Gorniška potepanja: Tale sprehod verjetno ne bi prišel na vrsto, a naj mu bo, ker je eden izmed tistih, ki si jih bova posebej dobro zapomnila. Na koledarju je bil letošnji petnajsti junij ...
Nad pokljuškimi gozdovi
Ni še minilo veliko časa, ko sem objavil zimsko debeluško. Vrhovi se v 
Gorniških potepanjih ne bodo dosti ponavljali (morda vzpon v snegu in v kopnem), če pa že, se bom potrudil, da bom objavil pristope iz različnih strani. Tale sprehod verjetno ne bi prišel na vrsto, a naj mu bo, ker je eden izmed tistih, ki si jih bova posebej dobro zapomnila. Na koledarju je bil letošnji petnajsti junij ...
Zjutraj ni nihče od naju omenjal, kam bova šla, le od nekod sva zaslišala odmev, 
da si želiva tja, odkoder se bo daleč videlo, čeprav sva se naštimala bolj za sprehod okoli Blejskega jezera. Ker je bil ponedeljek, se tudi na obljudenih vrhovih nad Pokljuko ni bilo treba bati gneče. Nabiranje gob je odpadlo. Zanje sva bila prezgodnja, pa tudi razgled iz globokih gozdov ni najboljši. Z roba Medvedove konte sva dosegla Lipanco.
»Ti si pa navihan, veš,« se je poleg smeha zaslišalo iz njenih ust. »Sem si me pripeljal, sedaj pa ne vidim na drugo stran.«
Sedla sva na klop, se razgledovala po okoliških vrhovih, predvsem pa počivala ob poslušanju ptičjega petja. V nadaljevanju sva jih zopet veliko videla: 
ščinkavca pod Spodnjimi Brdi, komatarja kmalu nad Lipanco, pod Okrogležem in na vrhu Debele peči (2014 m), planinsko pevko in kavko pa ravno tako na vršni travnati poljani. Vmes je bilo ogromno gorskega cvetja, ki v tem letnem času zelo pripomore k pestremu pomladnemu obrazu Julijcev in seveda še mnogih drugih gorá.
Videlo se sicer ni »do konca«, a dovolj, da nama nikakor ni bilo žal vzpona na prijazno debeluško. Triglav se je ves čas sramežljivo skrival, vsi drugi okoliški vrhovi pa so nama zdaj bolj zdaj manj mogočno kimali v pozdrav, kakor se je pač megla igrala z njimi.
Stanko Klinar je v knjigi Sto slovenskih vrhov, ki je že vrsto let najin brevir in jo 
imava po Mojčini zaslugi tudi na domači polici, na straneh, ki sta posvečeni Debeli peči, zapisal: »S planino Lipanco in Blejsko kočo je kot ustvarjena za zaljubljence in mlade družine.« O prvi trditvi ni treba izgubljati besed, o drugi pa bova lahko tudi zelo kmalu kaj oprijemljivejšega povedala ...
