Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Z vrvmi in klini

Peter Rožič: Pokliče me brat Luka: ,,Jur je pršu na dopust a maš cajt, da b šli plezat?'' -  ,,Sevede ga mam'' se glasi odgovor.

Zvenijo klini, kladivo poje,
udarci odmevajo od sten.
Mi smo mladi alpinisti
in planike nam kažejo poti
.
                     Marjan Perko

Drugo jutro si po dveh letih, ki sta tako hitro minili od njegovega zadnjega dopusta v domovini z Jurjem zopet stisneva roki. Nasmejan sivolasi možak dobro skriva svoja leta ne skriva pa veselja, da bo zopet prijel za skalo v domačih gorah. V času, ko sem ob koncu šestdesetih let kod zadnji izmed šestih bratov naredil prve alpinistične korake je on odšel za boljšim kruhom v tujino.

Jur

Jurij Radon po domače Bilko se je rodil 6. decembra leta 1934. Izhaja iz stare tržiške družine, ki je ostala brez očeta v času vojne, in se je z hribi srečal že kot mlad fantič. Ostal jim je zvest do danes.

Začetki: Še ne štirinajstletni fant je bil prvič na bivaku v severni steni Storžiča (21. novembra 1948 - podatek sem našel v vpisni knjigi, ki je še ohranjena) z Edijem Perkom.

Franci PrimožičKrvin: Krepak stisk rok po preplezani Kramarjevi smeri (bilo je 10. julija 1949) je za osemnajstletnega plezalca pomenil, da ga v steni s soplezalci ni vezala samo vrv, temveč tudi prijateljstvo.
Po navadi takratnih plezalcev sta se z Jurijem šele na vrhu razvezala in skrbno pospravila plezalno opremo. Kaj prida je ni bilo: konopna vrv, že malo oguljena, kladivo, narejeno v kovačnici in nekaj kroparskih in jeseniških klinov. Iz nahrbtnika sva vzela kvedrovce in vanj pospravila plezalke s filcastim podplatom. Malo sva še pokramljala, potem pa odhitela čez Škarjev rob v dolino do stare koče pod Storžičem.

Kod član AO Tržič je v naslednjih letih veliko plezal doma in tudi v tujini, leta 1954 je v navezi z Janušem in Primožičem ponovil tudi Čopov steber v Steni. V letih med 1956 – 1958 je bil načelnik alpinističnega odseka. Od leta1952 do odhoda v tujino je tudi aktiven član postaje GRS Tržič.

Vedno vesel in nasmejan je med Tržičani znan kot odličen pevec, ki je z svojim glasom izstopal, ko je z planinskimi prijatelji najrajši zapel kakšno Marjanovo (Marjan Perko) .

Čas neizbežno teče, minilo je šestdeset let od njegovih prvih preplezanih smeri v Storžiču vendar Jurij še vedno pleza. Ko sem ga pred dvemi leti v plezališču pod Belvijem v Bohinju videl in občudoval njegovo elegantno gibanje (predvsem delo nog) mi je razložil, da je v Skandinaviji (predvsem na Norveškem) večji del plezanje na trenje. To tehniko kljub svoji visoki starosti (Decembra bo dopolnil 75 let!) odlično obvladuje.

Šestdeset let pozneje: V torek 9.6.2009 smo se odpravili v Belo peč nad slikovito lomsko dolino v vznožju Storžiča.
Katastrofula (IV-/III) je slikoviti raz v manjši desni steni, ki ponuja 90 metrov lepe, ne pretežke plezarije, tako da kljub hladnemu, vetrovnemu vremenu čas hitro mine. Za ogrevanje je zadostovalo.
Na klopci pod steno posedimo in obujamo stare spomine.

