Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Med vznožjem in vrhom Everesta

Tomaž Jakofčič, 01.06.: Nekaj slik in replika

sreda, 3. junij 2009, ob 12:41, Matjaž Šerkezi, ogledov: 2949

KOTG UO PZS: Odgovor na članek Tomaža Jakofčiča Nekaj slik z Everesta in replika.

Najprej ponavljam čestitke Tomažu Jakofčiču – Jaki za vzpon in uspešno vodenje na vrh Everesta. Tudi proti njegovim mnenjem in nasvetom nimam kaj posebnega proti in z večino navedenega se celo strinjam. Niti nisem nasprotnik komercialnega alpinizma, čeprav je pogled nanj od znotraj logično drugačen kot od zunaj. Razvoj je neustavljiv in enako bi lahko tarnali prvi osvajalci Alp nad sedanjim razvojem. Pomembno je, da je naravi prizadejana čim manjša škoda – »vse prineseno odnesti s seboj«, je pač najboljše vodilo. Meni je celo žal, da med gosti komercialnih odprav ni več Slovencev, saj je v sedanjih razmerah težko organizirati kako amatersko odpravo na Everest.  Je pa Jakov vodniški uspeh pomemben za Slovenijo in jo promovira bolj kot bi jo kak vzpon »navadnega« gosta.
Simona Pogač je dobila podporo 7000 USD na podlagi dosedanjih vzponov in predvsem, ker je bila edina Slovenka, ki se je v jubilejnem letu želela povzpeti na Everest. Če bi Jaka ne bil profesionalni vodnik, pač pa gost, bi tudi dobil podporo, čeprav predvsem iz enakega razloga – 30 let slovenskega Everesta. Sicer pa sta se oba lani srečala tudi na Manasluju in celo v enakih vlogah, toda z nasprotnim uspehom, kot letos. Ob cenah za  Everest je težko razpravljati; če kdo, Jaka ve, koliko je moral plačati klient njegove odprave in koliko bi v tej vsoti pomenilo sedem dolarskih tisočakov.

Zdaj pa glavnina! Ob »goreči želji« kakega mladega alpinista je treba povedati, da predvsem manjka »gorečih« ciljev in »gorečih« alpinistov, samo »goreče« želje po dolarjih za nedefinirane osebne cilje pa niso dovolj. Ob tem je treba povedati, da KOTG pomaga samo odpravam v Himalajo in Karakorum.  Jaka je bil sam član dveh takih odprav (Daulagiri in Gjačung Kang). Tudi sicer moram povedati že kar pozabljeno dejstvo, da je prav KOTG odprla navidezno zaposlovanje alpinistov v vojski, carini in policiji in da brez tega, kljub urejanju tega skozi OKS, zdaj tega ne bi bilo ali pa znatno manj.
Ni predvsem zasluga alpinistov, da jih zdaj kar nekaj, tudi Jaka, dobiva državno plačo za svoj vrhunski šport. Smo se pač uspešno priključili, s svojimi merili, na pogoje OKS.
Vsa KOTG bi šla z veseljem v penzion, a je edina, ki skuša kak denar usmeriti za kako vrhunsko himalajsko storitev. Denarja je več kot dovolj, ni pa dovolj dobrih kandidatov z dobrimi cilji. Tudi zato ga je letos nekaj šlo za 30 – letno torto in ne samo za »beton«. Politiko alpinizma pa kroji ali vsaj  pooseblja KA, katere amaterski član je bil tudi Jaka. Ona vrednoti predložene načrte (tudi himalajske odprave) in jim predlaga podporo.
Ima pa enake težave kot KOTG: pomanjkanje kvalitetnih ciljev in premalo veselja do amaterskega (torej neplačanega) dela. Nismo Slovenci prvi s temi problemi. Najbrž je neizogibno, da se bo tudi amaterska funkcionarska dejavnost prevesila v profesionalno. Uskladitev neizogibno navzkrižnih interesov bo pa pri slovenskih značajih, ki raje ločujejo kot sodelujejo, težka.
To se sedanje KOTG, neodvisno od stopnje njenega upokojevanja, ne tiče. Dobro pa je, da veš, kdo bo stopil za stroj, ko gre stari strugar v penzion.


                       Tone Škarja, KOTG  

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker