Gorniška potepanja: Gorniška potepanja se bom trudil pripravljati še naprej, kolikor mi bo seveda dopuščal čas. Ne, to ni konec, je samo nov začetek. Danes je dvojino zamenjala množina. Najin dom bo odslej naš dom. Veliko sreče v življenju, draga Julija!
Ob novem začetku
Leta 1995 je bila stota obletnica postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu, to pa je bilo tudi leto, ko sva odšla na prvo potepanje po našem visokogorskem svetu. Prav nič nenavadno se nama ni zdelo, da so naju starši pustili za nekaj dni sama od doma. Bila sva še najstnika. Najstnika, ki sva že dobro leto hodila po domačih kucljih, a Triglav (2864 m) je bil vendarle nekaj posebnega. Sam sem bil do takrat na njegovem vrhu že trikrat z družino (enkrat zaradi slabega vremena nismo prišli čisto na vrh), Biserka pa je s svojimi gimnazijskimi sošolci v jeseni pred najinim prvim skupnim Triglavom osvojila Stol. Z današnjega vidika je bilo to bore malo, a takrat ni bilo videti tako. Res pa je, da so bili zemljevidi in vodniki že takrat najini zvesti spremljevalci, predvsem pa sva celo otroštvo preživela v naravi. Kot bi želela posnemati trentarske lovce, ki so se v minulih časih podili za gamsi. Strmi domači bregovi so naju kar sami učili, kako se je v svetu miru in tišine treba gibati in vesti.
Avtomobila seveda nisva imela. Moj oče naju je tistega poletja pred štirinajstimi leti peljal na železniško postajo Zidani Most. V turobnem dnevu sva se z vlakom 
odpeljala do Lesc in z avtobusom do Ribčevega Laza. Še vedno je po malem rosilo. Mimo spomenika prvopristopnikom Triglava sva odšla do Stare Fužine in čez Hudičev most na planino Blatca. Za prvo nočitev sva si izbrala kar Kočo na Uskovnici, saj je bila za nama od doma že dolga, predvsem pa zamudna pot. Kljub temu pa ne bi zamenjala za današnje »udobje«, ki mu velikokrat manjka malo stare romantike, ko so naju do izhodišča pripeljala javna prevozna sredstva. Kar nekaj prvih let je bilo tako.
Rano jutro na Uskovnici je obetalo lep sončen dan. Z okna najine sobe sva uzrla Mišeljski greben. Nisem popolnoma prepričan, da sva takrat s pomočjo zemljevida že znala razbrati vse vrhove, ki sva jih videla, a veselje nad bogatimi razgledi je bilo kljub temu veliko. Mimo domačih živali, ki so uživale svoje poletne dni na planini, sva se povzpela do Konjščice, kjer tudi ni manjkalo srečanj z njimi. Pri Vodnikovem domu se nama je pridružil fantič, ki je rajši hodil z nama kot pa s svojimi starši. Poleg družbe sva dobila tudi dežurnega fotografa.
»Le zakaj bi hitela? Saj imava čas,« sva si rekla in se ob prihodu na Kredarico odločila, da je bilo za ta dan dovolj. K temu so pripomogle tudi rahle »tehnične 
težave«, ki pa so naslednje jutro čudežno izginile. Popoldne sva imela več kot dovolj časa za sprehajanje okoli naše najvišje planinske postojanke. Opazovanje visokih okoliških gorá je v naju že takrat vzbudilo željo po spoznavanju vedno novih predelov našega visokogorja. V naslednjih letih so se najina hotenja popolnoma uresničila. Morda je k temu pripomogla tudi sveta maša, ki so jo ravno to popoldne pripravili v kapelici Marije Snežne.
