Gorniška potepanja: Čeprav Biserki v tem času ni najlažje premagovati višinskih in dolžinskih metrov, je avto ostal spodaj v gozdu, pa še je imela slabo vest, ker se ji je zdelo, da sem jo pripeljal previsoko. O občutkih, ki so naju spremljali med hojo, ko sva z označene poti nekajkrat stopila na prašno cesto, napolnjeno z avtomobili, ne bom pisal, le vsem skupaj bi prav lepo in čisto potiho priporočil …
Ko zacvetijo travniki v Karavankah
Letošnja sprehajalna pomlad naju je konec maja pripeljala na cvetoče travnate poljane zaobljenih karavanških vrhov. Pisani vrtovi na Struški (1944 m) so vabili k počitku na vsakem koraku, a tudi z narcisnih poljan pod Golico je bilo težko hitro oditi.
Nad Javorniškim Rovtom se je v zadnjih letih precej spremenilo. O »napredku« v obliki gozdnih cest, ki sežejo sedaj že do glavnega karavanškega grebena na 
sedlu Suha (1434 m) in do Belske planine dvesto višinskih metrov pod vrhom Struške, je bilo (tudi na teh straneh) že veliko napisanega. Zdaj je, kar je, in za nazaj bi bilo škoda tarnati, a nisem popolnoma prepričan, da se bo zgodba tukaj končala. Do kam še? Območje biserov slovenske narave, združenih v Naturi 2000, katere namen naj bi bil ohranjanje biotske raznovrstnosti in varovanje naravnih habitatov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, očitno ni nikakršna ovira za vedno nove posege.
Vlaka, ki to seveda ni, na Belsko planino je zaprta z zapornico, po gozdni cesti s Pustega rovta na sedlo Suha in še naprej proti zahodu pa se lahko pripelje 
vsak ljubitelj ključavnic, ki potrebuje do belega travnika pod Malo (po Prletu Adamčevo) Golico le še nekaj korakov. Za zdaj je na obsežni umetni izravnavi na voljo le prenosno stranišče. Samo sprašujem se, čez koliko časa bo na glavnem karavanškem grebenu zrasla gostilna, z vsem pripadajočim udobjem vred. In temu primeren bo potem tudi obisk, ki že sedaj ni zanemarljiv.
Čeprav Biserki v tem času ni najlažje premagovati višinskih in dolžinskih metrov, je avto ostal spodaj v gozdu, pa še je imela slabo vest, ker se ji je zdelo
, 
da sem jo pripeljal previsoko. O občutkih, ki so naju spremljali med hojo, ko sva z označene poti nekajkrat stopila na prašno cesto, napolnjeno z avtomobili, ne bom pisal, le vsem skupaj bi prav lepo in čisto potiho priporočil … Pojdimo rajši peš, če nam le zdravje služi. Narava bo hvaležna. Prav nobene potrebe ni, da se vedno in povsod pripeljemo do konca voznih prometnic, ki jim niti zemljevidi ne utegnejo slediti, tako hitro nastajajo.
Gremo raje k lepšim stvarem. S prepadno odsekanega sedla Kočna, ki ga je »napredek« zaenkrat obšel, sva uzrla prve cvetoče vrtove pod Korenščico, temu pogledu pa 
se je med vzponom proti njej pridružil še »sneg« pod Krvavko. Za vzpon na Veliki vrh sva izbrala grebensko neoznačeno stezico, ki se od markirane poti odcepi na razgledni rami Pusti vrh. Med barvnimi odtenki številnih gorskih rož je čas hitro mineval. Zaključni del vzpona sva tacala po položnem snežišču, ki je še ostalo tam od radodarne zime. Med prepadnimi severnimi pobočji je bilo moč opaziti tudi snežni most, medtem ko je kopna in cvetoča vršna poljana kar vabila k dolgemu počitku …
O križih na vrhovih sem že pri Obirju napisal veliko in preveč, zato tokrat samo na kratko. Bila sva prijetno presenečena, ker ga na vrhu nisva opazila, saj je 
Klinar v vodniku 55 krat Karavanke zapisal, da je nekdo zvezal v križ dve zglodani palici. Odstavka o tem tokrat sploh ne bi bilo, če me 
ne bi na to spomnilo sporočilo enega od postavljavcev križa (ali pa vsaj njegovega botra), ki je v vpisno knjigo na vrhu Struške napisal »protestno pismo« opazovanemu podiralcu, ki da se mora zamisliti nad svojimi dejanji. Midva nimava nič zraven. Ne pri postavitvi križa ne pri njegovi odstranitvi, saj sva bila pred dobrim tednom prvič na gori in tudi sicer ne počneva takih stvari, se pa resno sprašujeva, kdo je tisti, ki bi se moral v »križevi zgodbi« najprej in precej globoko zamisliti nad svojim početjem.