Ker enkrat ni nobenkrat smo v četrtek zopet skupaj Luka,Juri,Gregor (s svojimi petnajst leti nam malo popravi starostno povprečje) in Peter. Tokrat nas je privabila Zelenica, kjer smo Luka, Igor in jaz v steni Spodnjega Plota (približno 90 m stena tik nad zgornjo sekcijo sedežnice) splezali in uredili nekaj smeri. Naš cilj je Šprana v plotu (V/IV+).
Zopet hladno in vetrovno, da pošteno pika v prste a vseeno lepo doživetje. Prvi raztežaj ponuja lepo zajedo z nekaj mest pete stopnje in tudi skala je dokaj zanesljiva. V drugem je v začetku skala nekoliko manj kvalitetna (urejeno varovanje) krasi pa ga izstopna poč po desni strani, ki sva jo uredila letos (levi prvotni izstop nekoliko lažji a slabša skala). Po grebenu se lahko povzpneš na vrh do skrinjice z vpisno knjigo. V prvi večji škrbini približno 50 metrov od izstopa v smeri vrha, je veriga za spust (obvezno vsaj 60 metrska vrv!), ki te z vmesnim sidriščem pripelje pod steno. (Bolj udoben sestop je po travniku za steno.)


Peter Rožič (55) Luka Rožič (63) in  Jurij Radon (75)

Jur je navdušen saj je po dolgih letih na Zelenici, kjer je včasih, kot vsi člani GRS Tržič opravljal dolžnost reševalca na smučišču, saj je bil v mladih letih dober smučar z tekmovalnimi izkušnjami.

Ko sva se v nedeljo z Lukom vrnila s Storžiča kamor sva se povzpela po Kramarjevi smeri (snega je še kar dosti zato so prišle prav tudi dereze in cepin) pokliče Jur, ki bi kljub temu, da je bil sam v Dovžanovi soteski (zgornji raztežaj Macesnove – samovarovanje), še plezal.

Konec njegovega bivanja v domovini se je bliža in treba se bo vrniti k svojim na Švedsko, zato smo se v ponedeljek še enkrat namenili v Belo peč.
Ena izmed prvih smeri, ki je bila preplezana v steni je Šleparska (V-/IV, Milan Meglič-Janko Meglič). Smer razen vstopne plošče poteka po kaminih, na vrhu, ko se kamin zapre, pa na desni gladek kot (V-) ponudi izhod iz stene tik pod najvišjo točko Bele peči z vpisno skrinjico. Z vrha se vrneš po stezi do ograje in takoj, ko jo prestopiš zaviješ levo na uhojeno stezo, ki te pripelje pod steno.

Pospravimo opremo in sivolasi ,,mladenič'' se poslovi z obljubo, da se še vrne.

Dolgoletni član plezalnega Tunabergs Högfjällsoch klätter klubb se vrača nazaj k svojim domačim in plezalnim prijateljem v svojo drugo domovino Švedsko, kjer sedaj živi. Enkrat tedensko zahaja na plezalno steno v 70 kilometrov oddaljeno večje mesto (lastnik pravi, da je njegova reklama in mu zato zaračuna mladinsko tarifo) in veliko pleza z svojimi večinoma precej mlajšimi kolegi širom po Skandinaviji.
Od nekdaj mu je v veselje tudi vožnja z motorjem (že pred več kot 40 leti se je po Tržiču vozil z staro Jawo) in z svojim 500 kubičnim motorjem letno nabere, kot sam pravi, vsaj 4000 kilometrov.

Pretekli teden smo skupaj preživeli nekaj prijetnih skupnih uric in v šali smo se krstili za ,,mladinski odsek''.

Dvakrat je plezal z nami moj sin Gregor, Nadislav Rožič pa nas je spremljal in počakal na vrhu Bele peči.

Dober alpinist je star alpinist. Ta rek za Jurja prav gotovo drži.

Upam,da smo tudi mi malo pripomogli k temu, da se zadovoljen vrača k svojim domačim (dedek k svojim osmim vnukom) in bo plezalskim sotrpinom z veseljem povedal, kako je plezal na sončni strani Alp.

Kapo dol. Ne kapo, čelado dol JUR!

Peter Rožič

AO Tržič: "Mladinski odsek"

 
Jurij in Luka na vrhu Bele peči



 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti