Večer, Narava, gore in ljudje: Le malo je poti, ki nas iz grap odmaknjene Trente s takšno lahkoto pripeljejo v osrčje vršacev
Manj znane planinske poti in vrhovi
Čisti vrh, razglednik pod Špičjem
Le malo je poti, ki nas iz globokih grap odmaknjene Trente s takšno lahkoto in privlačno položnostjo, z ležernim in sproščajočim korakom pripeljejo v osrčje vršacev
Lovimo zadnje trenutke letošnje bogate jesenske barvitosti. Pobočje rdeči v bukvah, med njihovimi lisami izstopajo orumeneli javorji, pri tleh preproge škrlatno obarvanega borovničevja, nad vsem tem pa macesni v vseh odtenkih od svetlo zelene prek sončno rumene do rjave barve, tik pred usutjem. In vreme nam je prav zdaj naklonjeno, kot že dolgo ne, zato se velja zapeljati tudi kam dlje, na primer čez Vršič v barvito Trento, pa spodaj tik pred vasjo Sočo levo čez Korita razpenjene vode v dolino Vrsnik. Prav lepa, sicer ozka asfaltirana cesta vodi do Vasi na skali, dobrih tisoč metrov visoko, kjer pri prvi zapornici ceste na desni strani na manjšem parkirišču pustimo avto. Pod nami šumi razpenjeni Suhi potok, ki nas bo spremljal dobršen del poti. Izognemo se torej tisti zapornici in nadaljujemo lahkotno po tisti cesti, ki se kmalu približa skalni pregradi, ki zapira dolino. Cesta se je izogne v desno, medtem ko je Suhi potok izdolbel ozko tesen. Nekaj sto metrov višje, kjer na desni opazimo kar dober kolovoz navzdol do obnovljenega senika, zavije steza levo in se prav kmalu približa strugi Suhega potoka ter ob njem nadaljuje, vendar se lahko odločimo za nadaljevanje hoje po cesti, saj se nam nikamor ne mudi, pa tudi razgledov nam cesta ponuja več. V jutranjem hladu se prav lepa cesta, ki jo kar naprej obnavljajo, le počasi vzpenja, pa tako med ogledovanjem krajine lahko kramljamo. Cesta se polagoma vzpenja pod južna skalnata pobočja grebena Lepega Špičja. Ko se cesta po kakšni urici hoje povsem zravna, postanimo pozorni, da bomo na levi strani ceste opazili stezo, ki pride navzgor in tod prečka cesto ter nadaljuje v breg. Zdaj tudi mi tisto cesto zapustimo in gremo desno skozi mlad bukov gozd polagoma navzgor. Bukovje je zdaj v svoji najlepši barvitosti. Ta del poti se imenuje Dol pod plazmi in je dejansko dolinica, ki se le polagoma dviguje vzporedno z južnimi ostenji in plazovi Špičja. Sprva vodi pot skozi bukovje, potem tudi mimo ravnice, porasle z rušjem, da se potem nekaj časa vzpenjamo, a sila položno, skozi gozd večjih bukev, dokler se steza ne zaključi s krajšim predelom suhe struge Suhega potoka. Ko pridemo iz gozda, je pred nami dolina posameznih macesnov, bukev, rušja in skal, ki so se zvalile s Špičja, med njimi pa nas steza prav spokojno vodi skozi to idilično krajino. Spredaj na levi opazimo naš cilj. Na koncu tega Dola zaslišimo šumenje, in če gremo še malo tisto smer, bomo opazili slap Suhega potoka, ki izvira nekaj deset metrov višje, da pa spodaj pod slapom kmalu ponikne med skalovjem. Mora pa biti v tej dolini divje ob hudem deževju, mi pride na misel, ko se od slapa v dveh, treh okljukih tudi okoli podrte smreke in manjše bukve dvignemo na manjšo teraso, kjer stopimo na grdo gozdarsko cesto ter sto metrov naprej na lepo gozdno cesto, ki smo jo pred slabo uro zapustili. Tod zavijemo desno in slab kilometer naprej levo, saj naravnost vodi kolovoz v Ravni dol, se pravi še kar naprej vzporedno s Špičjem. Zdajšnja cesta se polagoma dviguje in čeravno je nekaj izvozov, se lepo držimo glavne poti, saj bomo kaj kmalu zgoraj zagledali pred seboj kar prostorno planino Planino v plazeh s kočo, ki je zdaj last Triglavskega narodnega parka. Na robu planine opazimo tudi lovsko prežo, cesta pa še kak kilometer nadaljuje v desno, kjer pridemo na manjšo jaso in kjer bomo na levi strani opazili tri večje kamne ter ob njih stezo v levo. Tisto je v bistvu mulatera, kar bomo opazili že kaj kmalu, saj nas utrjena vodi preko globač skozi lep macesnov log in še vedno le polagoma navzgor. Tu opazimo prave preproge borovničevja, ki še sredi oktobra nosijo zrele in debele sladke borovnice. Na levi strani vidimo Veliko Tičarico, le nekaj metrov je višje od našega cilja. Zadnji del poti je najlepši, ko prečimo travnata pobočja Čistega vrha proti sedlu Čez Drt, kjer se steza po strmih meliščih spusti v Trebiški dol in se priključi transverzalni poti na Prehodavce. S sedla Čez Drt (1805 m) se mi zdaj v levo po ozki potki in prvič tudi bolj strmo povzpnemo na 70 metrov višji Čisti vrh. Za nami je dobrih 800 metrov lahkotnega vzpona, pred nami pa prečudovita panorama vršacev: desno veriga Špičja, onkraj Trebiškega dola Prehodavci s Kanjavcem, še bolj levo očak Triglav, levo pa Zadnjiški Ozebnik, le pol ure od nas pa v istem grebenu Velika in Mala Tičarica ter onkraj doline Soče Bavški Grintavec. Posedamo in uživamo, saj je pred nami le še dveurni sestop, medtem ko smo za vzpon porabili okrogle tri ure.
Jože Praprotnik