V pričakovanju velikega dneva bi najrajši že sredi noči odšla na vrh, a sva vendarle počakala na sonce, da je obsijalo našo najvišjo goro. Na vrhu sva jo odnesla brez krsta. Ob prvem obisku tudi mene ni nihče s štrikom po riti, sam pa ravno tako nisem imel srca, da bi svojo leto dni staro (bolje rečeno mlado) ljubezen tepel. Torej oba še čaka pravi hribovski krst. No, če si kdo upa ...
Sestopila sva do Planike in dalje do nesrečnega Doliča, kjer je bilo najino naslednje domovanje. Drugo jutro sva se povzpela na Hribarice in sestopila do Zasavske koče. Seveda sva vmes obiskala jezerca, ki se nastavljajo očem, vrhove pa sva pustila pri miru. Pravzaprav nama je v petih dneh uspelo 
osvojiti samo Triglav. Naslednja leta je bila zgodba velikokrat obrnjena na glavo: en dan in veliko vrhov. Takrat je bilo vse drugače. Prvič sva bila sama od doma in treba je bilo izkoristiti priliko, kot se reče, zato nama je četrti dan uspelo priti samo do Koče pri Sedmerih jezerih. Kmalu za Ledvičko naju je ujela ploha. Če se spomnim prav, sva se najprej zavlekla pod neki previs, a ko ni in ni hotelo nehati, sva pod pelerinama mirno odšla naprej. Pri koči se je prvič pokazalo, da s svojo trmo ne bom prišel daleč. No, včasih že, a takrat ni bilo tako. Vse dni nisem hotel nič pametnega jesti. Telo je vedno bolj protestiralo in pri Dvojnem jezeru mu je bilo dovolj. Biserka je seveda vedela, kaj je treba storiti. K sebi me je spravila dobra juhica z narezanimi palačinkami. Tega obroka se spominjam, kot bi bilo včeraj.
Naslednji dan je bil na vrsti samo še sestop v Bohinj. Mimo Črnega jezera sva sestopila čez Komarčo in dodala še skoraj obvezni postanek pri slapu Savica. Od kje sva takrat »pobrala«, da se je treba peljati še z gondolo na Vogel, ne vem, a bilo je prvič in zadnjič, da sva se v najinih ljubih gorah prevažala s kakršnimikoli žičniškimi napravami. Spomnim se še slastnega kosila v hotelu Zlatorog, nato pa je sledila vožnja domov. Avtobus in vlak sta bila tudi ob vrnitvi najina nepogrešljiva spremljevalca. In če naju je na železniško postajo pripeljal moj oče, je bil prevoz domov naložen Biserkinemu. Pa se je vse lepo »zglihalo« ...
Vse fotografije so od opisane ture. Vem, niso najboljše, a iz starih papirnatih slik, ki so nastale s pomočjo še starejšega fotoaparata, je zelo težko narediti spodoben izdelek. In kako sva bila oblečena ... Ah ja ... Da o tistem mulcu, ki ga komaj prepoznam, sploh ne govorim ...
Verjetno se sprašujete, zakaj sem iz arhiva privlekel najino prvo skupno turo. Zato ker sem se tudi na ta način želel spomniti obdobja, ki se je danes končalo. Bilo je lepo, da bi bilo lepše že težko, a odslej bo še lepše. Letos mineva 
petnajst let, ko sva začela s prvimi gorniškimi koraki nad domačo vasjo. Naslednje leto sva odšla na opisani Triglav, leto zatem na Bovški Gamsovec, Pihavec, Križ, Stenar, Dolkovo špico, Škrlatico, Razor, Planjo in Prisojnik, sledili so Špik, Jalovec, Mangrt in tako naprej. Vsako leto več, vsako leto bolj pogosto. Prva leta ni bilo toliko časa, saj so naju ločevale dolinske obveznosti, a če je le bilo mogoče, sva bila skupaj. Ko sva na začetku novega tisočletja začela živeti pod isto streho, je bilo precej lažje. Zadnjih devet let je minilo v vsakotedenskem 
spoznavanju visokogorskega sveta. Vse konce tedna, počitnice in kasneje dopust sva preživela v gorah. Postale so najin drugi, če ne že kar prvi dom. Več kot sto dni na leto sva preživela v njih. Označenih visokih vrhov slovenskih Alp je kmalu zmanjkalo, saj je takšnih le slaba četrtina. Da bi ostalo še dolgo tako! Daljna tujina naju ni prevzela, saj sva se le enkrat ali dvakrat na leto odpravila na daljša potovanja, ki pa so bila tudi v večini povezana z obiskovanjem gorskega sveta. Veliko bolj so naju zamikali naši brezpotni in težko osvojljivi vrhovi. S tem, ko napišem »naši«, mislim tudi na gore v Italiji in Avstriji, ki nosijo (tudi) slovenska imena in pod katerimi živijo (tudi) slovenski rojaki.