Veliko prijetnejše je bilo srečanje z bralko Gorniških potepanj. Biserka je počivala, jaz pa sem se kar bos sprehajal po mehkih travah obsežnega vrha in v 
objektiv lovil Stol z njegovimi sosedi. Nasproti mi je prišla prijazna gospa s tako vedrim obrazom, da bi bilo poleg nje res težko biti slabe volje. Po uvodnem pozdravu sem se ob vprašanju, ali me mogoče pozna, samo muzal in nasmihal, ob njenem »GG dodatku« pa le pokimal. Tako prisrčnih srečanj do sedaj nisem bil vajen, saj sva z Biserko v zadnjih letih komaj 
koga videla v skritih kotičkih našega gorskega sveta, poznal pa naju do Gorniških potepanj ni skoraj nihče. Če boste zagledali rdeči klobuček, ki je največ pripomogel k temu, da je prišlo do srečanja na Struški, naju le pocukajte za rokav. Precej odzivov dobim po elektronski pošti, a srečanja (še posebej v gorah) so veliko pristnejša kot pogovarjanje s pomočjo tehničnih naprav.
Do planine Svečica, kjer se gradijo novi objekti, in naprej na sedlo Kočna smo sestopili skupaj. Tudi od njenega prijatelja sva izvedela marsikatero zanimivost. Obema prisrčna hvala za prijetne skupne trenutke!
Z Biserko sva nato prečila še bližnji Ptičji vrh in se za konec s sedla Suha povzpela še do dišečih ključavnic pod Adamčevo Golico. Kaj bi si želela še 
več? Morda samo to, da bi se glasna glasba od Doma Pristava v Javorniškem Rovtu v bodoče ne slišala do glavnega grebena Karavank. Da nimava nič proti glasbi, sem že nekajkrat napisal, da še manj proti naši, tudi, toda Žalostna deklica je odmevala in polnila najina ušesa na skoraj dva tisoč metrih, čeprav je bila zaigrana tisoč višinskih metrov nižje. Brez vsakršnih težav sva razumela celotno pesem in vse naslednje ravno tako. Deklica je bila res žalostna, ko je to slišala, pa tudi fantič zraven nje ni bil ravno vesel. Že prav, dan mladosti je treba ustrezno proslaviti, toda ali res tako zelo naglas?
Na Struški je skupina planincev ubrano zapela:
»Dekle s črnimi očmi,
enake tebi ni,
gori, gorelo bo
srce za te samo.«
Nisem prepričan, da so se ti, ki so prepevali zraven naju, slišali bolje kot rompompom s travnate jase globoko spodaj. Ko sva se zvečer želela sprehoditi po njej do Zoisovega parka in ob jezercih v miru občudovati favno in floro 
gozdne učne poti, naju je oglušujoči hrup dobesedno pribil na tla. Niti koraka nisva naredila, ker bi se morala sredi parka eden drugemu dreti na ušesa, da bi se sploh slišala. In za povrh je bilo to pred domom, ki ga najdemo na seznamu koč Planinske zveze Slovenije, organizacije, katera naj bi se zavzemala za varovanje gorske narave in okolja. Menda je to celo ena njenih osnovnih nalog. Midva ji (še) pripadava, čeprav vedno manj razumeva vse skupaj. Ali je treba napisati še kaj? Morda tole. Le kaj si o nas ljudeh mislijo živali? Še dobro, da ne znajo govoriti …