Polet - Mateja Svet: Z vrha hriba s pogledom drsim po okoliških hribih in dolinah. V objemu zelene in sinje barve počivam. Nikogar ni. Le topel veter, ki mi rahločutno suši preznojeno majico, je moja družba.
Ko bi znala ta spokoj pokrajine, ki teče skozi moje telo, obdržati še dolgo potem, ko bom spet v svojem vsakdanjiku, si mislim. Občutek imam, da bi izgubila stik s seboj, če ne bi hodila v naravo. Narava ima vedno neverjeten učinek name. Obudi tista semena optimizma, veselja do življenja, miru in svobode, ki znajo močno zakrneti ob kopičenju vsakdanjih težav. Preživljati prosti čas tudi v naravi je nekaj, kar si vzamem zase. Hote ali nehote to vpliva na moje presojanje o tem, kaj je vredno, na postavljanje ciljev in vedenjske namere. Tako se mi misli ujamejo v razmišljanje o tem, kako živim, in o pomenu življenjskega sloga.
Moj življenjski slog se je že večkrat spremenil. Zdi se mi, da je en slog, ki sem ga živela, počasi pripravljal prostor drugemu. Da so se zgodile njegove spremembe, sem vedno potrebovala več časa. V času, ko se je star življenjski slog umikal novemu, je bil vedno neki prazen prostor izgubljenosti. (Mogoče bi lahko za ta vmesni čas govorila o življenjskem slogu, ki je odkrival beg pred odgovornostjo in odsotnost življenjske vizije.) Marsikatera stvar je morala dozoreti, preden se je nov način bivanja stabiliziral. In se je pojavil občutek neke uravnoteženosti med različnimi akcijami ali dejanji. To se je moralo zgoditi predvsem v meni in, čeprav se morda kdo ne bi strinjal, mnogo manj zunaj mene. Tako kot se je spreminjal moj življenjski slog, tako so se spreminjale moje navade, socialne skupine, delovna okolja, življenjske vloge in ne nazadnje socialne identitete.
Rada imam življenjski slog, ki ima umirjen tempo. Dnevi, ko je treba divjati sem in tja, opraviti to ali ono, imeti hkrati v mislih tisoč in eno stvar, me povsem razmajejo. Če stvari tečejo kot veleslalom čez dolge prelomnice, imam vsaj občutek, da se lahko bolj posvetim eni stvari in z odmorom prestavim na drugo. To me dela trdnejšo. Tudi nimam potrebe po adrenalinskem življenju. Enostavno ne maram zadrževati sape. Poleg tega sem mnenja, da mi življenje samo občasno vzame zrak. Moj način življenja odkriva tudi nagnjenost k praktičnosti in manj k estetiki. Pri obesku za ključe dajem prednost švicarskemu nožu pred umetniško oblikovanim usnjem. Moj življenjski slog me vodi med dve skrajnosti: biti intenzivno med ljudmi in biti v samoti. Kar zadeva drugo, si nisem vedno prijetna družba. Kljub temu potrebujem kar precej tišine v samoti ali samote v tišini. A to je tisti življenjski slog, ki ga oblikujem jaz in on mene. Nikakor ne trdim, da je pravi, čeprav sem z njim na splošno zadovoljna. Ljudje se med seboj razlikujemo, življenjski slogi med posamezniki, ki živijo v istem prostoru in času, prav tako. Posameznikov življenjski slog je odvisen od več stvari. Ne nazadnje tudi od političnega, gospodarskega, verskega in drugega prostora, v katerem posameznik biva. Strokovnjaki navajajo številne tipologije življenjskih slogov, poudarjajo pa pomen zdravega. Ker sem mnenja, da človek ni nebogljena igrača in ima možnost izbire, verjamem tudi v možnost spreminjanja vrednot, stališč in oblik ravnanja ter s tem življenjskega sloga, če s starim nismo zadovoljni.
Moj življenjski slog me priganja nazaj v dolino. Vračam se v mesto, da najprej izperem znoj s telesa. Počutim se sproščeno in zelena barva dreves še vedno prevladuje v meni. Kljub hrupu s ceste, prodirajočim zvokom sosedovega vrtalnega stroja, sesutemu računalniku in pokvarjenemu pomivalnemu stroju. Vse dokler se zvečer ne usedem pred televizor, da bi pogledala novice dneva. Moji občutki niso več mehkih zelenih barv. Bolj ko spremljam novico za novico, bolj se vame poskušajo vtihotapiti in se me polaščati kričeča roza in intenzivni odtenki rdeče barve. Kje je zdaj moja radost življenja? Vzamem si čas. Vem, da sem jo čez dan imela. Torej je, obstaja. Če je ne zmorem kadar koli priklicati, se lahko znova in znova vračam na vrh tistega ali pa drugega hriba, se usedem zraven ljubljenega macesna in pustim, da me njegova lepota nagovori. Samo vztrajati moram pri svojem življenjskem slogu. Lahko pa svoj slog tako spremenim, da zvečer po televiziji ne gledam več oddaj, ki v rafalih podajajo novice senzacionalno. Svoje vedenje lahko organiziram tako, da se seznanjam z novicami na način, ki mi ustreza. Kakor koli, imam možnost preoblikovanja svojega življenjskega sloga. Če ne vedno korenito, pa vsaj deloma. To pa je, vsaj kar zadeva mene, pomenljivo dejstvo.