Odličen vzpon v Dolomitih
Odlično v Dolomitih
Prejšnji teden sem že pisal o vzponih v Dolomitih, a je izostal najboljši med njimi. Kabli iz Štajerske do Ljubljane so malo tanjši, akterji skromni in vest je zagledala luč medija šele med tednom. Andrej Grmovšek (AAO Kozjak) in Luka Krajnc (AO Celje, Iglu) sta odšla v steno Torre Trieste, v smer Donnafugata (8a, 750 m). Andreju je vzpon v najtežjem raztežaju uspel hitro in zato sta se odločila stisniti smer do vrha še isti dan. Več na spletnem portalu grmoclimb. Luka se je čez nekaj dni vrnil s Hrvatom Igorjem Čorkom. V steni je bilo v četrtek še bolj toplo, a je Luki vseeno uspel prosti vzpon. Na vrhu sta bila ob devetih zvečer in ob dveh zjutraj sta na bivaku zaključila 23 urni delovnik.
Tanja Grmovšek in Maja Lobnik sta prejšnjo soboto plezali smer Solda (VI-, 300 m) v Torre di Babelle, naslednji dan pa v Torre Venezia preplezali še eno veliko in lepo klasiko, smer Andrich-Fae (VI-, 300 m).
Iz domačih logov
Vse velike severne stene so bile do minule deževne sobote suhe kot poper in temperature so omogočale odlično plezanje. Nekoliko so motila še vedno velika snežišča pod stenami. Maja Lobnik (AO TAM) in Peter Juvan (AAO) sta v petek preplezala smer Belak – Manfreda (VI+, A1, 550 m) v Šitah. Peter je smer preplezal prosto in težave ocenil s VI+. Skala ni povsod dobra, smer zelo logična in spoštljivo strma. Le lučaj stran sta plezala Silvo Karo in Luka Lindič. Preplezala sta Silvovo smer iz leta 1991, Butnskala (VIII+/VII, VI, 220 m). Dolgo je že tega, Silvov sicer fotografski spomin ima tu in tam že kako luknjo, zato sta tokrat v najtežjem raztežaju zaplesala nekaj metrov na novo.
Črni kal
Neutrudna Betka Galičič se je oglasila in povedala nekaj besed na temo opremljanja plezališč. Kot prvo, popravila je sidrišče v Valterjevi zajedi v Črnem Kalu. Dejala je še: »V AN 2.6. je bilo malo preveč 'pompozno' napisano, da se je zlomil štant (posledično se je marsikdo po nepotrebnem preveč prestrašil), dejansko pa se je odlomila le zapora, ki preprečuje, da bi vrv zdrsnila z nosilnega dela repka. Sam nosilni del repka se, če res ni pretirano obrabljen, nikakor ne more kar zlomiti. Seveda se tudi zapora ne bi smela zlomiti, ampak ker so ti repki narejeni precej neprofesionalno (varjenje inoxa je namreč zelo zahtevna zadeva), se to že nekaj časa dogaja. Ponavadi poči zvar na eni strani, tak repek je npr. v smeri Kamin in tudi tam sem danes namestila vponko. Nisem pa mogla zapore odlomiti, tudi s kleščami ne, tako da repek je še na štantu, naj se ga pa ne uporablja. Postopoma bom vse repke nadomestila z vponkami, prosim pa plezalce, da sporočijo, kje so še repki s počenimi zaporami in kje so repki s precej obrabljenim nosilnim delom (zlasti v lažjih smereh, te so najbolj obremenjene, pa še zato, da mi ne bo treba vsega šodra plezat), da jih bom poštimala urgentno. Sporočajo lahko na moj mail, še bolje pa na plezanje.net, kjer bo Ivan za ta namen odprl novo rubriko in bo vse zbrano v eni bazi. Najbolje, da ta način potem vpeljemo tudi za naprej in tudi za ostala plezališča.
Se mi pa zdi, da je postalo preveč samoumevno, da jaz oz. KŠP skrbi za vse. Nikomur ne bo padla krona z glave, če zamenja kakšno vponko, le-ta je stvar parih evrov. Predvsem pa naj se ne pozabi, da se v plezališčih pleza na lastno odgovornost.«
Srečno!
Tomaž Jakofčič