Planinsko-izletniški vodnik, avtorja Bojana Pollaka je izdala Planinska zveza slovenije v maju 2009
Planinsko-izletniški vodnik 
Kamniška Bistrica
Bojan Pollak
Lektor: Andrej More
Fotografije: Bojan Pollak
Perorisbe Anton Rojs in Jadran Lasnibad
Oblikovanje in prelom: DID d.o.o.
Tehnični urednik: Avgust Stušek
Tisk: EUROADRIJA d.o.o. Ljubljana
Izdala in založila Planinska zveza Slovenije,
ev. številka založbe 313, za založbo Boižidar Lavrič
UDK 796.52(234.323.6)(036)
ISBN 978-961-6156-80-6
COBISS.SI-ID: 243281664
Mehka vezava, 11,3 cm x 17 cm, 160 strani, barvni tisk,
19 opisov poti različnih zahtevnosti ... cena 17,95 EUR
KAZALO
Predgovor
Praktični napotki
Seznam planinskih koč
Poti
Oprema
Gorska reševalna služba in vodniki
Zemljevidi
Dolinski sprehodi
1. KOŽEL|EVA POT (601 m)
2. PO KAMNIŠKI BISTRICI - na Lepi kamen (888 m)
3. SLAP ORGLICE (ORLIŠČE, ORLIČJE - 782 m)
4. SV. PRIMOŽ (826 m, 916 m)
Sredogorski izleti
KRVAVEC (1853 m)
KALŠKl GREBEN (2224 m)
KOKRSKO SEDLO (1793 m)
KAMNIŠKO SEDLO (1876 m)
KOROŠICA (1808 m)
VODOTOČNO JEZERO (1805 m)
VELIKA PLANINA (1668 m)
KONJ (1803 m)
Visokogorske ture
13. GRINTOVEC (2558 m)
14. SKUTA (2532 m), DOLGI HRBET (2374 m)
15. BRANA (2253 m)
16. PLANJAVA (2392 m)
17. OJSTRICA (2350 m)
Pisni viri
Za osrednji del Kamniških Alp lahko rečemo, da je nekakšna trdnjava pravokotne oblike. Vogalni stolpi so Krvavec, Grintovec, Ojstrica in Velika planina.
Prva stražarja Kamniških Alp - Kamniške Bistrice - sta Kamniški vrh na zahodu in Ravni hrib na vzhodu. Zanimiva je simetričnost: Krvavec - Velika planina, Zvoh - Jež - Kalški greben in Konj - Vežica - Lučki Dedec, Kokrsko sedlo - Korošica, Grintovec - Skuta - Brana in Ojstrica - Baba - Planjava ter na sredi Kamniško sedlo. Razgledi sežejo zelo daleč, ker več sto kilometrov proti vzhodu in jugu ni tako visokih hribov. So si pa z vseh vrhov zelo podobni, ker je celotni masiv razmeroma majhen - kvadrat s stranico približno 10 km. Višine posameznih vrhov so vzete iz najnovejšega zemljevida GRINTOVCI 2005 PZS.
Dolgo je trajal »prepir«, katero naj bi bilo pravilno ime za KSA - Kamniške in Savinjske Alpe. Rezek in Frischauf dosledno uporabljata samo »Savinjske Alpe«, drugi avtorji Kamniško-Savinjske, redkejši pa Kamniške in Savinjske. Eden glavnih ugovorov proti uporabi veznika »in« je bilo to, da bi ob takem poimenovanju morali vedeti za mejo med prvimi in drugimi. Kamnik je imel od nekdaj v lasti skoraj ves planinski svet na severu. Meja te posesti je potekala po grebenih, od Kamniškega vrha čez Krvavec in Veliki greben na Grintovec, čez Skuto, Brano in Planjavo do Ojstrice ter čez Lučkega Dedca na Konja in po robovih Velike planine na Ravni hrib. Torej so bile to res kamniške planine (Alpe), ne samo po geografski pripadnosti, ampak tudi v pogledu lastnine. Meja je bila točno določena že leta 1499! Razumljivo je, da so temu osrednjemu delu nato v 19. oz. 20. stoletju geografsko pripisali še zahodnega - do Žirovnice. In razumljivo je tudi, da Štajerci niso »hoteli dati svojega« dela in je zato »njihov« del poimenovan »Savinjske Alpe«. Sicer pa je v svetu še veliko hribov, ki nosijo po dve imeni ali celo več (Sagarmata, Čomolungma, Mount Everest ...)
Pri tem je zanimivo tudi to, da je bilo eno prvih zapisanih imen za te hribe (Belsazar Hacqeut, 18. stol.) »Ta kamelske planine« torej Kamniške planine; pri tem je ime obsegalo vse, tudi najvišje vrhove, ne samo pašne planine. Ob vznožju Kamniških planin vsi »domorodci« vedno pravijo, da gredo v planine ali v hribe in nikoli v gore. V podzavesti teh ljudi je še vedno poimenovanje gora kot gozda v bregu, na višini, ne kake (visoke) vzpetine. Da je tako, dokazuje veliko ledinskih imen.