnjeni prav zaradi pretirane uporabe tehničnih sredstev. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavljalo plezanje, ki je tej dobi dalo ime železna. V italijanskih Dolomitih so bili preplezane nekatere izredno razvpite smeri, speljane čez velike previse in strehe, linije, kot bi jih potegnil z ravnilom od vznožja do vrha stene. Njihovi avtorji so te smeri od tal do vrha nabili s klini in tako plezanju odvzeli nevarnost. Danes za te plezalce nihče ne ve; kljub medijskemu blišču, ki je bil spleten okoli njih, je alpinistična srenja tak način plezanja preprosto zavrnila. Pred kakimi 20 leti pa je, tako kot se je pojavil, izginil pojav, ki mu sam pravim helikopterski alpinizem. Nekateri profesionalni alpinisti so v osrednjih Alpah uporabljali helikopterje za dovoz pod steno in z njenega vrha in si tako omogočili narediti po nekaj vzponov v enem dnevu. Mediji in sponzorji so bili navdušeni, alpinisti pa ne. Čeprav so bili tiho, so spet "zmagali". Helikopterski alpinizem je potihnil, kar so poleg alpinistov pozdravili tudi svizci in gamsi.

Kaj so pozabili akterji železne dobe in "helikopterski" alpinisti? Da alpinizem ni zgolj fizična dejavnost ob plezanju na goro, ampak je tudi avantura, pohod v neznano, ki ga zmeraj spremlja nevarnost. Prvi so se ji z obilico klinov izognili, drugi so jo s stalno komunikacijo s helikopterjem bistveno zmanjšali. Nevarnost namreč ni zgolj tam zunaj, je tudi, ali pa predvsem, v alpinistovi glavi. Biti sam z goro je avantura, imeti helikopter ves čas na dosegu roke pač ne...

Uporaba helikopterja za reševanje Humarja iz stene Nanga Parbata je seveda daleč od opisane zlorabe, vendar pa želim tudi na tem primeru prikazati dileme, ki jih prinaša uporaba tehničnih sredstev v alpinizmu. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da se na ta način zmanjšuje prostor alpinistične avanture na našem planetu. Če je do tega reševanja veljalo, da se bodo alpinisti iz himalajskih sten rešili sami ali pa bodo za zmeraj ostali tam, je tega obdobja zdaj počasi konec. Helikopterji sicer še ne morejo reševati dosti više od 6000 metrov, a to je vprašanje časa. Ko smo pred dvajsetimi leti plezali v Himalaji, nismo niti pomislili na helikopter kot rešilno bilko. Tudi za drugo pomoč bi zaprosili le, če bi bili zaradi poškodbe ali bolezni nesposobni za spust ali vzpon. Dokler smo bili fizično "pri sebi", smo razumeli, da se moramo sami rešiti iz situacije, v katero smo se spravili. Takšno razumevanje je bilo seveda pogojeno s tehnološko nezmožnostjo helikopterjev za reševanje na večjih višinah in razumljivo je, da se danes to spreminja. Varnost je večja, a ima to svojo ceno - biti sam z goro je zmeraj težje. Prav pri vprašanju varnosti je bilo zavračanje uporabe tehničnih sredstev zmeraj najtežje. Četudi se bo slišalo nehumano, sem prepričan, da te dileme ne bi smeli reševati zgolj v prid varnosti. Kje potegniti črto, je na koncu zmeraj konkretno in ne doktrinarno vprašanje, vendar ga ni mogoče prepustiti ugotovitvi, da tehnologija obstaja in jo bomo zato tudi uporabili. Tako kot marsikateri alpinist se verjetno tudi Humar sprašuje, ali ni prav on začel v Himalaji nekega novega obdobja, ki si ga ni želel.

