Poštni RAZGLEDI, september 2005 – Jožica Nemec: Smaragdni otok - otok prostranih travnatih površin & fotografrije Matjaža Pirša
Besedilo z vključeno fotografijo je poobjava, ostale fotografije dodane
Povzpeli smo se na najvišjo goro Irske
Smaragdni otok - otok prostranih travnatih površin, kjer imaš občutek, da pokrajino gledaš skozi zelena očala. To je Irska. Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana je v sodelovanju z Akademsko potovalno agencijo Ars Longa v času od 6. do 13. julija organiziralo potovanje po Irski, z vzponi na goro Croagh Patric in Carrauntoohil, ki sta bili cilj planinskega dela potovanja.
Kot se za Irsko spodobi, nas je pozdravila z oblačnim večerom in naslednji dan z deževnim jutrom. Takoj smo ugotovili, da je dežnik pomemben del priročne prtljage. Dublin, prestolnica Republike Irske, je bila začetek in konec osemdnevnega potovanja. Na krožni poti ob vzhodni strani otoka, prek Severne Irske in ob zahodni obali smo si ogledali številne zgodovinske in naravne bisere otoka. V Dublinu smo med vožnjo po mestu takoj opazili značilna živobarvna vrata. Sledil je ogled katedrale svetega Patrika, knjižnice Trinity College, kjer hranijo številne ročno napisane knjige iz zgodnjega srednjega veka, ter čudovito zbirko zlatega keltskega nakita v Narodnem muzeju. V Bushmillsu smo v destilarni iz leta 1608 preizkušali delovanje starega srčnega zdravila - irskega viskija, V Causwayu smo se čudili, kako je narava oblikovala prizmatične kamnite stebre, s katerimi je tlakovala del obale. Uživali smo v lepotah pokrajin Connemara in Burren, sprehodili smo se nad slikovitimi Moherskimi klifi na obali Atlantika. Na gradu Rock of Cashel smo si ogledali kapelo, ki velja za najlepšo romansko zgradbo na otoku. Še in še bi lahko naštevala. Irsko nam je skozi zgodovino od njene naselitve do današnjih dni izčrpno predstavil Miloš, strokovni vodič agencije Ars Longe. Njegove razlage nas nišo prepričale samo, da Irsko v celoti dobro pozna, pač pa tudi, da ima to deželo rad. Tako suhoparno in na kratko opisano potovanje pa še zdaleč ni tisto, kar smo doživeli in videli. Sveža zelena barva travnikov, posutih z belimi pikami, kot so od daleč videti ovce, ki se na njih pasejo, ter lenobno poleganje krav dajejo občutek svobode in umirjenosti. Posamezne nizke, lično urejene hiše, ki se le redko združijo v vas, ter živo pisane otroške igrače okrog hiš, življenje brez vrveža in nestrpnega hitenja dajejo vtis, da čas tukaj počasneje teče. Pokrajina je kakor njihova stara keltska glasba, ki se ob zvokih harfe nežno zliva v božajočo melodijo. Mesta z značilnimi nizkimi zgradbami, pročelji pobarvanimi v različnih živih barvah, široke ulice, okrašene s pisanim cvetjem preženejo sivino neba in tudi če ne sije sonce, so mesta zračna in vedra. Če želiš spoznati tudi drugačen način življenja Ircev, pa moraš obiskati njihove pube. Izgubil boš občutek, da si le mimoidoči gost, postal boš del njihove družbe, kjer ne bo pomembno, kakšna je barva tvoje polti in las ter kakšen jezik govoriš. Z njimi boš prijateljsko nazdravljal in živahni ritmi glasbe ti bodo še dolgo po odhodu odmevali v ušesih.
In ker je bil poleg turističnega dela potovanja cilj tudi obisk irskih gora, naj v nadaljevanju predstavim ta del poti, kamor nas je vodil Matjaž Pirš. Njihove gore res ne dosegajo vrtoglavih višin, vendar smo že ob vzponu na irsko sveto goro - Croagh Patric - ugotovili, da ni tako nič od niča. Pošteno smo se spotili, preden smo takorekoč z morske gladine premagali višino 765 metrov. Gora se vzpenja tik ob morju, streljaj od mesta Westport, in je kot romarska gora zelo obiskana. To dokazuje tudi močno uhojena pot, Na goro in nazaj smo hodili slabe štiri ure. Takoj ob vznožju smo se ob kipu svetega Patrika ustavili in napravili nekaj posnetkov ter se svetniku (nekateri bolj drugi manj resno) priporočili za lepo vreme, In verjamete ali ne, vrh gore nas je pozdravil s soncem in čudovitim razgledom, kar se ne zgodi prav pogoste
Drugi cilj je bila najvišja gora Irske - Carrauntoohil - visoka 1041 metrov. Slikovita gorata pokrajina s številnimi jezeri je del nacionalnega parka Killarney, ki z istoimenskim mestom sodi med enega turistično najbolj privlačnih delov Irske. Gore so strme, z golimi skalnimi vrhovi, in dajejo vtis, da so višje, kakor so v resnici. Kakšne posebne gneče na stezi proti gori (kakor smo je navajeni v okolici našega Triglava) ni bilo. Še tisti planinci, ki smo jih srečali, so bili večinoma tujci. Irci ne hodijo veliko v gore. Pokrajina daje videz visokogorja, četudi se nahaja le kakšnih 300 metrov nad morjem. Nekoliko nad jezerom smo se prek Hudičevih stopnic, ki smo jih poznali že iz pripovedovanja, vzpeli na sedlo. In če je to bil najhujši del poti, smo na kraju samem ugotovili, da le ni tako hudo, Od širokega travnatega sedla nas je do vrha gore, po razmeroma strmem in razglednem pobočju, vodila neoznačena steza, ki je v lepem vremenu nismo mogli zgrešiti. Povratek bi bil lažji, če nas ne bi ravno na tistem »hudičevem« delu ujel dež. Dobrih šest ur smo hodili.
Tako, to je bilo potovanje po Irski - še eno nepozabno doživetje in spoznanje nečesa novega. Spisek najvišjih vrhov posameznih držav pa smo dopolnili z goro Carrauntoohil - najvišjo goro Irske.
Jožica Nemec
Na vrhu Croagh Patricka