Želim se zahvaliti vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da so Gorniška potepanja zagledala luč sveta. Naštevanje vseh bi mi vzelo preveliko časa, a 
nekatere je vendarle treba omeniti. Najprej hvala staršem za privzgojeno ljubezen do narave. Hvala Poloni za pomoč pri prepoznavanju favne in flore gorskega sveta. Hvala Dušanu, ki me je nekaj let vzpodbujal, naj ne skrivam najinih hribovskih doživetij v pisni in slikovni obliki samo na domačem računalniku. Po dolgem času mu je na začetku lanskega leta vendarle uspelo prepričati veliko trmo, da dá nekaj od sebe, čeprav sem prej vseskozi govoril, da nimam kaj povedati, da tega ne znam in da naj to rajši delajo drugi. Hvala vsem piscem vodnikov (Tinetu, Vladimirju, dvema Andrejema, Stanku in še mnogim drugim), ki so nama s svojimi doživetimi opisi zelo pomagali, da sva videla toliko gorskih lepot. Velika zahvala gre tudi Marijani in Marku. Njuna spletna stran nama je bila dolga leta neusahljiv vir idej za ture, ki so nama bile zelo pisane na kožo. Ko sva videla, da je v njunem spisku slovenskih (o tem, kaj je slovensko, je razlaga malo višje) dvatisočakov skoraj petsto imen (z opombami vred pa še nekaj več), sva se veselo zapodila na vrhove. Seveda do 
konca (še) nisva prišla, a 
dobri dve tretjini sta že za nama in res veliko lepih doživetij. Hvala Mojci, ki mi z vsakotedenskim lektoriranjem mojih objav pomaga, da je tudi slovnično vse tako, kot mora biti. Hvala vsem tistim, ki so naju kadarkoli spremljali na gorskih poteh, predvsem Kristini in Luciji. Vem, ni vas bilo veliko, ker sva se najrajši držala sama zase. Nekdo je zapisal, da je dvojina v gorah zelo praktična (pa še tako zelo slovenska je). Lahko deliš vse lepo s tistim, ki ga imaš najbolj rad, tistim, ki mu verjameš, zaupaš ter se nanj lahko zaneseš, lahko pa si tiho in zatopljen v svoje misli, v svoja občutja. Hvala vam, dragi bralci, ki mi s svojimi odzivi dajete voljo do nadaljnjega dela. Velikokrat si rečem sam pri sebi, da nimam dovolj časa za pripravo tedenske objave, a ga na koncu vedno najdem, čeprav včasih bedim pozno v noč. In ne nazadnje hvala Franciju, da lahko Gorniška potepanja gostujejo na spletni strani, ki jo že dolgo vrsto let tako uspešno ureja.
Gorniška potepanja se bom trudil pripravljati še naprej, kolikor mi bo seveda dopuščal čas. Morda vam bo kakšno doživetje z najinih vzponov pomagalo pri načrtovanju naslednjih tur. Ne, to ni konec, je samo nov začetek. Danes je dvojino zamenjala množina. Najin dom bo odslej naš dom.
Veliko sreče v življenju, draga Julija!