Drugo ključno vprašanje etičnega v alpinizmu pa je objektivno poročanje o vzponu. Ker je javnost (v primerjavi s smučanjem ali atletiko, kjer je deset sekund pač deset sekund) povsem nekompetentna za ocenjevanje težavnosti nekega vzpona in njegovega pomena v alpinistični zgodovini, so možne velike manipulacije. Objektivna predstavitev vzpona je zato imperativ, upreti se skušnjavi pretiravanja (zaradi slave ali denarja) pa stvar etike.

Rekel sem že, da primerjava različne medijske prisotnosti ob teh dveh vzponih ni le primerjava dveh različnih stilov. Menim namreč, da prinaša tudi odgovor na vprašanje, kam bo šel alpinizem in kaj mu izbira vsake od poti, ki ju nakazujeta, prinaša. Ali še ostreje: ali je ob medijski prisotnosti, ki si jo je zagotovil Humar, in načinu poročanja z njegove odprave - obojemu sta se Američana zavestno izognila - še mogoče govoriti o etičnem vzponu? Če sem v zvezi s helikopterskim reševanjem želel le opozoriti, da uporaba tehničnih sredstev ne more biti samoumevna, pa sem zelo kritičen ob vprašanju medijskega spremljanja te odprave.

Mnogi so že ugotavljali in sam sem se z njimi strinjal, da je ena Humarjevih velikih prednosti, da "zna z mediji". Tega seveda ne razumem tako, da zna prek njih manipulirati z javnostjo, ampak da jih zna izkoristiti za promocijo alpinizma in svojih odličnih vzponov. Sedaj nisem več tega mnenja. "Znati z mediji" zame pomeni tudi ne pristajati na moderne trende neskončnih poenostavljanj, da bi temo naredili zabavno in zanimivo za uporabnike. V tem pogledu je bilo na tej odpravi vse narobe. Od same predstavitve stene, ko se je "pozabilo" povedati, da je osrednji del stene, kjer naj bi potekal Humarjev vzpon, že preplezan (leto prej sta prek 7500 metrov splezala Steve House in Bruce Miller ter sestopila po Messnerjevi smeri), prek nekaterih fotografij na internetni strani, pod katerimi so bili zavajajoči komentarji, do TV-poročanja, ki je bilo sploh poglavje zase. V nuji pošiljanja vsakodnevnih prispevkov smo se naposlušali banalnosti, ki jih lahko proizvede le še kak resničnostni šov, kjer se nam ob instant alpinizmu, ki nam je bil serviran, zazdita kak Herman Buhl ali Walter Bonatti prava naivneža, tako kot se nam ob instant ljubezni, ki jo prodaja sanjska ženska, zazdi Dostojevski pravi bedak. Zato se ne strinjam, da so danes pač taki časi in da je to stvar osebnega stila (podmena te teze je danes moderna maksima, da je etično to, kar mi koristi). Časi niso "taki" - so taki, kot jih naredimo. In Humar je s tem, ko je pristal na tak medijski pristop, pristal ne le na majhne in večje manipulacije, ampak tudi na takšno prisotnost medijev, ki posega v tisto bistvo alpinizma, o katerem sem govoril zgoraj. Humar na Nanga Parbatu ni bil sam z goro! V tem je bil njegov odstop od alpinistične etike največji in zato se je med alpinisti pojavilo toliko pomislekov.

Če postavlja etika v alpinizmu ne le meje dopustnega, ampak tudi alpinizma samega - in sam sem prepričan, da je tako - potem je odgovor na vprašanje, kam vodita smeri, ki so ju na Nanga Parbatu začrtali Humar in oba Američana, pomemben ne le za oceno teh podvigov, ampak za obstoj alpinizma kot avanture, kot osvajanja nekoristnega sveta in ne zgolj kot telovadbe med vznožjem in robom stene. Ali bo obstal kot tak, pa je odvisno tudi od tega, ali se bo alpinistom uspelo upreti pohodu medijev, predvsem televizije, ki povsod, kamor pride, prinaša logiko profita in spreminja nekoristni svet v koristnega.

Bogdan Biščak


Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti